,kapo dol.
http://mirorezonja.blogspot.com/
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 23 Okt 2011, 18:47
#264954
Čestitam, Ečo 
Takoj, ko sem odprl temo sem začutil ogromno srce in kako neizmerno si želel nekaj storiti, da bi bilo mali Amadeji nekoliko lažje. Tvoje pisanje je bilo tako "prekleto" odkrito in neposredno, da sem bil takoj prepričan...."I believe!"
Svaka čast in spoštovanje za opravljeno delo in Olgi za podporo
Pohvale tudi vsem, ki ste z njim odtekli kakšen km
Takoj, ko sem odprl temo sem začutil ogromno srce in kako neizmerno si želel nekaj storiti, da bi bilo mali Amadeji nekoliko lažje. Tvoje pisanje je bilo tako "prekleto" odkrito in neposredno, da sem bil takoj prepričan...."I believe!"Svaka čast in spoštovanje za opravljeno delo in Olgi za podporo
Pohvale tudi vsem, ki ste z njim odtekli kakšen km
- 25 Okt 2011, 04:15
#265240
Ečo in Oli bravo in čestitke za vajino velikosrčno dejanje. Ečo res si velik "norec", "norec", ki svojo strast plemenitiš z noto dobrodelnosti in s to svojo norostjo pomagaš mali deklici. Moj velik poklon. Resnično si velik!
- 30 Okt 2011, 15:57
#265604
Saj ne vem kako bi se lotil pisanja poročila. Po pravici povedano sem še precej zmeden.... 
Za začetek:
Ultrabalaton, Spatrahtlon, Ljubljanski maraton…… Kaj so moji cilji!? Kakšen tekač sem pravzaprav? Ali sem sploh tekač? Kaj, realno, lahko pričakujem na velikih tekaških tekmovanjih?
Kdo sem pravzaprav jaz? Kaj se pričakuje od mene? Ali sem jaz tisti ki rešuje svet?
Takšna in podobna vprašanja o športu, doseganju rezultatov, slavi… na eni strani, ter o smislu življenja, bivanju na našem planetu, predvsem pa o sistemu, ki nas prebivalce tega planeta potiska v takšne in drugačne življenjske okoliščine se že dolgo pletejo po moji glavi.
Na žalost se v nezavidljivih, težkih in brezizhodnih situacijah znajdejo ravno tisti, ki jih je za »normalno« življenje prikrajšala že narava. Invalidi, bolni, drugačni ljudje se zaradi svojih telesnih, fizičnih in psihičnih hib še težje znajdejo v krutem sistemu življenja, ki smo ga »postavili MI NORMALNI«.
Ali je posameznik tisti, ki je dolžan pomagati tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Je potrebno »tvegati« zdravje ali celo življenje, da bi nekomu pomagali. Kje so za to pristojne institucije. Ali bolje! Zakaj je nastal takšen sistem? Zakaj smo svet pripeljali do tu….
Najbrž sem mnogo »premajhen«, da bi vsaj približno našel odgovore na takšna vprašanja. Razbijanje glave s takšnimi vprašanji je ravno toliko produktivno kot minimalistične posamezne akcije. Pa vendar… Ali je zaradi tega bolje, da kar vsi obsedimo? Da čakamo, da stvari gredo naprej prepuščene same sebi in krutemu sistemu!? Na srečo je nekaj takšnih, ki NE razmišljajo preveč… Ki enostavno primejo stvari v roke. In če že ne spremenijo sistema, vsaj kakšnemu posamezniku naredijo svetlejši dan, prižgejo lučko ali pa utrgajo zvezdo, ki jim posveti v težko življenje… Hvala vsem tem dobrim LJUDEM.
Hvala Olga, Doroteja, Dominka, Aljoša, Matej, Marjan, Fani, Miran, Matej K. … Hvala NGU, TF, VODIC.SI, TEK ZA VSE, KTLJO… Hvala vsem…. Vsem,ki ste mi pomagali POMAGATI AMEDEII.
Danes je deveti dan od zaključka športnega dela projekta TEK ZA SREČkOm. Jaz pa še vedno nisem povsem nazaj… Kljub temu, da sem se že takoj v ponedeljek »vrgel nazaj« v vsakdanje življenje in se začel s polno paro spopadati s svojimi vsakdanjimi težavami, se nisem še popolnoma pobral. Včeraj po tednu dni počitka sem ponovno obul svoje Barefoot Evo in na rahlo stekel po polju ki se razteza za Uncem. Jaaaaa…. To sem jaz…. Kljub bolečinam v levi nogi sem ponovno začutil, da je tek moje življenje. Gibanje to sem jaz…
Fizične bolečine bodo slej ko prej za mano. To vem! Poznam svoje telo. Poznam njegove reakcije. Poznam bolečine s katerimi mi sporoča da sem pretiraval. Vem, da sem telo porinil čez rob. Vem, da sem si naredil fizično škodo. Ampak vsega tega sem se zavedal že pred začetkom. Vedel sem, da bo hudo. Vedel sem, da bo bolelo. Vedel sem da se bom telesno uničeval… Ampak to sem hotel. Hotel sem to narediti. Ne vprašajte me zakaj? Nimam odgovora. In ne mislim ga iskati in o njem filozofirati. Pač, tak sem…. To je to!
Druga plat pa je psihično stanje. Celih 8 dni nisem bil sposoben sesti za računalnik in pogledati na FB in TF. Tam so se dogajale skoraj vse vzporedne stvari povezane s projektom. Enostavno nisem bil sposoben se soočiti z dogajanjem. Čutil sem, da nisem sposoben spodobnega komentarja. Počutil sem se enostavno prazno. Ne! Prazno ni prava beseda. Moja duša je bila polna. Polna neke skrite energije, ki se je v meni naselila, ko sem na Škofijah objel Amedeo. Kljub temu pa je v meni obstajala neka praznina. Praznina v smislu, da nisem naredil dovolj. Da je ves napor, ves moj trud zaman. Da bi lahko naredil več. Spremljal me je, in me še, občutek da razen telesnega razdejanja nisem naredil vsega, kar bi lahko…
Če bi me par dni nazaj vprašali o smiselnosti projekta bi brez razmisleka odgovoril, da je bilo vse skupaj nesmiselno. Izvedbe česa takega, v fizičnem smislu, ne bi predlagal nikomur. Pri humanitarnem delu pa bi mu natančno opisal vse napake, ki sem jih naredil. In teh, roko na srce, res ni bilo malo.
Vendar! Včeraj sem ponovno tekel. Moje telo je kljub bolečinam lebdelo. Endrofin je naredil svoje. Tudi moja duša se počasi pobira… Še vedno tečem za svojo dušo. Še vedno tečem za svojo srečo… In še bom svojo srečo delil še s kom, ko jo potrebuje… Pa če prav bom pri tem delal tudi napake….
Za začetek:
Ultrabalaton, Spatrahtlon, Ljubljanski maraton…… Kaj so moji cilji!? Kakšen tekač sem pravzaprav? Ali sem sploh tekač? Kaj, realno, lahko pričakujem na velikih tekaških tekmovanjih?
Kdo sem pravzaprav jaz? Kaj se pričakuje od mene? Ali sem jaz tisti ki rešuje svet?
Takšna in podobna vprašanja o športu, doseganju rezultatov, slavi… na eni strani, ter o smislu življenja, bivanju na našem planetu, predvsem pa o sistemu, ki nas prebivalce tega planeta potiska v takšne in drugačne življenjske okoliščine se že dolgo pletejo po moji glavi.
Na žalost se v nezavidljivih, težkih in brezizhodnih situacijah znajdejo ravno tisti, ki jih je za »normalno« življenje prikrajšala že narava. Invalidi, bolni, drugačni ljudje se zaradi svojih telesnih, fizičnih in psihičnih hib še težje znajdejo v krutem sistemu življenja, ki smo ga »postavili MI NORMALNI«.
Ali je posameznik tisti, ki je dolžan pomagati tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Je potrebno »tvegati« zdravje ali celo življenje, da bi nekomu pomagali. Kje so za to pristojne institucije. Ali bolje! Zakaj je nastal takšen sistem? Zakaj smo svet pripeljali do tu….
Najbrž sem mnogo »premajhen«, da bi vsaj približno našel odgovore na takšna vprašanja. Razbijanje glave s takšnimi vprašanji je ravno toliko produktivno kot minimalistične posamezne akcije. Pa vendar… Ali je zaradi tega bolje, da kar vsi obsedimo? Da čakamo, da stvari gredo naprej prepuščene same sebi in krutemu sistemu!? Na srečo je nekaj takšnih, ki NE razmišljajo preveč… Ki enostavno primejo stvari v roke. In če že ne spremenijo sistema, vsaj kakšnemu posamezniku naredijo svetlejši dan, prižgejo lučko ali pa utrgajo zvezdo, ki jim posveti v težko življenje… Hvala vsem tem dobrim LJUDEM.
Hvala Olga, Doroteja, Dominka, Aljoša, Matej, Marjan, Fani, Miran, Matej K. … Hvala NGU, TF, VODIC.SI, TEK ZA VSE, KTLJO… Hvala vsem…. Vsem,ki ste mi pomagali POMAGATI AMEDEII.
Danes je deveti dan od zaključka športnega dela projekta TEK ZA SREČkOm. Jaz pa še vedno nisem povsem nazaj… Kljub temu, da sem se že takoj v ponedeljek »vrgel nazaj« v vsakdanje življenje in se začel s polno paro spopadati s svojimi vsakdanjimi težavami, se nisem še popolnoma pobral. Včeraj po tednu dni počitka sem ponovno obul svoje Barefoot Evo in na rahlo stekel po polju ki se razteza za Uncem. Jaaaaa…. To sem jaz…. Kljub bolečinam v levi nogi sem ponovno začutil, da je tek moje življenje. Gibanje to sem jaz…
Fizične bolečine bodo slej ko prej za mano. To vem! Poznam svoje telo. Poznam njegove reakcije. Poznam bolečine s katerimi mi sporoča da sem pretiraval. Vem, da sem telo porinil čez rob. Vem, da sem si naredil fizično škodo. Ampak vsega tega sem se zavedal že pred začetkom. Vedel sem, da bo hudo. Vedel sem, da bo bolelo. Vedel sem da se bom telesno uničeval… Ampak to sem hotel. Hotel sem to narediti. Ne vprašajte me zakaj? Nimam odgovora. In ne mislim ga iskati in o njem filozofirati. Pač, tak sem…. To je to!
Druga plat pa je psihično stanje. Celih 8 dni nisem bil sposoben sesti za računalnik in pogledati na FB in TF. Tam so se dogajale skoraj vse vzporedne stvari povezane s projektom. Enostavno nisem bil sposoben se soočiti z dogajanjem. Čutil sem, da nisem sposoben spodobnega komentarja. Počutil sem se enostavno prazno. Ne! Prazno ni prava beseda. Moja duša je bila polna. Polna neke skrite energije, ki se je v meni naselila, ko sem na Škofijah objel Amedeo. Kljub temu pa je v meni obstajala neka praznina. Praznina v smislu, da nisem naredil dovolj. Da je ves napor, ves moj trud zaman. Da bi lahko naredil več. Spremljal me je, in me še, občutek da razen telesnega razdejanja nisem naredil vsega, kar bi lahko…
Če bi me par dni nazaj vprašali o smiselnosti projekta bi brez razmisleka odgovoril, da je bilo vse skupaj nesmiselno. Izvedbe česa takega, v fizičnem smislu, ne bi predlagal nikomur. Pri humanitarnem delu pa bi mu natančno opisal vse napake, ki sem jih naredil. In teh, roko na srce, res ni bilo malo.
Vendar! Včeraj sem ponovno tekel. Moje telo je kljub bolečinam lebdelo. Endrofin je naredil svoje. Tudi moja duša se počasi pobira… Še vedno tečem za svojo dušo. Še vedno tečem za svojo srečo… In še bom svojo srečo delil še s kom, ko jo potrebuje… Pa če prav bom pri tem delal tudi napake….
- 30 Okt 2011, 18:43
#265607
Ečo. E-svet ne more in ni osev tega, kar se je dogajalo. Tule smo sicer ploskali in čestitali in lepili domiselne smeške ampak na papir je v kratkem sporočilcu težko posredovati navdušenje in občudovanje, ki smo ga delili. Naj povem zase, saj je kdo drug morda vse skupaj doživljal drgače.
Kaj, kje, kako in zakaj.
Kaj: ko sem začel dojemat, kaj si se spravil je čedalje bolj prevladovala misel, da gre za nekaj nemogočega. Preteči 100 km. V enem dnevu. In novih sto v naslednjem. In še sto in še sto in še sto... Vidiš, že ko samo naštevam zgleda neverjetno, pa sem jih naštel le 500. Meni se je vse skupaj zdelo nekako tako, kot se slišijo tista znanstvena poročila ki jih včasih zasledimo kako so v ozvezdju alfa centauri petsto miljonov svetlobnih let daleč zasledili eksplozijo supernove. Uh? daleč ne? Ampak kako daleč si pač sploh ni za predstavljati. 500000000 svetlobnih let, 1000000 svetlobnih let miljonstotavžent svetlobnih let. Daleč pač.
Tvojih 7 x 700 v je bilo nekaj podobnega. Poskušal sem si vizualizirati in predstavljati pa ni šlo. To je nekaj abstraktnega. Kvantna fizika, zona somraka. Kakorkoli abstraktno je bilo vse skupaj, pa sem se zavedal, da boš to naredil. Nekdo bo to izvredel in ta nekdo je Ečo. eksplozija supernove pač ni ravno nekaj posebnega, tole pa je. Tole je bilo bolj podobno eksploziji vesolja.
Kje: Vrh vsega pa se vse skupasj ne bo dogajalo v hiši Big Brotherja poleg studijev POP TVja, pod žarometi in s tisočerimi kamerami in mikrofončki, na fensi tekaški stezi, z podporno skupino in masažno ekipo, z zaskrbljenim POP zdravnikom, ki bo meril pulz in pritisk in podatke online posredoval zainteresirani javnosti, da bodo lahko z SMS glasovi izbirali, koliko km naj še pretečeš in na akteri stopnji predprogramirane naprave. Ne! Tole bo šlo po trasah. Po cestah. Od mesta do mesta. Iz enega konca Slovenije na drugega. Po klancih, po makadamu, po magistralkah brez pločnika, po dežju in (kot se je izkazalo) snegu, po z izpuhi zasmrajeni dolenjki, po z divjimi kamioni polnimi cestami, od ranega jutra do poznega popoldneva. Pa kdo si človek? Si sploh s tega planeta?
Kako. Nekje v sebi sem čutil nekakšno nelagodje. Češ, saj se ne bo izšlo. Tako lepe in plemenite stvari se nikdar ne izzidejo. Vse se sfiži. Ljudje nismo delani za take stvari. Ne more iti. Pa ni bilo nelagodja zato, ker se je sfižilo žabcu predlani, letos pa se je moral namesto z veseljem ukvarjati z excellovo tabelo in transparentnostjo. Te stvari pri nas pač ne gredo skozi. In to je bilo pri tvojem teku rešeno, nobenih obvez, nobene zaveze, nobene organizacije, kamor bi se lahko obesili tisti, ki se vedno čutijo poklicane obešati. Nelagodje sem čutil, ker me je življenje naučilo, da se največje in najsrčnejše želje nikdar ne izpolnejo. In sem mižal in odlašal s prebiranjem foruma. Da ne bom prebral, da si na koncu. Da ne moreš več. da se je projekt ustavi... Vem, sebično. S fotelja na toplem stiskam pesti, da boš zmogel. Iskreno si želim. Pesti niso fige. Pa vendar upam, da bo del energije zavalovil tam nekje. Stisk roke pred Škofljico, v mrzlem deževnem sredinem dopoldnevu, to je vse kar ti uspem dati. Več ne znam in ne zmorem. Sploh ne vem, kako lahko nekdo izvede kaj takega. Kako naj potem poskušam slediti?
Zakaj. Nelagodje pa vendar ni prevladalo. Kadar je namen tako čist in nesebičen, ga ne more nič skaliti. Vesel sem, skoraj se jokam. Nekaj dobrega je v teh dneh končno prevladalo. Ečo je pretekel 700 kilometrov v sedmih dneh. S srčno podporo najbližjih, ki so vrjeli vanj. In vsemi ostalimi, ki smo upam uspeli poloviti nekaj te ogomne pozitivne energije in jo kot ogledalca vrniti v vesoljske strune. Upam. Amadei bo odslej gotovo bolje. Ve da ni sama, ni je potrebno biti strah. Vse več jih je, ki se drznejo upreti Vkalupljenem življenju. Pojavijo se člani NEVERGIVEUP, nekaj se zgane v čisto običajnem človeku kot je Srečo, jutri pa se pridružimo tudi ostali. In bomo se pridružili.
Kaj, kje, kako in zakaj.
Kaj: ko sem začel dojemat, kaj si se spravil je čedalje bolj prevladovala misel, da gre za nekaj nemogočega. Preteči 100 km. V enem dnevu. In novih sto v naslednjem. In še sto in še sto in še sto... Vidiš, že ko samo naštevam zgleda neverjetno, pa sem jih naštel le 500. Meni se je vse skupaj zdelo nekako tako, kot se slišijo tista znanstvena poročila ki jih včasih zasledimo kako so v ozvezdju alfa centauri petsto miljonov svetlobnih let daleč zasledili eksplozijo supernove. Uh? daleč ne? Ampak kako daleč si pač sploh ni za predstavljati. 500000000 svetlobnih let, 1000000 svetlobnih let miljonstotavžent svetlobnih let. Daleč pač.
Tvojih 7 x 700 v je bilo nekaj podobnega. Poskušal sem si vizualizirati in predstavljati pa ni šlo. To je nekaj abstraktnega. Kvantna fizika, zona somraka. Kakorkoli abstraktno je bilo vse skupaj, pa sem se zavedal, da boš to naredil. Nekdo bo to izvredel in ta nekdo je Ečo. eksplozija supernove pač ni ravno nekaj posebnega, tole pa je. Tole je bilo bolj podobno eksploziji vesolja.
Kje: Vrh vsega pa se vse skupasj ne bo dogajalo v hiši Big Brotherja poleg studijev POP TVja, pod žarometi in s tisočerimi kamerami in mikrofončki, na fensi tekaški stezi, z podporno skupino in masažno ekipo, z zaskrbljenim POP zdravnikom, ki bo meril pulz in pritisk in podatke online posredoval zainteresirani javnosti, da bodo lahko z SMS glasovi izbirali, koliko km naj še pretečeš in na akteri stopnji predprogramirane naprave. Ne! Tole bo šlo po trasah. Po cestah. Od mesta do mesta. Iz enega konca Slovenije na drugega. Po klancih, po makadamu, po magistralkah brez pločnika, po dežju in (kot se je izkazalo) snegu, po z izpuhi zasmrajeni dolenjki, po z divjimi kamioni polnimi cestami, od ranega jutra do poznega popoldneva. Pa kdo si človek? Si sploh s tega planeta?
Kako. Nekje v sebi sem čutil nekakšno nelagodje. Češ, saj se ne bo izšlo. Tako lepe in plemenite stvari se nikdar ne izzidejo. Vse se sfiži. Ljudje nismo delani za take stvari. Ne more iti. Pa ni bilo nelagodja zato, ker se je sfižilo žabcu predlani, letos pa se je moral namesto z veseljem ukvarjati z excellovo tabelo in transparentnostjo. Te stvari pri nas pač ne gredo skozi. In to je bilo pri tvojem teku rešeno, nobenih obvez, nobene zaveze, nobene organizacije, kamor bi se lahko obesili tisti, ki se vedno čutijo poklicane obešati. Nelagodje sem čutil, ker me je življenje naučilo, da se največje in najsrčnejše želje nikdar ne izpolnejo. In sem mižal in odlašal s prebiranjem foruma. Da ne bom prebral, da si na koncu. Da ne moreš več. da se je projekt ustavi... Vem, sebično. S fotelja na toplem stiskam pesti, da boš zmogel. Iskreno si želim. Pesti niso fige. Pa vendar upam, da bo del energije zavalovil tam nekje. Stisk roke pred Škofljico, v mrzlem deževnem sredinem dopoldnevu, to je vse kar ti uspem dati. Več ne znam in ne zmorem. Sploh ne vem, kako lahko nekdo izvede kaj takega. Kako naj potem poskušam slediti?
Zakaj. Nelagodje pa vendar ni prevladalo. Kadar je namen tako čist in nesebičen, ga ne more nič skaliti. Vesel sem, skoraj se jokam. Nekaj dobrega je v teh dneh končno prevladalo. Ečo je pretekel 700 kilometrov v sedmih dneh. S srčno podporo najbližjih, ki so vrjeli vanj. In vsemi ostalimi, ki smo upam uspeli poloviti nekaj te ogomne pozitivne energije in jo kot ogledalca vrniti v vesoljske strune. Upam. Amadei bo odslej gotovo bolje. Ve da ni sama, ni je potrebno biti strah. Vse več jih je, ki se drznejo upreti Vkalupljenem življenju. Pojavijo se člani NEVERGIVEUP, nekaj se zgane v čisto običajnem človeku kot je Srečo, jutri pa se pridružimo tudi ostali. In bomo se pridružili.
Wega,
lep, pameten in skromen.
lep, pameten in skromen.
- 31 Okt 2011, 18:24
#265656
Wega, to kar je naredil Srečko je vsekakor moč uma in nog. Vse to je naredil zaradi višjega cilja, ki se skriva nekje globoko v srcu. Zaradi tega je tekel, zaradi tega je trpel.
Hvala za tvoje besede, saj Srečkov projekt sprejemam na nek način kot projekt NGU...pa čeprav je vse naredil Srečko, mi smo ga samo prosili, da nosi naše sporočilo.
Tvoje besede so obliž na rane, ki jih je na nek način povzročil "neuspeh" ob tem, da nismo zbrali toliko kot smo...in da zgodba ni dobila toliko pozornosti kot si jo je zaslužila.
Kot sem že dejal, bomo zgodbo skušaj pripeljali do srečnega konca!!!
Tudi Robin Hood je bil na začetku sam, pa je na koncu spremenil zadevo v pravljico:)
Skupaj gremo naprej...in nikoli se ne bomo predali.
NEVER GIVE UP
Žabc
Hvala za tvoje besede, saj Srečkov projekt sprejemam na nek način kot projekt NGU...pa čeprav je vse naredil Srečko, mi smo ga samo prosili, da nosi naše sporočilo.
Tvoje besede so obliž na rane, ki jih je na nek način povzročil "neuspeh" ob tem, da nismo zbrali toliko kot smo...in da zgodba ni dobila toliko pozornosti kot si jo je zaslužila.
Kot sem že dejal, bomo zgodbo skušaj pripeljali do srečnega konca!!!
Tudi Robin Hood je bil na začetku sam, pa je na koncu spremenil zadevo v pravljico:)
Skupaj gremo naprej...in nikoli se ne bomo predali.
NEVER GIVE UP
Žabc
NEVER GIVE UP
www.nevergiveup.si
www.nevergiveup.si
- 31 Okt 2011, 18:35
#265658
Ečo in Wega, dobro napisano in z lahkoto se z večino spisanega strinjam oz. razumem. Če bi poskusil še sam kaj napisati, bi se verjetno podvajalo z vajinimi mislimi. Zato ne bom.
Še enkrat pa iskreno čestitam Srečkotu za te VEEEELIKE tekaške korake in njihov namen
Še enkrat pa iskreno čestitam Srečkotu za te VEEEELIKE tekaške korake in njihov namen
- 09 Nov 2011, 11:08
#266388
NEVER GIVE UP
Še enkrat bravo SREČKO saj je tudi akcija Tednika tvoja zasluga!
Še enkrat bravo SREČKO saj je tudi akcija Tednika tvoja zasluga!
- 09 Nov 2011, 11:39
#266389
Ečo, moj poklon!
Veliko delo si opravil! In na najboljši možen način!
Ne vem, zakaj sem prej mislila, da si nekoliko starejši gospod - najbrž zaradi zrelosti tvojih zapisov. Sem bila presenečena, ko sem videla, kdo se skriva za tem imenom.
Veliko delo si opravil! In na najboljši možen način!
Ne vem, zakaj sem prej mislila, da si nekoliko starejši gospod - najbrž zaradi zrelosti tvojih zapisov. Sem bila presenečena, ko sem videla, kdo se skriva za tem imenom.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA