Zadnje novičke

[Radolca]

Zelo dobro se mi zdi razmišljanje iz priloge sobotnega časopisa Delo, Sobotna Priloga, če je mogoče kdo bral.
Pisec in amaterski tekač Haruki Murakami.
Sam sebe sem našel v kar nekaj njegovih odgovorih.

[AndrejaR]

Natančno enako sem razmišljala tudi jaz ob branju interjuja; v resnici sem se našla v večini odgovorov.
Me pa je je intervju presenetil, saj pojma nisem imela, da je tudi tekač. Prej sem ga poznala le kot zelo dobrega pisatelja, pravzaprav enega izmed meni najljubših, saj sem njegove romane po tistem, ko sem si jih sposodila v knjižnici in prebrala, kupila še za lastno knjižno polico.

No sedaj mi je (če je to sploh možno) Murakami še malo bolj všeč.

Lep pozdrav
Andreja

[Radolca]

no, jaz pa zanj prej še nisem slišal
ima pa zelo zelo dobro razmišljanje. zelo mi je všeč njegov pogled na tek in teku podobne stvari!

[vencelj]

Sanje o ledeno mrzlem pivu

Japonski pisatelj in amaterski športnik Haruki Murakami (59) o osamljenosti tekačev na dolge proge, mukah vsakdanjega treninga in spoznanju, da se je njegova literarna kariera začela šele takrat, ko je prvič šel na tek.
To je uvod v intervju, če bi hotel na spletni strani prebrati ostalo, bi se moral registrirati, biti premium uporabnik...Verjamem, da je tudi nadaljevanje zanimivo.
Nekaj o japonskem pisatelju in tekaču sem našel tudi na drugih spletnih straneh (iskalnik).
lp, vencelj

[vencelj]

Sedaj sem dobil članek (intervju) v branje (še enkrat hvala). Vredno branja!
Kaj je napornejše, napisati roman ali preteči maraton?
Pisanje je zabavno, večinoma. Vsak dan pišem štiri ure, potem grem teč. Praviloma 10 km na dan. To ni težko. Preteči 42, 195 km v enem kosu pa je težko. Ravno to težavnost iščem. Je neizogibna muka, ki jo zavestno vzamem v zakup. To je zame najpomembnejši vidik maratonskega teka.

[Radolca]

Tole je bilo pa moje razmišljanje po drugem mojem pretečenem Ljubljanskem polmaratonu, če se komu da brati:

Dan nepozabnosti. Piše se že konec oktobra 2003. Zato je na sporedu tisti izzivalni tek, ki se odvija v našem takoimenovanem “kapitelu”. Pred tem sem se še par dni “mudil tam čez oni pljunec”, kateremu se reče Jadransko morje. Izza tistega pljunca sem prišel v soboto zvečer, po težko prepiti petkovi noči.
Domov pridem zvečer ob pol desetih, po približno šestih urah vožnje. Takoj se zaženem v banjo, mal sprostit sebe in moje telo. Nič se mi ni več dalo. Niti ležati v topli vodi. Tako se kar hitro zavalim v posteljico.
Ustanem ob pol osmih. Sama sreča da tisti vikend prestavimo uro, torej je noč eno uro daljša. Vse kar počnem zjutraj je ena sama velika brzina. Mimogrede, še veliko potrebo sem opravil tako hitro, kot najboljši atleti tečejo na sto metrov (ali pa sto metrov z ovirami). Skuham si “ceu piskr” špaget. Že prejšnji večer sem jedel špagete. Kot pravijo, imajo testenine veliko ogljikovih hidratov, ki te naredijo močnejšega. Nisem vedel kaj naj oblečem. Ali je za kratke hlače ali ni. Včeraj zvečer sem čistil zmrznjen sneg z avta. To pove vse o uporabi oziroma neuporabi kratkih hlač. Stvari sem kar na hitro zbasal v ruzak. Vmes me polkiče še Trab in mi pove, da bosta s Tvojco v Ljubljani in da lahko pri njiju pustim avto. Odpeljem se proti kraju dogodka nepozabnosti. Nastasijo sem že prej poprosil, naj mi dvigne številko s čipom. Parkrat sem spremenil informacijo, naj dvigne številko še za MOJO ali naj je ne dvigne. Zadnje obvestilo za Nastasijo je bilo, naj jo dvigne samo zame.
V Ljubljani sem prepričan, da natančno vem, kje Nastasija domuje. Sicer sem se dvakrat peljal približno dvajset metrov od hiše, pa se nisem ustavil. Pa sem jo raje poklical. “Bom prišla na Staničevo” je rekla. V tistem trenutku pa so mi klikerji v glavi povedali, da moram ravno tam in nikjer drugje zaviti do hiše. Tako sem se pripeljal na njen prag.
Staničeva ulica se mi je zdela hudičevo znana. Pa vseeno nisem vedel kam naj jo vtaknem. Nastasija mi reče, da je na tej ulici dvignila številko in čip zame. Naj vam pojasnim še vlogo čipa. “Fiksiral” si ga z vezalko. Čip je služil registraciji tekmovlcev (bolje povedano rekreativnih propalic) na štartu, desetih kilometrih in na cilju. Med samim tekom sem tudi razmišljal, kje bi se dalo prešvercati, pa bi se gotovo nekje izgubil in na cilj prišel ob temi.
Od Nastasije se odpeljem k Trabu. Ponudi mi prevoz na kraj dogodka in ga sprejmem. V mestu je hudičevo mraz. Kaže da je (relativna) nula(stopinj Celzija, da ne bo pomote). Rekreativne propalice za ogrevanje tekajo(mo) po ulicah kot mravljice po mravljišču, katerega urejajo. Na trgu, kjer je štart pa igrajo THE STROJ. Ej, prav dvignejo me s svojim nabijanjem po bobnh, sodovih, plehu,… Do štarta je še kakih deset minut. Srečam samo kake tri, štiri znane obraze. Prav odlične volje sem in pripravljam se na veliki dogodek (izboljšanje časa iz lanskega maratona). Drenjamo se na štart. In tam še en znani obraz iz mojega rodnega kraja, obraz se imenuje Podplubo. “Ej”, se pa srečava v množici več tisoč ljudi” si rečeva. Poči pištola in zaženemo se. Eni seveda malo kasneje kot drugi. Nismo vsi Etiopijci, Kenijci, Ukrajinci ali kaj podobnega: Mislim si, da bi lahko na začetku malo poskakoval ob Kenijcih in se zarežim tej ideji. Najprej naredimo en kratek krogec po središču kapitela. Vodilni gredo že po po nasprotni strani ceste, jaz pa bom šel tam šele čez kakih pet minut. Ja, usoda me vedno postavlja na zadnje mesto, šala! Imam številko 1972. Dodelili so mi prav tisto, katerega leta bi se moral roditi, pa sem kakšen mesec prezgodaj ugledal svet, čuden ali nečuden kot sem (december 1971). Eno dobro stvar – novost so imeli na maratonu. V gneči ljudi so tekali ljudje z različnimi barvani majic, rdečo, zeleno,… Vsaka majica je imeka svoj tempo. Za primer rdeča 1:55 na polmaratonu, zelena 1:45,… Zeleno majico sem cel krog videval kakih dvajset matrov pred mano. Iz tega lahko ugotoviš, koliko časa sem porabil za maraton. Prvi kilometri so minevali. Nikjer nobene oznake, koliko kilometrov smo že naredili. Ljudje so me prehitevali, jaz sem prehiteval druge, dogajalo se je veliko stvari. Pritečemo do prve okrepčilne postaje. Kar izpustil sem jo, saj nisem čutil nobene potrebe po kakšni pijači ali drugačnem okrepčilu. To je bilo nekje tam pri Kosežkem ribniku. Moj tempo je bil kar primeren. Ujamem tipa ki nosi zeleno majico z napisom 3:50. Malo se pomeniva, pa kar hitro odpeketam dalje. Tečemo po dolgi ulici. Na ulici igra godba na pihala. Končajo z glasbo in ravno pritečem mimo. Zaprosim jih za eno melodijo samo zame. Pa se mi samo kislo posmejijo. Sledi križišče s semaforjem in odcepom na Plešičevo, domovanjem mojega Traba. Rdeča luč na semaforju. Mislim si, da se bo treba ustaviti, šala. Tečem po Plešičevi. Nobenega zadovoljnega obraza Traba ali Tvojce ni videti na balkonu. Mogoče me pa glegata skozi okno, si mislim. Zato vseeno pomaham proti balkonu. Čez pol kilometra sledi ovinek. Tam pa me s pravim navdušenjem pozdravita Trab in Tvojca. Zadnja me še fotografira, a nehote v hrbet. “En pir mi zrihtej”, zahrulim Trabu, pa se oba oziroma vsi trije samo nasmehnemo temu. No, pot v nadaljevanju vodi po primestnem okolišu s hišicami in vrtički. Pritečemo do naslednje “okrepčevalnice”. Ta je na enajstem kilometru. Tu si pa privoščim postanek s počasnejšim tekom in pitjem. Pri tem polovico pijače polijem po sebi, četrtino po tleh, ostalo četrtino pa le zlijem vase (matematika: ½+1/4+1/4=(2+1+1)/4=4/4=1 pijača). Lani sem prvo polovico pretekel eno minuto bolje kot sedaj. Zato pa sem drugo polovico pretekel petnajst minut slabše kot prvo. Kako bo letos v drugi polovici, pa se mi je že približno zdelo. Saj sem bil še dovolj energijsko nabit in “našponan” za dober tek. Tečemo mimo spomenika, katerega se spominjam od lani. Ja, pozabil sem omeniti, da sem imel pulzmeter z uro. O pulzmetru bom nekaj napisal sedaj, zato sem ga omenil. Dohitim gospoda kakih petdesetih let in začnem debato. “Kakšen imate kaj pulz?”, ga vprašam. “Od 150 do 160”, mi odgovori. Nadaljevala sva debato, da gre on na 42 kilometrov in da je lani preipravljal ženo osem mesecev za maraton in da ga je potem tudi ona pretekla. Poslovim se od njega in mu zaželim srečo. Poslovim se tako, da grem naprej, da si ne bo kdo napak mislil. Zanimivo, moj pulz je bil cel maraton od začetka do konca med 165 do 175. Z gospodom sva se pogovarjala, kakšno samokontrolo moraš imeti, če hočeš sam sebe nadzirati in pravilno razdeliti moči na 42 kilometrov. Jaz že na 21 kilometrov lani nisem imel samokontrole. Naj omenim še tole, da sem lani prvih deset kilometrov pretekel osredotočen samo na tek in nič drugega. Zadnjih deset pa sem začel razmišljati o vsem mogočem. Letos pa je bilo povsem drugače. Med tekom sem se smejal, opazoval ljudi, debatiral z njimi,… Enega sem celo opazil, da je tekel v polgojzarjih.
Kilometri minevajo, utrujenosti ne čutim. Mislim si, da je takole v skupini zelo dobro teči. Doma, ko tekam na 10 kilometrov, se mi velikokrat zdi dolgčas, ko pa moram sam sebe na poti vzpodbujati. Tu pa ljudje (rekreativne propalice) tečejo pred in za tabo in hočeš-nočeš moraš teči, drugače izpadeš kot prava baba (z enim zobom, bradavico na nosu in enim joškom). Na približno petnajstem kilometru ujamem in prehitim (VAU!!!) tisto neugodno tekmovalko, ki me je lani prehitela na približno osemnajstem kilometru in mi dala veliko misliti. Gre za sila neugodno sotekmovalko kakih petinpetdesetih let, višine približno stopetdesetih centimetrov in zelo hitrih nog. S tem mislim na kratke korake pri teku in hitro premikanje nog. Če se ne motim je bila to tista. Čez nekaj sto metrov ujamem še dve tekmovalki mojih let. No, kaj je vse pred mano, si mislim. Spet se prikaže okrepčevalnica. To pot pa se raje ustavim in med hojo popijem pijačo (vsaj ulomkov mi ni treba pojasnjevati). Bližajo se zadnji kilometri. Malo me že načenja moja vztrajnost. Ampak sam sebe vzpodbujam da je samo še dva kilometra. Pri tem prehitim tipa ki teče zelo počasi. Je približno mojih let. Jamra da ga že zadnjih šest kilometrov peče v kolenih. Potrepljam ga in ga vzpodbudim, da ni več daleč. Tako kot je mene lani en tip, ko sem že hotel začeti hoditi, me je spravil pokonci. Bliža se cilj, zaslišim fanfare, ljudje se klanjajo,… Sotekaču rečem: “A greva za foro še en krog?” Postrani me pogleda in reče:”Jaz imam še en krog pred sabo!” Povem mu, da bi me morali s ceste pomesti, če bi moral iti še en krog. Torj pritečem v cilj kot zmagovalec, kar se mi je naredilo tudi lansko leto. Na cilju vrnem čip, oni pa meni kavcijo, katero je plačala Nastasija. Srečam še Tamalo Kačo in grem na avtobus do Traba.
O letošnjrm maratonu lahko napišem tole: Sem zelo zadovoljen z mojim tekaškim napredkom. Maratom sem pretekel deset minut hitreje kot lani. Drugo leto ga imam namen preteči še pet do deset minut bolje, mogoče se bom pa lotil velikega maratona. Po teku sem bil veliko manj utrujen kot lansko leto. Res je, da sem se letos po teku pretegnil, lani pa sem se usedel in vase zlil tri pire-pa je bila kar hitro veselica.

[vencelj]

Tole je bilo pa moje razmišljanje po drugem mojem pretečenem Ljubljanskem polmaratonu, če se komu da brati:

Dan nepozabnosti. Piše se že konec oktobra 2003...
O letošnjrm maratonu lahko napišem tole: Sem zelo zadovoljen z mojim tekaškim napredkom. Maratom sem pretekel deset minut hitreje kot lani. Drugo leto ga imam namen preteči še pet do deset minut bolje, mogoče se bom pa lotil velikega maratona. Po teku sem bil veliko manj utrujen kot lansko leto. Res je, da sem se letos po teku pretegnil, lani pa sem se usedel in vase zlil tri pire-pa je bila kar hitro veselica.

Zelo doživeto napisano.
Nisem brskal po rezultatih, me pa vseeno zanima, kam si "zlezel" v naslednjih letih?
lp, vencelj

[Radolca]

prilezel sem do 1:39, letos štartam na 1:35.
Vsa prejšnja leta pa sem tekal od 1:45 do 1:50.
Na drugačen način sem se začel pripravljati, kot vsa druga leta.
Prejšnja leta je bil tek samo dogodek, lani pa je tem postal del mojwga življenja.
pozdrav

[Radolca]

Še eno moje razmišljanje o maratonu oziroma med maratonom, če ima kgo čas prebirati take stvari:

10. (L)jubilejni Ljubjanski maraton, 23.10.2005
Priprave so bile dolge in naporne. Pozimi sem vadil na Malorci, v prehodnem času sem za nabiranje mišične mase (in z njo vred kilogrami) odpotaval za mesec dni v Avstralijo, poletne predpriprave pa sem opravljal na Rogli, kjer so bile razmere skoraj idealne. V nogah sem imel že kar nekaj pretečenih, prešvicanih in prekletih kilometrov. Užival sem zdravo prehrano. Pod zdravo prehrano se (za mene) smatra čips zvečer, naslednji obrok pa naslednji dan po teku ob šestih zvečer. Priprave sem, po pravici povedano, začel tistega neljubega aprilskega jutra s "kopanjem" v Savi. Tam sem se kar dobro naplaval, pretegnil, izgubil nekaj preveč vročine in naslednji dan je bilo zame kar lepo poskrbljeno. Ležal sem in potiho preklinjal sebe. Važno je da sem ležal in si sproščal noge. Skratka, počitek mi je takrat prijal. Nekateri vedo, "v kaj sem se podal" tisto jutro, ostali naj pa se pozanimajo pri prvem prodajalcu kruha, kostanja ali časopisa, kar je pač Tebi ljubše.
Skrbel sem za dovolj (ponavadi preveč) sladkorja in glukoze v sebi "i smršio za dvadeset likograma". Po pravici povedano sem tekal (za kiklam) kar redno in pridno. Tako sem na poznani poti vedel že za vsako luknjo na cesti, za vsak kamen (spotike), za ves plevel, ki poganja med razpokami na cesti. Poznal sem že skoraj ljudi, ki so ob določenam času hodili tam in tam. Ni da ni, sem si mislil.
Malo resnosti! Pomladi sem hodil v gore, poleti sem se s kolesom podil naokrog (kar lahko prebereš nekaj strani prej), pred maratonom pa sem pridno treniral tek. S tekom sem začel tam nekje sredi maja. Prvič sem šel na tek iz čistega veselja in bil hitrejši od "road runerja" iz risanke. Bilo mi je v veselje teči in skoraj nič razmišljati med tekom. Nikoli nisem tekel na čas, pač pa iz veselja!
Zgodilo se je tistega lepega četrtkovega popoldneva, ko sem se "težke noge z avtom odpravil v Ljubljano" po štartno številko. Tamala mi je še pred tem natisnila, kaj vse naj bi dobil na maratonu. V tem takoimenovanem darilnem paketu naj bi bile tudi tekaške nogavice. Pa jih v moji vreči ni bilo! Kako da jih ni bilo, pa napišem kasneje. Dobil sem številko, ki mi ji "odgovarjala". Ni mi sicer dobesedno odgovarjala, kar ji pač nisem dovolil kakšnega preseravanja, ampak bila je tiho.
V soboto sva se s Tamalo še enkrat odpravila v Ljubljano, da malo slišiva The Stroj. Pa zrak ob njihovem nabijanju ni bil tako energijsko nabit z zvožnimi valovi, kot prejšnja leta. V glavnem, jaz sem takoj šel v šotor, kjer sem dva dni nazaj dvignil številko. Zahteval sem nogavice, »pa ne mi dat ta ponošenh štumfov«, sem rekel. Dobil sem nove, čiste, neprešvicane, skratka še nikoli nošene. Jes, sem si mislil. Samo povedat je treba, kaj ti manjka, pa takoj poskrbijo za tvojo udobno in varno prekrivalo pod obutvijo. To naj bi bile tekaške nogavice, namreč. Domov sem v soboto prišel proti večeru in se kar težko "odlimal" od televizije, kjer so vrteli romantični film, ob katerem nisem mogel zadrževati solza ter brisanja nosu. V posteljo sem se preselil malo pred začetkom naslednjega dne.
Spalo se je kar v redu. Ustalo se je ob približno sedmi uri. Jutro, predvsem pa "moj žvot" je bilo, oziroma sta bila nabita z energijo. Na pot se je odpravilo nekaj minut pred deveto, v Ljubljano pa se je prispelo nekaj minut pred pol deseto. Opomba: obvezna uporaba srednjega spola, da se dogodki bolj živo opisani!
Gužva na štartu kot vedno. Tekmovalcev in obiskovalcev se je več kot trlo. Na LJubilejnem maratonu je bilo rekordno število tekačev, gledalcev pa prav tako. Prireditev kot taka. Ehmmm, zadnji stavek sem uporabil in z njim nič povedal. Dogodek kot tak, miza kot taka, zabava kot taka,... Le kaj se s tem pove? Meni se zdi kot mašilo za polnjenje prostora, v katerem ni iz napisanega nič zanimivega prebrati. Ali pa se "kot tak motim"? Nikdar ne bom vedel tega. Bom pa, kot tak, podpiral izraz. Pa čeprav se z njim nič ne pove. V smeh me spravi.
Začelo se je kot vsako leto. Letos s petsto metrov oddaljenega kraja od lani. Teči se je začelo po Dunajski cesti. Še preden smo izpred parlamenta prišli na Bavarski dvor, mi je bilo že kar prijetno "pretoplo". Razmišljam, bolj plitvo seveda; ker se mi ob kakšnem poglobljenem razmišljanju takoj ustavijo noge; kako bom v taki vročini pretekel skoraj okroglih 21 kilometrov. Iščem senco ob cesti, pa jo je bolj malo.
Po parih (treh, štirih ali petih kilometrih, kar pravzaprav ni pomembno, mogoče samo za moj naslednji maraton, da se vem prej okrepiti s pijačo, jedačo, narezkom, jajci kuhanimi na oko, kaviarjem in kompotom za sladico) se prikaže okrepčevalnica. Nisem potreboval vode, ker sem jo imel s seboj!
Teden pred maratronom sem kupil tistih šest malih plastičnih flašk, v katerih je nekaj podobno jogurtu. V enem tednu sem jih pridno izpraznil, v želodec seveda. Tako sem štiri flaške, napolnjene z mešanico vode in cedevite ali česarkoli že vzel s seboj. Tekel sem v kolesarski majici mojega rodnega kraja. Majica ima na hrbtu žepke, mislim da žepka. Vanju sem potem, ko sem v Ljubljani parkiral, dal te štiri flaške in preizkusil tek z njimi. Pa sem se počutil kot preotovorjena mula in sem dve flaški kar na hitro izpraznil.
Tako sem pri okrepčevalnici našel razlog da upočasnim tempo. Iz žepa sem izvlekel čudežni napitek, ga popil.
Množica me vleče naprej. In zaslšim glas "ejga gorjanca". Obrnem se in zagledam meni in tudi drugim gorjancem dobro poznani obraz. Nisva mogla mimo življenja in dogodkov v Gorjah, nisva pa modrovala ali šimfala ali opravljala ali govorila o vremenu ali o nogometu. Lahko bi pa kakšno skupaj zapela in poiskala še koga za podporo. Kar hitro sem odbrzel naprej. Kmalu pa se je situacija obrnila. Gorjanc je prehitel mene, drugega gorjanca. Mal me je kriza napadla. To gotovo iz razloga, ko se mi po glavi motajo misli o prebranih stvareh, kot je na primer tale:
»Iz okna visoko nad njim je zaropotal strojnični rafal, pa ni bilo nič hujšega kot to, da so ustrelili basista, ki je že tretjič zapored prijel napačno noto, basisti pa so v HAN DOLD CITYJU po dva penija šopek.
Ali pa:
Vrata so se sunkoma odprla in nevarno zakolebala na svojem edinem preostalem zgibu, in iz avta se je pokazal par takšnih nog, kakršnih tonski mojstri ne morejo videti, ne da bi začutili potrebo, da prek njih lopnejo kakšen zadimljen saksofonski solo , iz razlogov, ki jih nihče razen tonskih mojstrov nikdar ne bo razumel.«
To sta citata in nista prišla iz mojih ust, da ne bo kakšne pomote.
Kriza je težka stvar. Z njo se spopadam že od malih nog dalje (mal nesrečno sem tole napisal, ker nikoli nisem imel malih nog, beri tole kot želiš). Ni bila kriza, bila je bolečina, ki te ob fizičnem pretiravanju napade tam nekje na desni strani spredaj, tik nad medenico, malo pod rebri. To je bilo tam nekje pri sedmem kilometru ali pa že prej. Do tega, da je bil tam približno sedmi kilometer sem prišel tako, da sem razdaljo od štarta do prve okrepčevalnice, ki je bila po treh kilometrih, pomnožil z dva in ji dodal še kilometer. Prebrisano, ali ne!?
Tista bolečina me je kar morila in mi vzela nekaj energije, predvsem pa veliko mest pri končni uvrstitvi. Ni bilo sicer nič hujšega. Na taki dolgi poti pa taka stvar ni prav nič dobrodošla. Prav nič lepo ni, da že po prvi tretjini teka človeka "zvije". Saj je potrebno preteči še kar nekaj kilometrov. Približno pet minut je trajalo, da sem z malo bolj počasnim tekom in globljim dihanjem prišel v stanje, približno podobnim tistemu, ki sem ga imel na začetku teka. Nisem želel pretiravati s hitrostjo teka. Že začel sem, bolje rečeno počasi, kot pa hitro. Prehiter začetek pobere preveč moči za nadaljevanje. Mogoče bi lahko začel malo hitreje. Težko pa je reči, kako bi se potem odrezal na celotni poti. Ne moreš vedeti! Veš samo tedaj, če pretečeš 21 kilometrov vsak teden enkrat.
Mislim, da sem (že) na približni polovici poti. Vsaj občutek sem imel. Nikjer oznake ali merjenja vmesnega časa na desetih kilometrih. Tega so merili vsako leto, letos pa tega ni bilo. Tam, malo pred vmesnim časom, sem vsako leto dobil vzpodbudo od Traba in Tvojce. Letos pa nič od tega! Torej se bom moral brez bodrenja spopasti z zadnjimi desetimi kilometri.
Tečem vzporedno z Đanijem. Dvakrat me pogleda od pete do gleve. Tudi jaz "vržem skromen pogled nanj". Vprašam ga, kako hitro teče, pa mi pove samo številko 45. Sklepam, da je to za tempo uro in petinštirideset minut. "Koliko pa maš ti cajt?", me vpraša. Po dolgotrajni debati sva prišla do spoznanja, da je do sedaj na poti 45 minut in nič kaj bolj konkretnega. Pove mi, da je začel trenirat pred pol leta, ko je nehal piti in kaditi in da si sedaj čisti fuge. Srečava še enga tipa in "razvijemo pravi debatni krožek". Poln moči in veselja, pa čeprav že malo bolečih kolen in sklepov, pospešim tempo. Tek se nadaljuje po tistih vasicah po obrobju Ljubljane. Tistega dela proge, tam nekje med dvanajstim in šesnajstim kilometrom, ne maram. Pa ne zaradi pokrajine ali česar koli. Ampak samo zato, ker sem tam ponavadi najbolj utrujen. Vsaj do sedaj sem bil tam vedno utrujen in sit teka. Zadnjih pet kilometrov je bolj "privlačnih in enostavnih", ker se počasi bližaš cilju.
*Slovar: "Privlačnih in enostavih"=bolijo mišice, sklepi, tako noge kot tudi roke so že preveč utrjene in še kaj bi se dalo našteti.
Dalo se je normalno teči. Ni bilo mraza ali vročine. Tudi utrujenosti ni bilo, zaenkrat še ne. Tako sem pri teku skozi tiste obrobne vasice "iskal rezervo za noge". Iskal sem makadam ob cesti. Ker se po makadamu veliko lepše teče kot po asfaltu. In tudi noge so manj obremenjene. Pri tem gre predvsem za moja "že skoraj odpisana kolena in kolke". Da ne bo katera(i) bralka(ec) mislil(a), da sem takoimenovani Halid-Invalid. Mal pa tudi lahko kdaj pa kdaj postokam.
Ne smem pa pozabit omeniti, da sem tempo zmanjšal na vsakem "počivališču", kjer sem se tudi okrepil. Pred maratonom sem prebiral prilogo Polet, kjer je pisalo vse o pravilih hranjenja pred maratonom, pitjem med tekom,....... in dosego časa 3:30 na 42 kilometrov - znanstvena fantastika za mene. Pil sem mogoče celo preveč. Poskrbel sem, da nisem dehidriral. Vsaj zdelo se mi je da nisem.
Tam nekje na petnajstem kilometru me je ujel Đani. "Zdravo stari", mi je ponudil v razmislek. Kar hitro je pritekel mimo mene. Če on zmore tek tempo, ga pa tudi jaz lahko, se mi takoj poraja misel. Držim ga, oziroma tekla sva eden ob drugem. Zadnji kilometri so minevali bolj počasi. Đaniju rečem: "Ne morem držat tvojga tempota!" On pa meni: "Jaz pa tvojga ne!" S tem sva se po mojem mnenju samo vzpodbujala.
Sledila je ša zadnja okrepčilna postaja, tek mimo živalskega vrta, kjer so me medvedi ob ograji izžvižgali in skandirali, ter zahtevali "dej več iztisn iz sebe!", pa podobne fore je bilo slišat izza ograje. Bližali so se zadnji metri. Nič kaj spočitega se nisem počutil. Po drugi strani pa tudi ne utrujenega. Predvsem sklepi so me izdajali od desetega kilometra dalje.
V zadnjih metrih je kar nekaj tekačev lepo pospešilo tempo in se kar zagnalo v cilj. Jaz pa lepo z mojim tempom, kakršnega sem imel cel maraton.
Mislim, da sem se kar znal kontrolirati. Sem dosegel tak čas, kakršnega sem pričakoval. Želel sem pa seveda par minut boljšega. A če sam veš, da kaj več ne bo šlo, moraš biti tudi s tem zadovoljen. Svoj tempo sem prilagodil temu, da sem lahko šel naslednji dan službo. Pred maratonom mi je stari kolega povedal, da je bil lani na maratonu in da je potem dva dni preležal. Jaz pa grem na maraton iz veselja in ne zato, da bom izmozgal samega sebe.
Za konec naj omenim še tole, da sem večer pred maratonom kupil tekaške copate. Z njimi nisem tekel maratona, uporabil sem stare preverjene superge. Nekaj dni po maratonu pa sem nove tekaške copate "peljal na sprehod" in moram priznati, "da so se zelo lepo obnašale".

[vencelj]

Par zanimivih misli iz knjige: Misli o...
Pojdimo v naravo ali v bližino narave, da se lahko vsak dan v njej sprehajamo. Sprehod je že dovolj. Lahko tudi tek, plavanje, vendar ne preveč.
Pretirano ukvarjanje s fizičnim bivanjem nas bo zadržalo na nižji ravni zavedanja oziroma duhovnosti.
Treba je najti pravo mero fizične aktivnosti - toliko, da nas bo energijsko prečistila.
Če smo fizično zelo aktivni, bolj kot je treba, ima to navadno opraviti z našim jazom. Ta bo namreč sebi in drugim dopovedoval, kako dober je in kako zmore več od drugih.
Pretirana fizična aktivnost postane sama sebi namen in ne dviguje ravni zavedanja in energije...

Pa še iz: Ne pozabi na veselje Phila Bosmansa



Pojdi v gozd

Pritisneš na plin in brž dalje, hitreje?
Ustavi vendar kdaj svoje vozilo, izstopi!
Pojdi v gozd!

Cigareta za cigareto,
pivo, gostilna, hrup?
Pojdi vendar kdaj v naravo,
preden ne boš čisto izsušen in prekajen.
Pojdi v gozd.

Koledar poln obveznosti in dogovorov,
dirkaš s sestanka na sestanek?
Pojdi v gozd!
Naveličan si življenja in ujet
v ozek svet stvari,
ki so le navidezno pomembne ali celo odveč.
Pojdi v gozd!

Tam je pomlad. Drevesa čakajo nate.
Čudovita drevesa, ki molče srkajo tišino
in sok, tja gor do vršičkov zadnjih vejic.
Tam pojejo ptice zate.
Zakaj te ni, da bi jim prisluhnil?
Tam je mir, nepopisen mir.

Rad bi živel intenzivno?
Intenzivno življenje ni nenehna dirka,
ko hitiš iz dneva v dan
in si vedno pod pritiskom
sto neodložljivih stvari.
Vse bi hotel vedeti, vse odnesti s seboj,
povsod sodelovati, vse prebaviti-
mar zato, da bi dobil želodčne čire?

Pojdi v gozd! Lezi pod drevo,
v usta si daj travno bilko
in uživaj blaženo brezdelje.
Tedaj se ti bodo porodile najlepše misli
in preplavile te bodo najlepše sanje.
Tedaj bodo izginili vsi problemi,
ki te tarejo med tvojimi štirimi stenami.

Pojdi v gozd!
Tam se ti bo zbistrila glava
in pomiril si boš dušo in srce.

Morda porečeš: Ko bi le mogel!
In odgovorim ti: Saj si že na poti!

Tekači vse to itak že vemo, kaj potem sploh smetim?
lp, vencelj

[100jan]

No Vencelj, še enga stisn, da bo 1000

[janezu]

vsi čakamo na 1000,vencelj ,da vidmo kako to zgleda lp ju

[vencelj]

Majhen utrinek o najpomembnejših stvareh na svetu, Bergant na SLO 1 je zadevo označil kot protisloven odnos do nogometa, vi pa kakor kdo hoče...:

Tako ljudje postanejo pasivni gledalci, nogometni navijači, in videti je, kakor da je to njihovo bistvo in smisel njihovega življenja. Gledajo, kako enajst "njihovih" igralcev teka po igrišču za žogo in se meri z enajstimi nasprotniki, za katere navija druga polovica množice. Gledalci padejo v ekstazo, če njihovi ljubljenci zabijejo gol, in v obup, če ga dobijo. Njihova sreča in nesreča sta odvisni od muhaste žoge, razpoloženja dvaindvajsetih ljudi in morda še od sodnika. Ves teden živijo za devetdeset minut igre, o tem razpravljajo in sanjarijo, zaradi tega žalujejo in praznujejo. Sposobni so razbiti pol mesta, če so take volje. Pretepajo se z navijači nasprotnih ekip. Ste že kdaj videli izraz popolnega obupa na njihovih obrazih, ko zapuščajo igrišče, kjer je njihova ekipa izgubila? Kakor da bi se svet zaradi tega ustavil, kakor da bi zaradi navadne igre izgubili življenski smisel.

Njihova sreča in zadovoljstvo sta odvisna od naključij, oni pa se temu slepo predajajo in s tem podrejajo nesmiselnim pravilom. Okoli tega in ob tem teče velik posel in se za nekatere kujejo veliki dobički.
Okoli tega se vrti današnji svet, medtem ko nekje drugje umirajo tisoči, pa nihče ne joka za njimi. Jokajo, ker so njihovi nogometni ljubljenci dobili gol. Res nenavadno...


Kdor čaka, dočaka!
lp, vencelj

[Radolca]

fuzbala nikoli nisem maral ne igrat (pa čeprav sem tudi to počel) in ne gledat.
Vencelj, dosegel si tisočko. ČESTITKE!

[vencelj]

http://www.gorenjskiglas.si/novice/pril ... k&id=18740

Članek, v katerem udeleženec SAM-a zelo doživeto opisuje dogajanje in svoja razmišljanja o teku. Vredno branja!

Na dnu članka je povezava na članek Življenska pot maratonca (Polde Taler).