Pozdravljeni.
No pa sem le našel nekaj časa,da se prvič na tem forumu malo razpišem
Že dolgo spremljam forum in verjetno sem prebral vse prispevke na temo K-24 na tem in še kje.
Pred dvema letoma smo se bolj kot za zabavo kot zares s kolegi pogovarjali, da bi lahko opravili to preizkušnjo. Nekako vsi so bili zainteresirani, sam pa sem prevzel organizacijo. Prvo leto smo hitro po par »treningih« obupali saj nismo bili dovolj pripravljeni. Lansko leto pa me je tik red odhodom »piknilo« v kolenu in žal je bila sezona planinarjenja končana. No pa smo se odločili, da je leto 2012 pa res pravo za podvig. Po dveh prestavitvah (vreme) je končno le prišel čas, ko je šlo zares …
Na pot smo se želeli odpraviti že v petek (3.8.) zvečer, ko so se kar naenkrat nad Koroško začele zgrinjati nevihte, spet smo mislili da nebo nič, vendar smo se ob pijači na hitro dogovorili … nič jutri je nov dan.

Support na Travniku je bil že pripravljen, vendar smo imeli srečo, da je bil pripravljen tudi še v nedeljo. (Pevci pač ne gredo domov po enem dnevu … Hvala očetu za stand by) Tudi drugi support se je bil pripravljen žrtvovati še za drugi dan.
Uro štarta smo pustili isto (22h). Polni pričakovanja in nabiti z adrenalinom smo se točno ob 22h zagnali na pot. Še prej pa naredili par slik ob medvedu in spomeniku. (Hvala mami za prevoz in fotografiranje)

Prvi del poti do in skozi Žerjav do odcepa na Uršljo goro smo pretekli, hitro smo bili tudi že na Naravskih ledinah, kjer se na hitro vpišemo in že drvimo naprej proti Uršlji. Luna nam je vso noč sledila in prav prijetno se je bilo »sprehajati«.
Na vrhu Uršlje gore se na hitro slikamo ob križu, se malo okrepčamo in se že spuščamo proti Križanu. Spust je bil kljub dokaj svetli noči kar adrenalinski in paziti smo mogli na vsak korak.

Od Križana do Slemena spet nadaljujemo v rahlem teku. Do Smrekovca nadaljujemo tempo razmeram prilagodljivo. Ceste na Smrekovec kar noče biti konec. Na Smrekovcu si na hitro privoščimo sendviče iz nahrbtnika, družbo pa nam delajo koze, ki verjetno niso dobile nič za večerijo, saj se jih komaj otepamo.
Pot nadaljujemo po Smrekovškem pogorju, kjer nam zaradi mokre trave čevlji kar hitro premočijo. Ko pridemo do Komna nas preseneti sončni vzhod, ki nam da dodatnega zagona in motivacije. Ob spustu iz Komna pokličem oz. zbudim prvi suport na Travniku, kje nas pričakajo pevci z vso robo s katero smo jih založili v dolini. Na hitro se okrepčamo, zamenjamo mokre nogavice (kolega zamenjata še obuvala, do sem sta bila kar v tekaških copatih) in nadaljujemo proti Loki ... med potjo do Loke pa se začnejo prvi izzivi, kolega že ob spustu iz Komna začne čutiti bolečino v kolenu, drugemu se ob zamenjavi obutve začnejo pojavljati žulji, prav tako tudi sam po nekaj kilometrih od Travnika začutim žulje na obeh petah. Kot da žulji nebi bili dovolj se mi prvič v življenju ob spustih začne v levem kolenu pojavljati neprijetna bolečina, ki po ravnem in navzgor skoraj mine, ko pa se začne spust pa postaja vedno bolj močna. Uf … pa šele blizu Raduhe smo

S kolegom si vsak na svojo razbolelo koleno dava bandažo in bolečina za trenutek popusti, nato pa se spet nadaljuje.
Vzpon na Raduho je bil kar »pester« saj te razgiban teren vso pot drži na visoki koncentraciji in od tebe zahteva dosti energije. Pa še na vrh moraš in se vrniti nazaj do odcepa na Durce.

Spust je bil za oba s kolegom zaradi bolečin v kolenu kar prava muka … sam sem sicer izumil neko čudno tehniko spuščanja, ki sem jo nato obdržal vse do konca. Ob spustu nas preseneti klic prijateljevega tasta, da nas čaka na Grohatu z medicinami. Sam je namreč pot že prehodil in je iz izkušenj predvideval da bomo kaj potrebovali

Na Grohatu nas je na mizi pričakala hrana katero smo po telefonu naročili dan prej. Res so prijazni in tudi drugim priporočam, da jih prej kontaktirajo, da ne čakajo potem po nepotrebnem. (GSM na Grohatu 041-417-951) S kolegom nisva imela največjega apetita, medtem ko je tretji pojedel skoraj vse … Sam sem imel probleme z apetitom kar skozi celo pot. Verjetno so zato krive čokoladice in par gelov, katere sem vzel prvič.
Ko se okrepčamo in malo omilimo bolečine v kolenih jo mahnemo naprej proti Sp. Slemenu. Kolega vedno bolj zaostaja in malo naju začne že skrbeti. Ko zagrizemo v vzpon na Olševo pa so bolečine prevelike in žal naju zapusti.

Vzpon na Olševo se zaključi s prekrasnimi razgledi iz vrha, zapiha tudi vetrič in vsaj meni je hoja po grebenu do vrha vlila kar nekaj dodatne motivacije.

Spet je sledil mučni spust do travnika kjer se začne pot proti Kumru. Tu smo lansko leto ob treningu izbrali napačno pot zato sva bila tokrat bolj pozorna, vendar je sedaj pot res dobro zmarkirana tako da ni bilo problema. Pot do Kumra zna biti res dolga … tako zelooooooo se vleče

in kar ni je konec, pa še sonce je dajalo vse od sebe.

Končno zagledava Kumra in tam naju pričaka še zadnji support. Starši kolega, njegova punca in pa kolegica. Spet sledi standardni postopek, hrana, preoblačenje ... no jaz pa sem bil deležen še masaže obolelega kolena z neko žavbo, ki je bila prav ognjena in vsaj do vrgla Pece sploh nisem čutil bolečine temveč samo toploto.
No zdaj pa zares, vzpon na Peco. To bo prava preizkušnja! In res je bila, vendar se je vse dobro končalo. Lepo počasi in vztrajno sva se vzpenjala po klancu, ki si res zasluži takšen vzdevek. Sama ljuba strmina.

Uf, res je zadnji vzpon pravi zalogaj. Nenehno sem se spominjal besede ZID, ki jo je toliko udeležencev, ki so opravili s potjo uporabilo prav na tem vzponu. Vendar zida kar ni bilo
Za nagrado, ko "priplezaš" na vrh, pa se ti še tam v daljavi pojavi Kordeževa glava, ki se ti potem res počasi, počasi bliža.

Kar naenkrat sva vendarle dospela do vrha! Sledil je val navdušenja, zaprosiva, da naju fotografirajo in se z mešanimi občutki zazreva po celi poti, ki sva jo prehodila. Kar nekako ne morem verjeti!

Zdaj pa če 3h spusta pa bo

Bo koleno zdržalo? Nič sem si rekel, mora itak ni druge rešitve. Spet vzpostavim mojo tehniko za spust, stisnem zobe in greva. Ob koči niti nisem obstal, saj sem si želel da čim prej mine. Hitro sva že v Heleni. Odločiva se za spust mimo Pikovega, tako da naju je še vseeno čakalo malo vzpona … da ne pozabiva kako to zgleda
V Mošenik prispeva 10 min pred planiranim koncem, na tiho sva si želela da bi prišla v center pred 20:30 in to nama je tudi uspelo.
Ob prihodu na cilj sva bila deležna še malega sprejema, ki pa je v trenutku prihoda zgledal prav velik … manjkalo ni niti šampanjca.

Pred samim začetkom sem s pomočjo različnih forumov in izkušenj iz treningov sestavil terminski plan, katerega smo / sva se držali skoraj celo pot in je bil naravnan na 22 oz. 22ur in pol.


Na koncu moram pohvaliti markacista (verjetno janezs) saj je pot glede na lansko leto, ko smo za trening prehodili del poti in se tudi izgubili dobro označena. Vsekakor pa predlagam, da se za prvič pot prehodi v delih oz. s spremstvom.
Za vse ki še ne veste se knjiga v katero se vpišeš nahaja v gostišču Lunder na avtobusni postaji v centru Črne.
Sled in GPS:
http://www.sports-tracker.com/#/workout/SamoL/6t586dkgkdms7pf7 (Zadnjih 7 min mi je zmanjkalo baterije)