- 27 Jun 2013, 11:01
#308736
Uff, tole članstvo je bil res zahteven podvig, brez takšne podpore mi gotovo ne bi uspelo. No, če malo obnovim in strnem svoje vtise:
v torek še malo živčen pridem na Petrovo Brdo kar uro in pol pred dogovorjenim startom. Malo martinčkanja, kavica, pa počasi prikapljajo spremljevalci.
Tako se spoznam z Majo (priznam, da ko me je kontaktirala dan pred startom, sem bil kar rahlo skeptičen, pa se je izkazalo, da je punca in pol), prideta še Danijel in Marjan, pa navijači, skratka, točno opoldne z veliko optimizma začnemo gristi v prvi klanec, vmes na lažjih odsekih tudi nekaj malega teka, a vse po pameti, saj me čaka še dolga pot.
Pod Črno prstjo prvo presenečenje, saj nas pričaka Jožko z odličnimi palačinkami, nakar nas tudi spremlja lep del spusta in pokaže zelo dobrodošlo originalno pot maratona po travniku, s katero se izognemu asfaltu med Kalom in Stržiščem, pa tudi pridobimo nekaj dragocenih minut.
Veliko dobre volje in pozitivne energije nas žene, da pridemo v Hudajužno že po 4 urah, tako da gremo na Porezen "v izi", vmes lahko celo občudujemo pokrajino, sledi še hiter spust in po 6h30' smo že nazaj na izhodišču.
Tu se meni in Maji, ki je še kar nekam preveč "sveža" pridružita še Peter in Borut (Danijel, ki je bil zraven cel prvi krog, nas pospremi še prvi del drugega kroga), sam sem kot v transu - moral bi biti utrujen, a strmino še naprej dokaj hitro premagujem, ne da bi čutil težkih nog. V le za spoznanje počasnejšem ritmu kot v prvem krogu pridemo na sedlo pred 21. uro, tako da se začnemo ponovno spuščati v dolino še pri svetlem. Svetilke prižgemo šele v Kalu, medtem pa nam Jožko že javi, da nas bo pričakal v Hudajužni z okrepčevalnico. Kakšno zadovoljstvo, ko se po več kot 10 urah lahko usedeš, spiješ kavo in colo, daš kaj pod zob, obenem pa te toliko ljudi še spodbuja naprej.
Nočni vzpon in spust s Porezna sta nekaj posebnega, tudi korak je temu primerno počasnejši in varnejši, pa vendar smo ob pol dveh zjutraj že spet v cilju.
Zadnjih par kilometrov je tu Maja še pritisnila in svoja dva kroga za vpis med "ekstremne" člane zaključila v 13h30'. Če je ne bi v kratkem čakali novi tekmovalni izzivi, bi prav gotovo šla tudi sama v tretji krog.
Maja gre na zaslužen "power sleep", poslovimo se od Boruta, ki ga že čez nekaj ur čaka služba, s Petrom pa začneva še zadnji vzpon proti Črni prsti. Tako gor kot dol sva celo tako hitra, da lahko svetilki pospraviva šele tik pred vasjo Kal. Kmalu po šestih sledi "zajtrk" v Hudajužni, potem pa počasi v zadnji breg.
Tu sem odločen, da pridem do cilja, pa magari po vseh štirih. No, pod Durnikom me zdaj res začnejo malo peči noge, vendar kot rečeno, naj bi trans, evforija ali kaj tretjega, se mi vse skupaj odvija tako dobro, da sploh nisem pričakoval. Zadnji spust začnem precej previdno, bolj kot zaradi mišič na nogah zaradi kolen, ki že pošteno čutijo premagane kilometre in višince. Zdaj sem že 100-odstoten, da bom uspešno opravil s tremi krogi, ko pa se s Petrom bližava cilju in pogledam uro, si rečem, da se nimam več kaj šparati in da se lahko poskusim spustiti pod 21 ur. Kako hitro je šlo zadnji kilometer, mi je kasneje razkril moj suunto, saj je bil tempo okoli 5'30''/km.
Tako sem tik pred deveto zjutraj zaključil svoj podvig. Res sem se kondicijsko temeljito pripravljal zanj, na roko pa mi je šlo tudi vreme. Je pa za takšno zadevo ključnega pomena "glava" in prav govoto mi brez podpore vseh sotrpinov in pa Jožkota ne bi uspelo. Tako da hvala še enkrat vsem in hvala prelepi Baški grapi za to doživetje!