ŠPARTATLON – uresničene sanje
Priznam - zelo dolgo je trajalo, da sem se odločila napisati poročilo. Potrebovala sem čas, da sem vse kar se je dogajalo analizirala in predelala. Zdaj, ko je vsa evforija za mano lahko končno mislim s trezno glavo. Začela bom na začetku, ko sem prvič pomislila, da bi lahko nekoč stala na štartu Špartatlona v Atenah.
Vse skupaj se je začelo leta 2013 na Ultrabalatonu - 212 km dolgem teku okoli Blatnega jezera na Madžarskem. Takrat sem v cilju prvič pomislila, da imam normo za Špartatlon. Dolgo sem razmišljala in odločila sem se, da še počakam eno leto in nabiram izkušnje. Leto je minilo in jeseni 2014 sem vedela, da moram na štart.
Seveda sem se zavedala, da me čaka garanje, garanje in še enkrat garanje. Prvi trening v sklopu priprav na Špartatlon se je začel 01.01.2015. Pozimi se dela »baza«, zato sem večina treningov naredila ob 4 – ih zjutraj pred službo, seveda v družbi mojega moža Bogdana. Meseci so minevali, kilometri pa so se pridno nabirali. Spomladi so se moji treningi precej spremenili, začela sem z intervali, hribom, fartlekom…..torej treningi, ki tekača naredijo »tekača«. Jaz osebno sem prepričana, da je bolje delati na kvaliteti pretečenih kilometrov, kot pa na kvantiteti. Vem, veliko ultrašev se zdajle z mano ne strinja, ampak sama sebi s svojimi rezultati dokazujem, da treniram prav.
Odločila sem se, da se bom do Špartatlona udeležila, le 12 urnega teka v Trbojah. To je bil test, da vidim kako moje telo funkcionira v vročini. Moj cilj je bil preteči 12 ur brez poškodb in ne povsem »uničena«, saj časa za počitek ni bilo. Tek mi je odlično uspel, pri 36 stopinjah sem pretekla 120 km, zelo pomembno je bilo, da sem odlično funkcionirala, saj mi vročina ni delala prav nobenih težav. Na tem teku sem naredila le eno napako in sicer sem si med polivanjem z vodo, le-to zlivala v superge, po dveh urah sem imela superge popolnoma mokre. Po tednu dni počitka, sem začela zaključni ciklus treningov … , ja bilo je izredno težko ( vseh skrivnosti treninga vam vseeno ne povem ) , a sem v glavi vseskozi imela ulico v Šparti, videla sem se, kako pritečem do kralja Leonidasa….to je bila moja slika v glavi vedno, ko sem trpela….govorila sem si »Nataša teci, na Špartatlonu bo še veliko težje«.
Končno je prišel dan odhoda. V Grčijo sva se odpravila na ponedeljek, saj sem si pred startom želela ogledati še »zloglasno« goro Sangas. V ponedeljek zvečer sva se nastanila v kraju Lautraki ( 5 km iz Korinta ) si privoščila pravo grško večerjo in pivo, v torek zjutraj pa sva odšla proti gori. V K orintu sva zavila na traso Špartatlona in si jo ogledovala, do dela, ko sva parkirala avto in se počasi odpravila na vrh gore. Že po 1500 metrih in cca 20 minutah sva bila na vrhu gore in besede Lojzeta in Klemna ( oba sta Špartatlon že pretekla ) so se uresničila, ta gora ni noben »bav bav« mi Slovenci smo vajeni veliko višjih gora. To je bil del, ki sem se ga najbolj bala…Počasi se odpraviva nazaj v Lautraki in komaj čakam na odhod v Atene….V sredo dopoldan prispeva v Atene, dvigneva startno številko in se nastaniva v našem hotelu. Pri kosilu srečava Mirsada in Davida….vzdušje pred startom se stopnjuje….zdaj sem se začela zavedati, da gre zares. V četrtek popoldan smo imeli »brifing« pred startom, dobili smo še zadnja navodila in nestrpno čakali na start. Veliko smo se pogovarjali o ciljih ( tudi o tistih najbolj skritih) in ugotovili smo, da imamo vsi enakega: Mirsad, David in jaz - čas po 30 ur.
Končno je bila ura 4:30 v petek zjutraj. Zajtrk, še zadnje priprave in prevoz pod Akropolo na start. Prvič v življenju sem pred startom zmolila Oče naš (kljub temu, da nisem verna) , prosila grške bogove naj mi pomagajo do cilja in prosila mojo pokojno babico naj pazi name na potovanju do Šparte. Priznam, bilo me je zelo strah, predvsem zaradi Bogdanove izkušnje leta 2010, ko je zaradi dehidracije kolapsiral na 132 km.
Končno start…začeli smo hitro, skoraj prehitro za tako dolgo potovanje…kmalu se mi pridruži David in skupaj premagujeva kilometre…vseskozi se nama je smejalo, saj nama je šlo odlično. Oba skleneva, da tokrat ni predaje, tečeva, tečeva in tečeva…jaz sem rekla, da četudi pridem v cilj po vseh štirih. Trdno sem bila odločena, da pridem v cilj. Tokrat nisem tekla le zase, ampak tudi za Bogdana, ki je bil z mano ob progi in seveda za moja otroka Luko in Liu. Počasi se nama pridruži tudi Mirsad…vsi veseli in nasmejani. Tempo je bil okoli 5:30 na kilometer…to je tempo v katerem se odlično počutim, lahkotno in brez »matranja« res tečem z užitkom. Počasi je začela pritiskat vročina in vedela sem, da ne smem pretiravat in naprej spustim Davida in Mirsada, tečem v svojem tempu. Uživala sem……počasi prehitim Mirsada, Davida….in uživam v teku….kmalu sem v Korintu ( cca uro in 45 pred limitom), kjer imam celo čas za tv intervju, pojem kar mi ponudi Bogdan in tečem naprej. Tečem skozi nasade oljk, vinograde…..ob progi pa vseskozi otroci, ki navijajo, prosijo za avtograme…res prekrasni občutki…na cca 90 km prehitim Traci Falbo ( svetovna rekorderka na 48 ur in svetovna podprvakinja na 24 ur ), takrat se zavem, da mi gre res odlično. Tu dohitim Argentinca Pabla Barnes, ki sva se v trenutku »začutila« in skoraj brez besed tekla skupaj. Ko se je spustila noč sem jaz dobila neko posebno moč, moje počutje je bilo celo boljše kot na začetku …Točno na enakem mestu ( okrepčevalnica na 132 km) , kot je leta 2010 odstopil Bogdan je začel Pablo bruhat. Bilo mi je hudo, ampak moje počutje je bilo odlično, zato sem mu zaželela sreče in sem stekla v noč. Zdaj se verjetno sliši že malce kičasto, ampak mi je res šlo odlično, zato sem si samo govorila…«Nataša teci dokler ti gre«. Moja edina naloga je bila »ubogati Bogdana in teči » Malo čez polnoč sem na okrepčevalnici pod goro Sangas z Bogdanovo pomočjo napolnila zaloge in se začela vzpenjat na goro….na vrhu sem bila hitro in brez težav….težje bilo priti z gore, pa sem vseeno stisnila zobe in vseskozi tekla. V vasi Sangas sem na okrepčevalnici pričakovala Bogdana ( nisva se natančno zmenila kje me bo čakal, ker čez goro z avtom ni mogel ), ampak ga ni bilo….sem si rekla bo na naslednji, ampak ga ni bilo…..o.k……pritečem do naslednje, ga ni…..prosim prijazna moška, če mi posodita mobitel, da pokličem moža…….na drugi strani slišim…« ja, pa kje si ti, te čakam v Nestaniu« …..presrečna stečem naprej, saj me je od Nestania ločilo le 1700 metrov. Še vedno polna energije v Nestaniu pojem pečen krompir ( še nikoli prej ga nisem jedla med tekom ) in spijem kavo, Bogdan mi pove, da je Szilvia Lubicz pred mano le 500 metrov in, da sem na četrtem mestu. Rečem samo o.k….jaz sem na svoji avanturi in ne na tekmi….Kar naenkrat začne deževat, in to zelo oteži tek, ker se je shladilo in občasno je lilo kot iz škafa. Še vedno pa sem tekla brez večjih težav, za kilometre za sabo zelo lahkotno. No, tekma se je zame tukaj šele začela. Zakaj ???? Ker sem pozabila kakšna je trasa zadnjih 40 km. Kar naenkrat pred sabo zagledam cesto, ki se strmo vzpenja v klanec……« Halooooooooo ????? » si rečem……in se zjočem na mile solze, pod klancem me čaka Bogdan, me pogleda in me s prijaznimi besedami spodbuja….Rečem si, to je Lukca in Liu, pogledam v asfalt in grizem naprej. Na vrhu me dohiti in prehiti popolnoma naspidirana Szilvia, meni je bilo vseeno ….tokrat nisem bila na tekmovanju. Zadnjih 20 km si vseskozi govorim » Nataša prišla si teč in ne hodit« in se trudim in vztrajam……ko pritečem, do ulice v Šparti se mi pridruži Bogdan in teče z mano, prevzamejo me čustva, ne morem dihat, jočem……in končno v solzah pritečem do kralja Leonidasa. Čutim srečo, veselje, ponos, olajšanje, ker je konec ….uspelo mi je uresničiti sanje in to v odličnem času 29 ur in 27 minut.
Čestitke Davidu in Mirsadu za borbo ( žal se vedno ne izide ) in čestitke organizatorju za brezhibno organizacijo
!!!
Ob vsem tem moram poudariti, da sem vso pot pretekla z enim parom superg in sicer SALMING Distance ( s sabo sem imela še dva para ) in enim parom nogavic (tekaške nogavice H&M ), preoblekla sem samo majico ( ker sem bila mokra od dežja). Kar želim povedat je, da nisem komplicirala z oblačili, hrano in pijačo ( jedla in pila sem tisto kar mi je v danem trenutki pasalo ).
Na koncu bi se želela zahvaliti mojemu možu Bogdanu, ki me podpira, spodbuja, mi piše treninge, z mano trenira, ker me je spremljal, stregel in prenašal moje »muhe«. Tokrat sem tekla za oba, ta zmaga je tudi njegova. Hvala mojima otrokoma Luku in Liu, ker me spodbujata in prenašata.
Hvala babicama, dedkoma, sestrici Maji, ker pazite na moja sončka, ko sem na kakšni tekmi ali daljšem treningu. Brez vas bi bilo veliko težje ali celo nemogoče.
Hvala moji sodelavki Katji, ker me nadomešča v službi, ko treniram ali tekmujem.
Hvala mojim sponzorjem, brez vas bi Špartatlon spremljala od doma ! Največja zahvala gre Zavarovalnici Triglav d.d., ker me podpira že vsa leta moje ultra poti ! Hvala : Salming Slovenija – Itak šport, Pgd Laško, Brihteja Celje, Gerčer d.o.o., Jereb Rajko s.p., Avtohiša Malgaj, Lanabe, Maxximum Slovenija, Športna oprema, Mlinar Vlasta.
Za konec bom zelo kratka - se vidimo naslednje leto 30.09.2016 na startu Špartatlona ( saj vem zarečenega kruha se poje največ ).
Verjamem, da boste stiskali pesti, kot ste jih tudi letos.
Hvala moji dragi tekaški prijatelji in navijači.
adrenalin in hitri prsti ... pa je napaka 
, verjamem da mu bo v drugo uspelo!
