BoF napisal/-a:klopotec napisal/-a:Vsekakor bomo držali pesti. Verjetno je to res ena največjih in najtežjih tekem.
Se mi pa zdi, da bi bilo bližje izvirnosti, če ne bi bilo tega ujčkanja iz spremljevalnih avtomobilov. Okrepne postaje bi morale biti dobro založene, pa kakšni maserji vmes, pa teraj.
Okrepne postaje so nameščene vsakih nekaj kiloetrov, seveda pa so za njih zadloženi lokalni amaterski navdušenci, ki imajo s tekom, predvsem pa specifiko samega ultrateka, bore malo. Tudi maserje se na teh mestih lahko najde, a jih je potrebno plačati, so pa to neki zdravstveni tehniki, ki obvladajo le osnove športne masaže. Tisti, ki vedo nekaj več o sami masaži, bi vedeli dodati, da nestrokovna masaža veliko bolj škoduje kot ne.
Spremljevalno moštvo lahko tekaču nudi posebno oskrbo prvič šele na 81 kilometru, nato pa vsakih 30 kilometrov. Oskrba pomeni: masaža, prehrana, napitki. Kar je vmes, je prepovedano in strogo sankcionirano s strani organizatorja. Verjetno ti bo kmalu jasno, da kakšnega posebnega ujčkanja ni, spremljevalno moštvo je pravzaprav neka osebna varovalka, ki bi v trenutku krize ali nesreče pomenila pravočasno in predvsem strokovno pomoč, na kar pri organizatorjih ni računati. Podatek, da ima recimo Scott Jurek, letošnji prvi favorit in pretekli dve leti zmagovalec, ob sebi pet spremljevalcev, od tega enega dietetika, maserja, dva šoferja in logistika, verjetno pove tudi nekaj. Sam tekač na takšni preizkušnji preživlja pekel, odvisnost od okrepnih postaj postane počasi nemogoče pereča, predvsem pa se ni zanašatgi na Grke kot prave organizatorje takih preizkušenj. Kot lahko veste, je precej let vajeti organizacije imela v rokah angleška vojska, natančneje njihovo letalstvo in bilo je precej bolj dodelano, predvsem pa veliko manj tekačev. Na prvem Špartatlonu je nastopilo 16 tekačev (Dušan Mravlje, ki je imel spremljevalno moštvo treh tistega leta, je bil drugi), juti pa jih štarta 366. Japonci imajo recimo celo moštvo spremljevalcev, ki si bodo tekače podajali iz postaje do postaje in jih servisirali na drug način, torej statično, mi pa pač potujemo z Dušanom do Šparte.
Pa še glede izvirnosti... Tudi Filipides je imel pomoč, vsaj tako so nam zatrdili domačini, ki pravijo, da je morda del poti celo prejahal v spremstvu in kritju vojska, ki so jih imele takratne grške državice. Kdo bi vedel?
Pa dober tek privoščim!
Tole me je pa navedlo na misel... Takšna razdalja je malo dolga, da bi šel nanjo sam...
Srečno Dušanu!
in da se dobro zvozi tole do konca 
. Seveda tudi PODPORA ne sme preveč trpeti 
