tae napisal/-a:Ti bi verjetno rada veliko napredovala in to zelo hitro, e to žal ne gre. Jasno je, da je napredek na začetku poti izreden, boljši kot si, počasnejši je nadaljni napredek.
Ja, tae, mislim, da imaš kar prav ...
Mislim, da manjka še stavek: "Važno, da napredek je." Napredujemo enkrat hitreje, drugič počasneje, enkrat se zdi, kot da se je napredek ustavil, pa to kar traja in traja - potem pa se, mogoče ravno takrat, ko to najmanj pričakujemo, pokaže učinek treningov (napredek).
Mislim, da te misli veljajo ne le zame, ampak tudi še za koga drugega od naju, pa še za koga.
Jaz priznam, da mi je čas na tekmi pomemben. In da se primerjam tako sama s sabo kot z drugimi, s katerimi smo nekje v primerljivem rangu. Ne glede na to, da moji časi nikakor niso primerljivi s časi, ki v atletiki veljajo za "solidne", ampak so daleč od njih, je ravno čas tisto, na podlagi česar lahko merim svoj napredek. Če se mi je na začetku zdelo, da je 10 km ogromna razdalja in da bom prava faca, če jo bom zmogla v manj kot eni uri, sem potem, ko sem jo pretekla v manj kot 55 minut in potem še hitreje, zares videla, da napredujem. In ravno v tem je užitek: da s treningom prideš do tega, da zmoreš nekaj, česar prej nisi zmogel. Tudi če na treningu "trpiš" - ampak je vredno.
Tista misel o daljšem času in večjem užitku je bila seveda bolj za šalo. Z njo pa sem hotela povedati ravno to, kar si ti napisal v uvodu (da ne morem napredovati hitreje, kot je to mogoče), in to, kar si napisal na koncu:
Krajši, kot je čas potreben za daljšo razdaljo, še večje je zadovoljstvo v cilju.
Ja, res, na začetku popravljamo rekorde za več minut - potem na neki točki pa se moramo veseliti popravka rekorda tudi le za nekaj sekund.
) Cilj zdaj je, pot do tja pa tudi. Vrnilo se mi je veselje do teptanja tekaških prog (pa tud dobra doza endorfinov paše, kanedele!).
... 
