- 12 Nov 2005, 23:19
#56439
Hojla!
Ko smo že pri nočnem teku in strahu... .
Pred časom sem tekel v poletnih večernih urah, nagibalo se je k nevihti, jaz pa iz Šiške mimo Mosteca na Rožnik. Ravno sem zavil pri ograji živalskega vrta navkreber proti Cankarjevem vrhu, ko se je popolnoma stemnilo in se je začela nevihta z vetrom, bliskanjem, grmenjem, dežjem in vsem kar spada zraven. V gozdu, veter, veje se majejo in stokajo v vetru, bližina živalca - živali pa v nevihti ravno ne uživajo. Najprej me je nalajal pes čuvaj, ki ima kočo ob ograji, potem so začeli tulit levi, zbor pa nebi bil popoln, če nebi dodali svoj glas še volkovi (vsa ta družba je locirana blizu žične ograje). Meni pa kocine pokonci in v dir...takrat sem doživel neke vrste elementarni strah, ki ga do takrat še nisem doživel. Mislim, da bi bil podoben občutel, če bi tekel za življenje. Verjetno sem postavil osebni rekord v klanec, čeprav sem se skušal kontrolirati in sem si dopovedoval STRAH JE OKOLI VOTEL, NOT GA PA NIČ NI. Pa mi je za trenutek uspelo, pa spet v dir. Še ko sem bil že navzdo proti mostecu so se za mano še podili, verjetno v mislih vsi opisani zvoki in počasi, počasi ostajali za menoj v temi. Zanimiva izkušnja, ki je nisem več doživel, čeprav sem še velikokrat, tudi ponoči tekel mimo živalca.
Sonata - ko te je najbolj strah se ustavi, ozri se okoli in poglej strahu v oči - in boš videla, da ga ni...vsaj ne v taki obliki kot si mislimo. Vendar ne naredi tega, če boš tekla ponoči okoli Cerknice, pa če boš slišala kaj sumljivega. Takrat pa samo gas in čimprej stran.
LP Tomaž
Nikoli ni prepozno!
