- 24 Maj 2006, 15:33
#66591
Pa kaj je s temi dopusti, da se vsi po vrsti vedno končajo 
. Glede na to, da zunaj dežuje, vam bom poskusila vsaj malo pričarati bolj ugodne klimatske razmere… 
Skratka, 21.4. sem se odpravila za 4 tedne v Indonezijo. Plan: aklimatizacija na Baliju, trekking po Novi Gvineji (Papua, Z. del otoka), pa z barkačo med Indonezijskimi otoki in na koncu spet nirvana na kakšnem otočku… Izvedba Šeruga travels (ta del plana me je še najbolj skrbel, ampak se je izkazalo, da po nepotrebnem).
Začelo se je zelo burno, ker je nekdo v hlevčku vlekel dreto , namesto da bi me peljal na Brnik. Situacijo je lastnoročno rešil črnogorski taksist, ki mi je dokazal, da je možno iz Šiške priti na Brnik v 13 minutah 
. Komaj sem prišla k sebi, naslednji šok: eden izmed skupine sopotnikov (meni povsem neznan osebek) mi je prinesel ogrooomen šopek vrtnic 
, ker je ugotovil, da sem imela par dni pred tem rojstni dan. Si predstavljate pot na Bali postlano z vrtnicami…romantika, ni kaj, ampak zelo nepraktična. Tako sem po poti osrečila eno stevardeso, darovalec je dobil dva poljubčka (od mene in od nje) in zavest, da mu je uspel redek podvig: z enim šopkom je osrečil dve ženski 
.
Skratka, začetek je bil buren, ampak tudi vse kar je sledilo je bilo kot da sem ves čas pred ventilatorjem
. Za začetek smo se na Baliju privajali na vročino in nam ni bilo prav nič hudega, zlezli smo na vulkan, si tam spekli jajčka (kurja) in banane ter medleli od endorfinov, ki so se sproščali ob pogledu na rojevanje jutra…
Tako smo bili kmalu godni za kakšno bolj konkretno avanturo in smo se podali naprej proti Novi Gvineji (vsega skupaj sem naštela 14 letov!). Tam se nam je vsem po vrsti začelo svitati, da smo se podali na resnično avanturo. Prva noč, ki smo jo prebili v Sentaniju (na severu otoka), se potili od vročine, vlage, se otepali komarjev, dihali skozi usta (čez nos je bilo nevzdržno zaradi smradu) in odrivali ščurke, je bila prijeten uvod v trekking . Da bi se ta začel, je bilo treba z letalom na sredo otoka v Wameno. Ko te v letalu pozdravijo ščurki in neznosen smrad (sem gledala, če bi se dalo kakšno kisikovo masko dol potegnit), ti je jasno, da si na vratih za vstop v drugo civilizacijo, ki z našim časom nima ničesar skupnega.
Takoj po pristanku je bilo jasno, zakaj smrdi letalo… lahko sem stala z zaprtimi očmi, pa sem točno vedela, kje je kakšen domačin. Njihov vonj je tako močen in izrazit, da ni šans, da me kdo poje iz zasede, brez da bi vedela, da se skriva. Sicer pa oni pravijo isto za nas. Ni šans, da bi pojedli kakšnega belca…preveč smrdite! Ja, ljudožerstvo tukaj še funkcionira…
Za dobrodošlico so v Wameni pripravili izbruh kolere in zdravniki brez meja so nas prepričevali, naj se obrnemo in domov. Ma ni šans! Bomo že. In smo. Trekking je bil nepozabno doživetje. Že po prvi uri sem se sprijaznila s tem, da bom blatna do zadnjega lasu na glavi, že naslednji dan sem tudi sama pošteno smrdela, povrhu vsega sem zaradi Lariama (preventivna proti malarji) imela ponoči halucinacije in zabavala vse v skupini s svojim nočnim sprehajanjem v spalki… pili smo vodo, s katero doma še rož ne bi zalivala… Ščurkov se človek hitro navadi in niso sploh več omembe vredni. So pa toliko bolj omembe vredni vsi ljudje, ki smo jih srečali na tej naši poti. Kako topli ljudje so to! Vsesplošno objemanje je bilo na dnevnem redu ( počasi se nehaš spraševati, ali so te res veseli ali samo lačni) in eden me je čisto posvojil (ma women) in me je na vso silo hotel za roko voditi cel trekking. In to po poteh, kjer komaj najdeš dovolj prostora za celo stopalo. Parkrat sem bingljala na šopih trave čez prepad…ampak vedno nekak rata se potegniti nazaj, pa čeprav za las…
Na tej moji poti sem dokončno vrnila tudi svoj status vegetarjanke. Pršut in klobase, ki so jih imeli sotrpini sabo so bili prepričljivi in nisem se pustila prav dolgo stradat. Tudi sicer nam je Zvone kuhal takšne dobrote, da smo bili v nebesih . Če ješ kruh z orehi bogu za hrbtom, se ti lahko edino smeji od ušesa do ušesa.
Barka med otoki je bila tudi doživetje zase. Še nikoli me ni metalo iz postelje (ok, me je, ampak iz drugačnih razlogov), čeprav sem se »jogija« oklepala kot klop - valovi ponoči znajo biti dokaj nerodna zadeva… čez dan pa rajske samotne plaže in čista uživancija, obiski varanov, vodnih bivolov, peka rib na obali ob sončnem zahodu….aaahhhhh. Kako smo uživali!
In potem je bilo treba, o groza, iti domov
. Vrnila sem se tako naspidirana, da sem takoj šla naredit 10km v Mostec, potem pa sem se tudi morala skoraj privezati k postelji, da sem nekako dojela, da sem spet doma. Nasledji dan, ko sem šla v službo (v lahki poletni oblekci), sem samo čudno gledala, ko je sodelavec rekel nekaj o poletni opravi…šele naslednji dan mi je potegnilo, da je tukaj pomlad 
… in temu primerne temperature… in dež...
Zdaj sem se nekako sprijaznila, da je mojega dopusta konec. Odkar sem se vrnila sem že trikrat preizkusila, da znam teči. Navdušeno sem se v soboto peljala celo v Radence, pa me je dež in 13 stopinj pri Mariboru zaustavilo in sem se obrnila
. Kar je preveč je pa preveč. Iz 40 stopinj na 13 in moja neprespanost sta naredila svoje.
Ampak, sedaj sem spet »pri sebi« in pripravljena na nove tekaške podvige.
Kaj se kaj dogaja? Golada vidim, da dobro funkcionira, edino to da ste jo prestavili na petek mi ni všeč, ker ne morem (ok, vsaj ta teden je takšen, da ne morem). Se pripravlja kakšen PST? Komaj čakam, da vas vidim!
Pozdravček,
Snežinka
P.S: FOTR
, PEGAZ vse najboljše za rojstni dan!
. Glede na to, da zunaj dežuje, vam bom poskusila vsaj malo pričarati bolj ugodne klimatske razmere…
Skratka, 21.4. sem se odpravila za 4 tedne v Indonezijo. Plan: aklimatizacija na Baliju, trekking po Novi Gvineji (Papua, Z. del otoka), pa z barkačo med Indonezijskimi otoki in na koncu spet nirvana na kakšnem otočku… Izvedba Šeruga travels (ta del plana me je še najbolj skrbel, ampak se je izkazalo, da po nepotrebnem).
Začelo se je zelo burno, ker je nekdo v hlevčku vlekel dreto
, namesto da bi me peljal na Brnik. Situacijo je lastnoročno rešil črnogorski taksist, ki mi je dokazal, da je možno iz Šiške priti na Brnik v 13 minutah . Komaj sem prišla k sebi, naslednji šok: eden izmed skupine sopotnikov (meni povsem neznan osebek) mi je prinesel ogrooomen šopek vrtnic , ker je ugotovil, da sem imela par dni pred tem rojstni dan. Si predstavljate pot na Bali postlano z vrtnicami…romantika, ni kaj, ampak zelo nepraktična. Tako sem po poti osrečila eno stevardeso, darovalec je dobil dva poljubčka (od mene in od nje) in zavest, da mu je uspel redek podvig: z enim šopkom je osrečil dve ženski .
Skratka, začetek je bil buren, ampak tudi vse kar je sledilo je bilo kot da sem ves čas pred ventilatorjem
. Za začetek smo se na Baliju privajali na vročino in nam ni bilo prav nič hudega, zlezli smo na vulkan, si tam spekli jajčka (kurja) in banane ter medleli od endorfinov, ki so se sproščali ob pogledu na rojevanje jutra…
Tako smo bili kmalu godni za kakšno bolj konkretno avanturo in smo se podali naprej proti Novi Gvineji (vsega skupaj sem naštela 14 letov!). Tam se nam je vsem po vrsti začelo svitati, da smo se podali na resnično avanturo. Prva noč, ki smo jo prebili v Sentaniju (na severu otoka), se potili od vročine, vlage, se otepali komarjev, dihali skozi usta (čez nos je bilo nevzdržno zaradi smradu) in odrivali ščurke, je bila prijeten uvod v trekking
. Da bi se ta začel, je bilo treba z letalom na sredo otoka v Wameno. Ko te v letalu pozdravijo ščurki in neznosen smrad (sem gledala, če bi se dalo kakšno kisikovo masko dol potegnit), ti je jasno, da si na vratih za vstop v drugo civilizacijo, ki z našim časom nima ničesar skupnega.
Takoj po pristanku je bilo jasno, zakaj smrdi letalo… lahko sem stala z zaprtimi očmi, pa sem točno vedela, kje je kakšen domačin. Njihov vonj je tako močen in izrazit, da ni šans, da me kdo poje iz zasede, brez da bi vedela, da se skriva. Sicer pa oni pravijo isto za nas. Ni šans, da bi pojedli kakšnega belca…preveč smrdite! Ja, ljudožerstvo tukaj še funkcionira…
Za dobrodošlico so v Wameni pripravili izbruh kolere
in zdravniki brez meja so nas prepričevali, naj se obrnemo in domov. Ma ni šans! Bomo že. In smo. Trekking je bil nepozabno doživetje. Že po prvi uri sem se sprijaznila s tem, da bom blatna do zadnjega lasu na glavi, že naslednji dan sem tudi sama pošteno smrdela, povrhu vsega sem zaradi Lariama (preventivna proti malarji) imela ponoči halucinacije in zabavala vse v skupini s svojim nočnim sprehajanjem v spalki… pili smo vodo, s katero doma še rož ne bi zalivala… Ščurkov se človek hitro navadi in niso sploh več omembe vredni. So pa toliko bolj omembe vredni vsi ljudje, ki smo jih srečali na tej naši poti. Kako topli ljudje so to! Vsesplošno objemanje je bilo na dnevnem redu ( počasi se nehaš spraševati, ali so te res veseli ali samo lačni) in eden me je čisto posvojil (ma women) in me je na vso silo hotel za roko voditi cel trekking. In to po poteh, kjer komaj najdeš dovolj prostora za celo stopalo. Parkrat sem bingljala na šopih trave čez prepad…ampak vedno nekak rata se potegniti nazaj, pa čeprav za las…
Na tej moji poti sem dokončno vrnila tudi svoj status vegetarjanke. Pršut in klobase, ki so jih imeli sotrpini sabo so bili prepričljivi in nisem se pustila prav dolgo stradat. Tudi sicer nam je Zvone kuhal takšne dobrote, da smo bili v nebesih . Če ješ kruh z orehi bogu za hrbtom, se ti lahko edino smeji od ušesa do ušesa.
Barka med otoki je bila tudi doživetje zase. Še nikoli me ni metalo iz postelje (ok, me je, ampak iz drugačnih razlogov), čeprav sem se »jogija« oklepala kot klop - valovi ponoči znajo biti dokaj nerodna zadeva… čez dan pa rajske samotne plaže in čista uživancija, obiski varanov, vodnih bivolov, peka rib na obali ob sončnem zahodu….aaahhhhh. Kako smo uživali!
In potem je bilo treba, o groza, iti domov
. Vrnila sem se tako naspidirana, da sem takoj šla naredit 10km v Mostec, potem pa sem se tudi morala skoraj privezati k postelji, da sem nekako dojela, da sem spet doma. Nasledji dan, ko sem šla v službo (v lahki poletni oblekci), sem samo čudno gledala, ko je sodelavec rekel nekaj o poletni opravi…šele naslednji dan mi je potegnilo, da je tukaj pomlad … in temu primerne temperature… in dež...
Zdaj sem se nekako sprijaznila, da je mojega dopusta konec. Odkar sem se vrnila sem že trikrat preizkusila, da znam teči. Navdušeno sem se v soboto peljala celo v Radence, pa me je dež in 13 stopinj pri Mariboru zaustavilo in sem se obrnila
. Kar je preveč je pa preveč. Iz 40 stopinj na 13 in moja neprespanost sta naredila svoje.
Ampak, sedaj sem spet »pri sebi« in pripravljena na nove tekaške podvige.
Kaj se kaj dogaja? Golada vidim, da dobro funkcionira, edino to da ste jo prestavili na petek mi ni všeč, ker ne morem (ok, vsaj ta teden je takšen, da ne morem). Se pripravlja kakšen PST? Komaj čakam, da vas vidim!
Pozdravček,
Snežinka
P.S: FOTR
, PEGAZ vse najboljše za rojstni dan!Sem vedno za 10tko:)))
, 15 km klanca iz Senja, "ravnem" Pagu 
