Kljub vremenu in kljub resnim pomislekom, nekje na sredini, da vendarle odneham, sem prvo tretjino Velike Krpanove poti predelal v celoti. Še malo več. Dodal sem še dodatnih cca 5 km od Laz pri Gorenjem Jezeru do Cerknice, kjer me je čakal prevoz. Nisem bil bos! Uporabil sem minimalistično obutev Terra Plana Evo
http://www.terraplana.com/evo-p-2285.html?colour=332 ki se je obnesla kar dobro, razen oprijema na spolzki zasneženi podlagi. V sled tega sem preživel dva kar precej spektakularna padca.
Začetek Krpanove poti je na železniški postaji v Pivki. Na notranji strani pri peronih je obešena velika tabla. Na zunanji strani stavbe pa je na nasprotni strani ceste tabla, ki že kot prva postavljena narobe. Usmerjena je na stopnice v hrib nad hišami. Glede na smer kamor bi se pot morala podati je postavitev smiselna, vendar pa mi ta smer nekako ni delovala kot ustrezna (sicer ne vem zakaj – občutek pač). Naključni mimoidoči mi je znal razložiti zolj to, da je teh tabel v Pivki veliko in da so tudi nižje pri kasarni. Kje pa gre pot pa ni imel pojma. Ker vem kje je kasarna sem se podal na pot vendar ne v smeri kot jo nakazuje tabla ampak za 45 stopinj v levo. Po parih metrih sem prišel do nove table, ki je bila precej podobna tablam VKP le nekoliko svetlejša na njej je pa pisalo muzejska pešpot, oziroma nekaj podobnega. Ker je bila glavna cesta od tu dalje brez pločnika in videti precej nevarna, sem se odločil za pešpot. Napaka. Prišel sem sicer do kasarn ampak tam ni bilo nobenih tabel več. Izkoristil sem klic v sili.
Vencelj hvala! Najbrž si si mislil, če bo tale prišel v Gorenje Jezero ….
Po navodilu Venclja sem se po glavni cesti vrnil cca dober kilometer nazaj, kjer sem brez težav našel oznake za VKP. Z glavne ceste Pivka – Ilirska Bistrica se malo pred nadvozom železnice, kjer je promet urejen s semaforjem, VKP odcepi v hrib na makadamsko gozdno pot. Kljub zasneženim cestam in potem nisem imel kakšnih večjih orientacijskih težav vse do Zagorja. Malo preseneča le tabla, ki je postavljena v ovinku gozdne ceste, že kmalu nad Pivko, in usmerja VKP desno v gozd na skoraj popolnoma nevidno ozko stezo. Ob upoštevanju prve table se ti tudi tu lahko pojavi dvom. Vendar me je ta smer nekako potegnila, najbrž tudi zato, ker je nekaj podobnega v najinem telefonskem pogovoru omenjal tudi Vencelj. Pod do Šilentabora je od tu speljana nekaj časa po ozki stezici potem pa se priključi na cesto, ki pelje ob obori za divjad. Prečkati je potrebno še večjo jaso, kjer sem bil zaradi snega, kar malo zgubljen. Nikakor namreč nisem mogle ugotoviti kje vodi pot ali cesta. Poskusil sem na slepo in ob robu jase tekel do vznožja sosednjega hribčka, kjer sem ponovno naletel na tablo VKP. Mislim, da ob kopnem tu ni večje težave najti pravo pot. Vzpon na hribček te pripelje v vasico Šilentabor od koder se po glavni asfaltni cesti spustiš do Zagorja na glavno cesti in levo nazaj proti Pivki. Po slabih 500 metrih je tabla VKP desno v center naselja.
Na koncu naselja je križišče treh cest in nobene table. V bližini hiš pa nikogar ki bi ga lahko kaj vprašal. Po občutku sem izbral desno cesto. Pravilno odločitev mi je malo naprej potrdila dvojica kmetov, ki sta iz zasneženega pašnika gnala živino. Od tu naprej so oznake za VKP zelo redke. Ogromno je križišč, kjer enostavno ne veš kam bi. Poskušal sem se držati najbolj zvožene in imel sem srečo, da se nisem niti enkrat izgubil. Vse ceste vodijo med ograjenimi pašniki, v katerih je v večini še bila živina na prostem. Po cca 3 do 4 km iz Zagorja, kjer sem na trasi naletel zgolj na eno oznako VKP, sem prispel do velike lesene lope za živino. Pred lopo sta bila parkirana dva avtomobila, zato sem se odločil da vstopim in poskusim dobiti kakšno informacijo. Prijazna kmeta sta mi povedala, da sem na pravi poti in naj nadaljujem samo naravnost. Ponudila sta mi še snopček, ki pa sem ga odklonil.
Kmalu je začelo peklensko pihati in narahlo snežiti. Jaz pa kot po navadi brez kape in še s sveže obrito butico. Pihalo je tako močno, da zaradi snežnih vrtincev sploh ni bilo mogoče imeti odprtih oči. Oster veter in drobne snežinke sta mojemu čelu povzročale zbadajoče bolečine. Tu sem prvič pomisli, če ne bi bilo bolje obrniti. Slekel sem si brezrokavnik in sem si ga namotal okrog gole glave. To je pomagalo zato sem nadaljeval, čeprav je bila vidljivost občasno še vedno enaka nič. Ko sem dosegel gozd in se skril med drevesa je veter pojenjal in spet sem lahko normalno gledal. Pritekel sem do lovske koče, kjer spet nisem imel pojma kam. Odločil sem se da grem naravnost. Izbira je bila pravilna saj sem kmalu pritekel do asfaltne ceste, kjer je bila tabla VKP, ki je usmerjala desno. Po cca 500 metrih sem pritekel v naselje Jurišče. Veter je tu ponovno razpihoval sneg in zelo težko je bilo normalno gledati.
V naselju sem se pri domačinu pozanimal o nadaljevanju poti. Začudeno je gledal v mojo glavo ovito z anorakom. Ko sem mu pojasnil moje namene me je gledal še bolj začudeno. Povedal je da je pot do Gorenjega Jezera sicer označena, vendar da pa vodi skozi gozd in da….. Rekel ni sicer nič samo njegova kretnja roke in obrazna mimika sta mi dala vedeti kaj si misli.
Veter je vse bolj pihal in sneg je bil vse bolj moteč. Ko sem prišel do konca naselja in se je asfaltna cesta spremenila v makadam in je preko planote pihalo tako, da me je kar prestavljalo, sem drugič pomislil če le ne bi bilo bolje odnehati in poklicati prevoz. Odločil sem se da vztrajam do gozda in upal na zatišje med krošnjami dreves.
Od Jurišč sem del poti spet nadaljeval med ograjnimi pašniki in skozi kar nekaj neoznačenih križišč, vendar pa so na tem delu table bolj pogoste in orientacija ni tako problematična.
Kmalu sem dosegel gozd in v gozdu zatišje pred vetrom. Sneg je sicer tu že močno naletaval, kar pa je pokrajini dajalo še večji čar zimske pravljice. In sploh mi ni bilo žal, da sem nadaljeval. Lepa široka zasnežena gozdna cesta. Visoka drevesa obložena s svežim snegom, ki se je v prašnih zavesah, skupaj s snežinkami vsake toliko časa vsul na zasnežena tla. Pot tu je res pravljična.
Po nekaj kilometrskem blagem vzponu (jaz sem pričakoval, da se bom povzpel nekam na vrh Snežniško Javorniškega masiva) se cesta blago spusti. Tu sem doživel že omenjena padca. Pod sveže zapadlim snegom je bila namreč ledena plošča. Podrobnosti raje ne bom opisoval, zgolj to, da me še vedno, oz. vedno bolj boli desno zapestje in desna rama.
V blagem spustu se ovinkasta cesta nadaljuje vse do Gorenjega Jezera, kjer se pot ponovno priključi na glavno asfaltno cesto. Oznake so dovolj pogosto, da težav z orientacijo ni.
VKP sem končal cca kilometer pred Gorenjim Jezerom in se podal levo ob Cerkniškem jezeru do Cerknice, kjer me je čakal prevoz.
Kljub Vetru, snegu in mrazu sem celotno pot užival. Ni mi žal! Naslednjič nadaljujem od tu naprej. Čim prej.
Pa še Postojna je bolj proti zahodu in bom tam prej padalo, tako kot je v petek.
dopoldne bodo padavine zajele južno Slovenijo in se nato hitro razširile nad vso državo 
...razen če bo res slabo vreme in bom vesel, da nisem šel 
...Več pa kasneje v njegovem poročilu...
