V petek po parih dneh slapov z neba so se oblaki malo dvignili in po pol ure gledanja v zrak me je že začel boleti vrat. Oblekel sem tekaške cunje in marš v avto do svoje proge. V tem času je seveda začelo že rositi. naštelam svojo Polarko in pačai začenjam svoj tek. Opazim psam ki skače okoli brunarice, zalaja in s tem se konča. Po nekaj sto metrih teka zaslišim za sabo sopenje in korake. Prestrašen se ozrem-pes. Pogleda me, zalaja in teče dalje. Čez čas me počaka in teče z mano. Bila sva že precej daleč od izhodišča in vse bolj mi je bilo jasno, da me bo spremljal celo pot in da ga bom (ali one mene ) moral pripeljati nazaj. V hrib je mrcina
pospešil, na vrhu dvakrat trikrat zalaja in me počakal. V ravnini je tekel ob nogi, malo poskakljal okoli, se vrgel v veliko lužo, kjer se napaja divjad , malo odtekel naprej, zalaja, me počaka in tako do polovice proge. Vmes sva naletela na odsek, kjer je pihalo kot še nikoli. Poskušal sem teči, nemogoče, dušilo me je, skorak štiristo metrov sem prehodil bočno premikajoč. Spremljevalec je migal z ušesi,malo zalajal, ni bilo drugega, očitno me vzpodbuja. Nekako sva prebrodila ta odsek, takrat je začelo pihati v hrbet, pa še navzdol je šlo. Ko sneta sekira. Kuža me skoraj ni mogel dohajati. parkrat je zacvilil a je vztrajal. Ko sva se burji izognila, je zalajal od sreče in jo ubral svoj tempo. lep čist od dvakratnega kopanja me je pripeljal do odseka, kjer so drvarji popolnoma uničili moje priljubljeno progo. Blata do kolena, takega napol tekočega, zdrizastega. Brez izogibanja naravnost čez, itak sem bil oblečen v taslabše cunje. Ajej, pes pa katastrofa. Prej lep čist, zdaj blaten, samo ušesa in hrbet je imel čist. Počasi proti cilju, že razmišljam, kaj se izgovoriti, če me napade gospodar (upam morda gospodarica), ko vidi psa (oiroma kup blata).Sam nisem seveda bil nič bolj čist. Še dvesto metrov do cilja, nihče ne prihaja naproti, finiširam poskušam prehiteti psa , vendar se ne pusti. Ustavi se ta vragec točno tam, kjer se štartal, dvakrat zalaja, se malo obriše ob moje že umazane hlače, medtem ko se malo raztegnem, ga že ni več. Nikjer nikogar. Ne psa, ne lastnika. Nič. Se ni treba izgovarjat.
Res, pes je lahko super sotekač.
Vsaj ta. Kakšne pasme je , ne vem, se zajc na boben spozna bolj kot jaz na pasje pasme. Svetlo rjav (pred blatno kopeljo).
Danes ga na prizorišču ni bilo.
Pa tako sem se navadil.
. Tudi ugriznil jo je že, ko je bila manjaš (3 mesece). Imam pa srečo, da se vsaj mene mal boji 
!
"prispevek v zvezi s kužki..Na robu gozda&popolnoma stran od "hrupnega sveta",v okolici golf igrišča Arboretum..je pravi mali raj za 3 zverinice, ki jih imamo v naši družini: Aljaškega malamuta, nemškega ovčarja & Jack Russla terijerja, ki je popolnoma moj (24ur varnostnik v vseh pomenih, oz. glavni čuvaj&prava hiperaktivna pasja bombica energije 
in upam da bo tako tudi ostalo 
Mens sana in corpore sano:)
.