EVO, 19. Volkswagnov ljubljanski maraton je za mano.

Torej, tekel sem polovičko. Spomladi sem planiral tek na rezultat, na dan teka pa sem točno 11 kg oddaljen od zgornje idealne teže, zato nisem pričakoval preveč. V letošnjem letu imam pretečenih 1300+ km, zato me ni skrbelo, da ne bi zdržal do konca. V zadnjem tednu nisem nič treniral do petka, ta dan pa sem odtekel počasnih 21 km. Mnogi bi rekli, da sem naredil usodno napako, ampak poslušal sem svoje telo, ki je dejalo: teci, teci ...

Sobota je bila namenjena za regeneracijo, hranjenje z ogljikovimi hidrati in tako sem dočakal nedeljo, dan D, prvo resno tekmo na 21-km, prvo s čipom v vezalkah.
Vstal sem zgodaj, peljal psa na sprehod in si obljubil, da bom skušal teči pod 1:50, saj sem tekmo načrtoval vse leto in mi Laško ne bo preprečilo, da bi svoje pomladne cilje povsem poteptal. Bilo je mrzlo jutro, pri nas v alpski dolini le 3,5 stopinj Celzija.
Skrbno sem izbral vsak kos obleke, od spodnjih hlač dalje. Vsi moji najljubši kosi, vsakemu sem zabičal, naj ne nagaja med tekom.
Z ženo sva se odpravila proti Ljubljani. Na start. Načtroval sem 4. startno skupino, zadnji hip sem zavil v 3. Množica se je gostila in START!
Začetek je bil lahek. Tekli smo (pre)počasi, sledil sem hitrejšim tekačem in skušal prehitevati, kadar je bilo to mogoče. Spiker je rohnel, spremljevalna skupina prav tako, ljudstvo je navijalo ... Kot na starogrški olimpijadi! Proti Bežigradu! "Eh, Plečnik moj, ali bodo vsaj pokosili tvoj stadion?" "Dejmo ati!" so navijali otroci in mamice. "Dejmo Maja!" so navijali za Majo ... 5 km. Ni bolečin, ni ovir. Spijem malo vode. Gremo dalje. Ljudstvo navija, ob progi zabava, diši po žaru ... 10? Je že deset km .... Uf, pod 50 minutami sem??? Zdej ste pa mrzli. Prebudili ste spečega leva ... Tečem kot navit, vroče je, viham rokave .... Bližam se živalskemu vrtu. Hej, kolikokrat sem bil že tu z otrokoma??? A so podložili cesto, da se prav danes vzpenja??? No, zdržim do 15 km, tokrat spijem vodo, namesto izotoničnega napitka na 10 km, da mi ne bo slabo. In na 16. km, ko me malo mineva volja, ujamem in prehitim predsednika države, Boruta Pahorja. Vsi ga pozdravljajo, sam pa si mislim: "Imam te, drsalec!!"

Tečem dalje ... Od 18 km dalje me mineva volja. Noge so težke. Zavrtim si slovensko glasbo in dvignem tempo. Nič več pijače. Če se ustavim, se mi ne bo ljubilo dalje ... Pritečem mimo Filozofske fakultete. Klanec. Neznaten, ampak zoprn klanec. Tečem dalje. Tik pred ciljem me čakajo moji navijači. Med njimi prepoznam in se razveselim le žene.

TIK TAK in ciljni sprint. Pritečem v cilj, tudi Bolt me ne bi ujel!

Ura v cilju kaže 1:54:25, uradno sem startal z zamudo 9 minut in 56 sekund (čeprav so odpirali starte na 5 minut, startal pa sem v 3. skupini??'), po SMS-ju mi javijo doseženi čas 1:45:05. Ah???
J.... matematiko, fajn je blo ... Komaj čakam naslednje leto!
