Zadnje novičke

[Lučko]

sorči

[miro]

Še eno doživetje , ki mi je ostalo v prijetnem spominu.
Bilo je že pred nekaj leti ,ko nas je skupina tekačev po Pokljuki spremljala "svetovne mirovnike" s plamenico miru.Mirovniki so imeli za nalogo odnesti "ploščo miru"vBohij in imenovati bohinjsko jezero za jezero miru.Najprej nas je na Pokljuki sprejela "pleh muska" nato smo s plamenico miru , katero smo menjave nosili pritekli do Koprivnika, Kjerso nas dohiteli še nekateri ostali mirovniki bili so iz Avstrije, Hrvaške ,Poljske....
Na KOprivniku je bila manjša slovesnost na kateri je zapel tudi pevski zborček teh mirovnikov.
Po končani proslavi se je "delegacija odpeljala v Bohinj k jezeru,ostali pa smo se povzpeli na Vodnikov razglednik , kjer je čudovit razglrd na bohinjsko dolino in okoliško hribovje.
, pa tudi samo mesto te polni z neko skrivnostno energijo(ezoterično).
Priključil se nam je tudi zborček in ponovnozapel peace run.
Ko so končali smo se pričeli pogovarjati in ob pogovoru zaprosili , če nam še enkratzapojejo pesem . Seveda so nam ustregli in nam tako še enkrat olepšali dan.
Na ta dogodek sem se spomnil, ko sem gledal naše kolesarje kako so zavzeto poslušali poezijo.
Ravno zaradi te poezije bi bil rad z njimi. Združili so dve kulturi.
No da ne bom začel nakladati bom nehal.
Lp
Miro

[Lučko]

Še vedno pod vtisi nedeljskega teka, je prišel ponedeljek, nov dan, realna podoba in analiza mojega teka. Za to rubriko »Doživetja na teku«, sem se odločil zaradi »mojih« dveh pogledov na prireditev v Sežani:
1. sama prireditev je bila fantastična, neverjetno vzdušje; super družba ste.
2. moji občutki – moje doživetje na samem teku; se pravi proga in jaz.
Posvetil se bom samo 2 točki in ta spada med doživetja. V nadaljevanju vas prosim, da me ne razumete napak in me imate za nekakšnega prepotentneža, visokoletečega rezultatskega odvisneža (sm zamudu za cca 30 let), ne, ne ni to to.
Na tek v Sežani na 8 km sem se odločil zaradi testiranja samega sebe in v primerjavi z mojimi rezultati iz treningov doma. Saj veste tekma, navijači, adrenalin pripomorejo človeku k boljšemu rezultatu, ki ga doma na treningih ne doseže. Navsezadnje (naj bi bila) je takšna prireditev tekma s samim sabo, je pokazatelj in nekakšen rezultat treningov se pravi osebnega časa, ki naj bi bilo nekakšno merilo in osebna nagrada vsakega športnika. In to TF-ci smo, športniki!
Pred samim tekom sem se počutil odlično, po dveh dneh počitka me je kar razganjalo, noge naelektrene, glava odločena na »moj super rezultat«, pogoji za tek idealni. Štart! Prva 2 km sem pretekel neverjetno lahko, zame odlično hitro, potem pa nenadoma postanejo noge teežkee kot svinec, hlastanje po zraku postane nenormalno, usta izsušena, nobene telesne moči več. Ko pa vidijo moje oči še množico tekmovalcev, ki so začeli kar švigati mimo mene je odpovedala še glava. Klanec na Orlek se mi je zdel kilometerski, polt me je oblivala, začela se je porajat misel po odstopu. Na vrhu Orleka želje po teku ni bilo več, začutim novo nastajajoči žulj, tek na silo me je izčrpal. Po spustu z Orleka sem z malooo bistrejšo glavo resno začel razmišljati, kako bom raje pomagal Fotru in Rolci pri teku. Vendar se mi je takoj postavilo vprašanje: kako bom sploh lahko pomagal, če še sam ne zmorem tečt? Z »knedlom v grlu« sem se odločil nekako priti v cilj, ki je bil v tem trenutku po moji miselnosti na drugem koncu Slovenije. Malo bolje sem se počutil, ko sem začel videvati vas TF-ce, še posebno Fotra in Rolco, zbral poslednje moči za bodrenje in se mukoma podal proti cilju trdno odločen, da se vrnem v pomoč. Prav misel na to zadnje, mi je po mojem vstopu v cilj dala neverjetno moč. Kje sem to moč dobil? Ne vem!
Nenazadnje, rezultat je bil glede na moje počutje med tekom še kar v redu in ta me ne skrbi (neskromno ali ne). Ob vseh super atributih: vreme, proga »samo« na 8 km, konfiguracijsko dokaj lahka… se mi zdi bolj zaskrbljujoče moje bedno počutje med tekom. Kaj je bilo »tisto« po 2 km? Od kje nenadna blokada, izguba moči, suha usta…? Zakaj sem v trenutku zasovražil tek, tisti tek, ki mi je ljub, me sprošča, pomirja, krepi in daje novih moči, tisti tek v katerem uživam in se kot član TF veselim snidenja z vami. Prevelika želja po rezultatu? Možno!
Moram priznati, da sem domov prišel z mešanimi občutki. Za to ni kriva prireditev ali vi forumci. Še zdaleč si nisem predstavljal ali zadal nekaj nemogočega recimo rezultat, ki bi bil zame utopija. Vendar misel na to, da sem bil na treningih doma na isti razdalji mnogo hitrejši, misel na bedno počutje med tekom, misel na moj egoizem: če mi že ni šlo, zakaj nisem šel pomagat Fotru, Matjažu… me je spravljala v mešane občutke-slabo voljo. Upam (vem), da bom danes na teku, »teku za dušco« rešil v glavi večino vprašanj, našel in začrtal realne meje samega sebe.

Vendar, kot je Lučko že večkrat napisal: rodil se je nov dan, prišel je ponedeljek… Zdej šneeel laufat !

Viiiiipaaaaaaavaaaa priiiihaaajjaaaamm!!!


P.S.
S tem člankom se ne mislim smiliti nikomur, ne iskati utehe pri vas TF-ci, to je samo moje doživetje teka v Sežani. Se je/bo pa sigurno kdo od vas znašel v podobni vlogi, zato bi prosil vas izkušene »stare tekaške mačke« za nasvet, izkušnje kako ste ravnali v podobnih situacijah. Seznanite, predstavite tekaškim začetnikom tudi drugo (v podzavesti večine) plat teka, ki pride postopoma – TEK NA REZULTAT.

[Ursa]

Lučkovo doživljanje Sežane me je spodbudilo k temu, da napišem par besedic.

Pred kakim mesecem, ko sem začela bolj resno tečt in plavat (z mislijo na triatlon) sem kar nekajkrat na triatlonskih straneh zasledila, da je nekdo "le, samo" rekreativec in podobne misli, ki so nehote ali hote dale vedeti, da "biti" rekrativec pomeni nekaj manj. Lučkovo pisanje pa mi je pokazalo drugo plat... dvom nad tem ali je tek na rezultat še vedno pravi tek, kajti pravi tek je tek za dušo in pri teku na rezultat se ti lahko zgodi, da dušno juhico zapostaviš.

Sama želim biti "le" rekreativec, ker želim sicer da ima šport pomembno mesto v mojem življenju, vendar poleg družine, študija, službe, prijateljev. Ali želim biti rekreativec, ki gleda na rezultate, ali ne, se še nisem povsem odločila. Sežana je bila tudi zame preizkus, želela sem videti koliko sem v tem kratkem času natrenirala in bila sem presenečena nad rezultatom. Čeprav sem bila 510 na 8km, je hitrost 6+ min/km zame osebno velik uspeh in sem nanj ponosna..

Žal mi je, da sem zgrešila Rolco in prijateljico.... vendar vem, da bo še veliko tekov, na katerih se ne bom preizkušala in takrat bom res z veseljem sodelovala v kakšni akciji. Ali tekla počasi s prijateljico, za katero bo to prva prireditev. Ali naredila kako drugo dobro delo, za druge in zase. Verjamem, da je včerajšnji dan polepšal življenje vsem, ki so spoznali Rolco.. in seveda tudi Rolci sami. Res me vsakič znova presune, ko vidim koliko dobrih ljudi je med nami. In kot je rekla enkrat dr. Nada Rotovnik Kozjek: tek je lep, ker sem na njem spoznala veliko lepih ljudi.

Torej - verjamem, da si naša dobra dela najboljša takrat, kadar so narejena tako, da smo sposobni nekaj narediti brez občutka, da se čemu odrekamo in da se ob tem vsi dobro počutimo! In tokrat so to naredili nekateri, drugič pride čas za nas. In Rolca - bravo za korajžo! In Lučko - zagotovo boš tudi ti še tekel na rezultat, vendar je čar rekreativcev ravno v tem, da sam odločaš kdaj in kje ti bo rezultat pomemben in kje ne:)

No, zdejle sem se pa mal preveč razpisala... To je samo moje mnenje, ker sem o teh stvareh že veliko razmišljala. Me pa tako kot Lučkota zanima, kako na tek na rezultat gledate drugi, že bolj izkušeni:)

Lep pozdrav vsem,
Urša

[ero]

hojla, Urša in Lučko!

bom kar sem dopisal svoj pogled, čeprav je povezan z včerajšnjim sežanskim tekom.

tek na rezultat, tek kar tako, tek zaradi teka in dobrega počutja, kje je meja, kje je smisel, ...? hm, težka vprašanja in v končni fazi čisto nepotrebna. tekač pete stopnje po Gallowayu se ne vprašuje, zakaj, ampak teče

a mi smo tukaj in zdaj in potrebujemo vzpodbujo, notranje in zunanje motive, ... moj primer:

v soboto sem listal Poletov test copat in tuhtal, če bi kupil nove copate, ali so stari že dovolj zgonjeni, ali si jih zaslužim, ali ob petih parih v omari res potrebujem še šestega, ... in prišel na tole idejo

- jutri v Sežani tečem svoj jubilejni deseti polmaraton. zakaj ne bi poskusil doseči osebnega rekorda in progo končno preteči pod 1:40 (dovolj je šparanja)? za nagrado pa si smem kupiti nove copate.

motiv je torej bil dvojen in dovolj močan, glava prava, noge in pljuča tudi. že po petih kilometrih sem videl, da copati bojo, razen če mi kaj ne pade na glavo ali pa če ne pride do potresa. no, zdržal sem do cilja, osebni rekord popravil za dobre širi minute, ga spustil pod 1:40 in danes naročil superge.

a med tekom sem premišljal takole: kaj je bolje - teči (skoraj) na ful, se truditi in bolj malo uživati ali teči elegantno, za dušo in pri tem polno doživeti tek in vse okoli njega?

odgovor je - to drugo! v praksi to pomeni, da bom v štirih od petih poskusov tekel za gušt, v petem pa šprintal. OK, pri krajših tekih je itak en sam šprint

Lučko, ne vem, če sem ti odgovoril, najbrž ne. verjemi, da bo že naslednjič bolje!

[Odzadnjak]

Lučko, padel si na znano finto....

Kaj je lepšega kot nepregledna množica tekačev na štartu in nervoza, ko vsi komaj čakajo, da poči štartna pištola/top/troblja/piščalka... In potem se začne gibanje, včasih malece prerivanja ker prostora je kar naenkrat premalo... Čreda leti in nas nese neverjetno hitro in lahkotno.

Streznitev pride, ko pogledaš na uro. Prvi km je kar naenkrat minil v neverjetno prehitrem ritmu. Komaj verjameš uri. Je bil to res že prvi km? Meni pa tako leti... Ej, ustavi konje! Če jih ne ustaviš pravočasno, je po tebi. Zgodi se ti tvoja zgodba..

Nasveti so enostavni.
- ne začni prehitro. Raje počasneje prvih 10 min., da se "motor" dobro ogreje, in potem boš že videl ali gre hitreje in za koliko.
- drži se "starih mačkov", ki so enakovredni tvojemu rezultatu. Oni vedo, kako se teče..
- kontroliraj tempo z uro in se drži načrta ne glede na množico. S treninga moraš vedeti čemu približno si kos in zato ne pretiravaj s cilji. Tekma te res ponese in je možno iztisniti iz sebe mnogo več kot sicer. Toda to raje prihrani za drugi ali končni del teka.
- psihološko je 100x lažje prehitevati druge kot biti prehitevan.

Aja, vsakemu tekaču se kdaj med tekmo zgodi da si priseže: na to tekmo pa nikoli več! Ne bom več tekel! Na vsakem treningu mi gre bolje kot sedaj ...Pa je po prihodu na cilj in prespani noči spet vse drugače

[matjaz]

Lucko, da ne bos mislil da je bilo meni lahko, izgledalo je mogoce da ne trpim. Lucko vec bos tekel vec izkusenj bos dobil, ti pa lahko povem to kar je meni pred leti povedal legenda polna izkusenj Lojze Malner; vse bos moral sam placat, torej vsi nasveti so zaman dokler sam ne bos izkusil muk in uzitka. Mislim lucko, da nama je med tekom manjkala ista stvar ....

[miro]

Urša , tisti rekreativec sem bil jaz , in resno sem mislil , da nisem najbolj merodajen za prave nasvete , ker imam pač premalo izkušenj pri triatlonu pa vendar sem dodal svoje mnenje , k obravnavani temi.
S tem pa se nikakor nisem mislil podcenjevati , ker nekaj izkušenj pa le imam , ter s temi kot začetnik - rekreativec lahko pomagam drugemu začetniku k lažjemu vstopu všportno panogo. Jaz mislim , da tudi začetnik lahko najlažje pomaga ker še ni pozabil svojih začetkov.
Lp
Miro

[Ursa]

Pa si le isti Miro !

Res si bil ti prvi, pri katerem sem opazila tisti "le", vendar sem kasneje dobila občutek, da tudi drugi, izkušeni jemljejo stvari tako in to me je še bolj zmotilo. Lahko pa se tudi motim.... Tudi jaz drugače mislim, da začetnik lahko najbolj pomaga začetniku, saj se še spomni svojih dilem in zadreg ter hvaležnosti, ki jo je čutil, ko mu je nekdo pomagal. In ravno zaradi tvojega in še enega nasveta sem se odločila, da kupim specialko.

Drugače moram povedat, da zelo rada prebirem tvoja pisanja, zadnjič je bilo še posebej lepo (si se malo bolj razpisal). Upam, da se bova kmalu lahko spoznala, ker (pravzaprav bi te morala vikati, pa mi je to po forumu čudno:) deluješ name (pa tudi Tjaša je men se zdi to že napisala) zelo pomirjujoče.

Pa brez zamere,
Urša

[Fotr]

Doživetja na sežanskem teku so bila tako močna in redka, da se jih splača opisati še v tej rubriki. Vzdušje na startu je bilo podobno koncertu kakšnega pop ansambla, ko je navdušenje na vrhuncu. Toliko ljudi me še ni pozdravilo in pozdravljalo in verjamem, da tudi Rolco ne. Spoznal sem spet, kako popularen je tudi Tekaški forum, saj se je na vsakih nekaj metrov slišalo bodrenje, dajmo Fotr, dajmo Fotr. Vsaj upam, da so vpili Fotr, ker me poznajo s foruma (vsaj po imenu), ne pa zaradi moje konture. Ljudje ob progi so navezo z vozičkom najprej gledali z začudenjem, takoj nato pa z odobravanjem in celo z navdušenjem. Lepo in nepozabno je bilo tudi srečavanje s tekači, ki so se že vračali nazaj in kot je razbrati iz doživetij, smo bodrili eden drugega. Ko sem gledal izvrstne tekače na čelu teka, sem si mislil, koliko truda, odrekanja, volje in upanja, koliko veselja in zadoščenja je v teh ljudeh, kako so garali in upali (hvala Lučko za izčrpen in iskren opis doživetja, čeprav ni izpolnilo upanja). In sedaj ti ljudje, polni energije in v uporabi polne moči telesa, pozdravljajo naju z Rolco, pozdravljajo Matjaža z Gogo, ki tečemo med njimi. Še Rolca in Goga sta z (takrat smo bili z vozički še vštric) ogledovali atletska telesa in lepo razvite mladeniče in može in odobravajoče kimali, češ poglej kakšni fejst fantje naju pozdravljajo. Z Matjažem sva raje gledala, ko so nas pozdravljale fejst punce. Dogodilo se je tudi (posebno Matjažu in Gogi), da smo kakšnega tekača prehiteli in nepopisno je bilo veselje punc na vozičkih, kadar se je to zgodilo. Kako malo je potrebno za silno navdušenje pri ljudeh, ki se vsak dan srečujejo s težavami, o kakršnih navadni ljudje nimamo pojma. V glavnem, če bi se slučajno zgodilo, da dosežem ne vem kakšen športni rekord, ne vem kakšen dosežek v življenju, se s sežanskim doživetjem na teku ne bo mogel meriti.

[bigfrik]

Lucko cist brez skrbi,pride slab dan,vsi jih imamo,po mojih izkusnjah je ravno po tistih najslabsih tekih naslednji zelo dober,tko da v Vipavi......,sicer pa ne jambrej ampak pozitivno naprej,bomo pa trojke v Ljubljani raztural,sej ves da me mata za vlect do vrha klanca,navzdol bo pa ze slo

[miro]

Bravo Fotr! Ti popolnoma verjamem.Zagotovo je bila to enkratna izkušja , ki pa jo mora doživeti vsak sam,
Lp
Miro

[miro]

Urša
Jaz se z vsemi tekači in triatlonci tikam ,mogoče to ni lepo , ampak taka je praksa ,zato se kar navadi , da smo vsi ena velika družina in dobri prijatelji. Tekmeci smo si samo med tekmo nato pa zopet najboljši prijatelji.
Lp
Miro

[t]

Da malo premigam noge in boleče mišice še od nedelje, sem šla danes popoldne tečt iz Tivolija gor do cerkve. Sodelavka, mi je še dopoldne zagotavljala, da po Rožniku pa sploh ni gužve na potkah. Pa, ja! Ker mi je kot pogosto manjkalo cajta, sem si rekla, zakaj pa ne. Naj povem, da je okoli pet tekačev, ki jih srečam, ponavadi običajna cifra na mojih tekih.
Spodaj v Tivoliju okoli Cekinovega grada je bilo še kar mirno, a ko sem dosegla plato, so iz vseh potk prihajali ljudje, ki so tekli. Nonstop je bil nekdo, ki je sopihal pred mano in nekdo, ki je tekel za mano. Od tistih, ki so samo tekli, pa od enega, ki je porival bicikel gor v klanec in zraven tekel, pa do tistega ate-ja v žametnih planinskih pumparcah in presneto slabih supergah, za katerega sem najprej pomislila: no ta pa se res samo sprehaja. In poglej, za naslednjim ovinkom se požene v tek (kaj tek, v dir) po ozki potki strmo navzgor med grmovjem. Pa do tiste gospe, ki je strmino premagovala s smučarskimi palicami: opa to bo pa nordic walking sem si mislila. Njo pa tek ni zasvojil. Ma kaki, ni minilo 5 minut, ko že priteče mimo mene v diru navzdol z visoko dvignjenimi palicami. Potem ena skupina mularije, v kateri je en tipo non stop telefoniral. Ostali navzgor, on pa sopel za njimi in v telefon. Pa spet do enega para, v katerem je bila gospa očitno bolj agilna. »Po kateri poti pa ti sploh ponavadi tečeš?« je vpila na razpotju nazaj svojemu spremljevalcu, ki je 100 m za njo ves zaripel komaj lovil sapo po klancu navzgor.
Jaz sem imela usta do ušes in dobre volje sem prišla nazaj na parkirišče in še mišice so me manj bolele. Da me ne boste preveč narobe razumeli, spoštujem prav vse, ki sem vas danes srečala na Rožniku. Ampak to pa je zame »to much« ljudi za moj relaksacijski tek.
P.S. Je pa bilo lepo tudi zaradi celih zaplat vijoličnih žafranov med drevesi.

[AndrejaT.]

Tudi jaz sem danes popoldan med tekom občudovala vijolične preproge žafranov pod vrhom Rožnika in može v pajkicah (tudi ženske so bile vmes, samo teh nisem gledala). Mestoma je bila taka gneča, da sem imela občutek, kot da sem na sežanskem teku. Malemu psičku, ki je neprevidno pritekel iz gozda sem z vso svojo kilažo stopila na tačko. Če to bere, naj mi oprosti.