primus napisal/-a: Ne vem, jaz ne najdem nic negativnega ali spornega, kvecjemu nasprotno !
Pa si me prehitel, Primus!
Preberem članek v Poletu enkrat, dvakrat, trikrat in preverjam, če se mi ni snel kabl.
Jaz komentar Primoža Kališnika, kar se tiče TF, sploh ne dojemam kot nekaj negativnega, nasprotno.
Menim, da je želel Primož opozoriti, da je TF en redkih forumov, iz katerega ne veje le »profesionalnost in tekmovalnost«, temveč tudi iskrenost, ki hkrati odkriva tudi osebni značaj ljudi, ki tu komuniciramo.
Spomnim se dni, ko sem brskala po TF in še nisem bila registrirana – zdelo se mi je, da poznam vsakega posameznika posebej. Seveda je prepoznavnost forumovcev odvisna od načina njihovega pisanja. Nekateri telegrafsko sporočajo dejstva, drugi zelo slikovito osebno in čustveno opisujejo svoja doživetja pri teku ali se pogumno in iskreno razkrijejo. Da o fotografijah s prireditev sploh ne govorim; vsaka od njih nosi svoje doživetje in je zelo pomembna za tiste, ki so na njej. Fortu, ko je imel še škrnicelj na glavi, sem že takrat v mislih že določila stas in celo glas, in se sploh nisem zmotila, ko sem ga srečala v RL.
Kar se tiče visenja in klepetanja po računalniku, lepo vas prosim, kako pa naj v današnji družbi drugače navezujemo stike. Bojim se, da se naši otroci še ožent ne bodo mogli. Mislim, da je v vrtcu še možno spontano druženje in sprejemanje drugačnosti, v osnovni šoli se začenja rivalstvo, ki se v srednji šoli še stopnjuje in kasneje nadaljuje tudi v službi. Obdobje faksa pa tudi ni več tisto, kar je včasih bilo. V službi »drugačnost« odpade – ali se prilagodiš večini, drugače pa je bolje, da spokaš drugam, kjer se zgodba ponovi.
Sem zelo odprta, dostopna in komunikativna oseba, ki zlahka navezuje stike, a sem hkrati tudi zelo srečna, da sem izbrskala TF in lahko pod njegovimi perutmi aktivno sodelujem. Priznati moram (pa Lučko tudi), da nama je po več kot 20-tih letih skupnega življenja, ko se nežna šepetanja in sanjarjenja skrijejo v omaro spominov, TF prinesel nov veter, nov skupni imenovalec, novo skupno temo, pa tudi cilje in najino življenje je postalo precej drugačno kot ga živijo najini zdolgočaseni, zagrenjeni in večinoma tudi zavaljeni znanci. Vsak dan se pogovarjava o svojih doživetjih, ki niso več monotona, doseženih ciljih pri teku, o svojem počutju, se od srca nasmejiva prispevkom na forumu, skupaj načrtujeva v kateri konec Slovenije se bova podala in komaj čakava naslednji vikend, ki vedno znova prinaša srečanja s forumovci. Na tekme hodiva uro prej, da lahko še pred tekom kakšno »neumno« rečemo in da spoznavava nove forumovce. Še nikoli v tako kratkem času nisem spoznala toliko novih, iskrenih, prijetnih in solidarnih ljudi kot prav tu, med vami. Res sem vas vesela.
Stavim, da Primož Kališnik ne ve, da se družimo tako pogosto in da smo si tako blizu in tako brezpogojno jemljemo drug drugega. Strinjam se z njim, da bo »ko bo stvar postala prevelika«, prinesla tudi velike spremembe na forumu, kar se čuti že sedaj. Precej novopridruženih je samo prijavljenih. Morda zato, da izkoristijo ugodnosti TF (majčke, dresi, skupne prijave…), morda pa jih je strah pristopiti k množici, ki se pogovarja tako domače, kot bi se poznali že celo življenje, in se predstaviti. Vemo, kako težko je stik navezati že s posameznikom, kaj šele z množico!
Vesela sem Taje in njej podobnih, ki tako spontano in prijetno pritečejo v forum, čeprav nikogar ne poznajo. Prepričana sem tudi, da so vezi, ne glede na pričakovano množično članstvo na forumu, ki smo jih stkali na občasnih srečanjih, tako močne, da se ne bodo tako kmalu zrahljale.
Četudi smo nekateri malo manj tekači, smo pa še vedno vztrajni in glasni navijači, gobcači in prijatelji s skupno identiteto in radi se imamo!
Živel TEKAŠKI FORUM!
P.S. V življenju sem morda res naivna, a me to rešuje, da ohranjam optimizem in se ne spotikam (tko kot Lučko) ob vsako oviro.
ne glede na olje ali plin, 
?
