sam pipl hir spik sam strejndz legvich...
aj mast juz maj diksheneri...
ahaaa.....
ej Fotr tist z drzava pa ustava... sem rabu 15 sekund (ne pretiravam) ampak pol sem se pa poscal od smeha...
LP Darko
P.S. Se en star stos o pili
Pride majstr zjutrej v delavnico prime pilo v roke in rece "Ti si pila... jest pa se ne" odlozi orodje in gre v ostarijo.
- 25 Apr 2004, 10:47
#6108
dpop to pa si dobro napisal...
prav zanimivo je, ko se dobimo "v zivo"
runner
Po sliki ga spoznam. Fotr! In kljub svoji "nekomunikativnosti" si recem: "Matr, ce pa temu cloveku roko ne das pol pa tut nisi clovk". Spet mal mravljincev v zelodcu. Pristopim. Ponudim roko. Ka sem rekel se ne spomnim. Vem samo da se je fotr zasmejal in mi stisnil roko. Ne premocno, ne premlacno. Tko, clovesko. Za spodbudo.
dpop to pa si dobro napisal...
prav zanimivo je, ko se dobimo "v zivo"
runner
- 25 Apr 2004, 12:33
#6113
Čeprav je sobota kazala ves blišč pomladnega dne, 
pa je nedeljsko vreme sledilo sloganu za tek proti odvisnosti »Veter v laseh«, 
pa tudi sonce je tu in tam potipalo z žarki, kakšno je razpoloženje med tekači. Skoraj sedemdeset se jih je udeležilo teka z Vetrom v laseh. Na prizorišču teka, v Boru pri Mojstrani, je bilo že navsezgodaj živo. Zbirali so se že tekmovalci, organizatorji pa so dokončevali zadnje priprave. Dolina je bila oblačna, 
z nekaj redkimi sinjimi luknjami na nebu. V daljavi je pod debelo snežno plastjo zasut stal mogočni prvak Karavank Stol, poleg njega, pa se je bleščala podolgovata Belščica. Izpod Skalce, kjer je bil pripravljen start teka, je bil prekrasen razgled 
na Dovško Babo, izza sprednjih strmih hribov nad Dovjem je sramežljivo pogledoval beli vrh Kepe, proti Kranjski gori pa se je kazalo pogorje Karavank z zasneženimi vrhovi, ki so jih obkrožali smrekovi gozdovi.
Potem se je tek začel. Proga je bila speljana po gozdu, polnem borovcev, smrek in macesnov, ki so svojimi dišavami blagodejno vplivali na zasopla pljuča tekačev. Tekli so prav vsi, od otrok, do mož in žena, debeli, suhi, mladi in malo bolj v letih. Pravi užitek je bilo teči ali se samo sprehoditi po drugem delu proge, ki je tekla ob kristalno čisti, srebrno se lesketajoči strugi Save, ki je s svojimi zdravilnimi hlapi prispevala, da je vsa krepčilnost narave prešla v telesa tekmovalcev. Na cilju so bili zmagovalci vsi, saj so tudi vsi prišli na cilj, čeprav je cilj teka samo zdravilna sprostitev, saj je bil cilj udeležencev, da premagajo svojo bolezen, dosežen že precej prej. Taki teki in taka srečanja zmagovalcev nad samim seboj, samo krepijo njihovo zdravje in voljo.
Vsekakor je treba pohvaliti tudi organizatorje, kjer je vsako leto gonilna sila Miro.
Tudi Veter v laseh nam je pomagal, saj je na prizorišču teka ves čas prijazno pihljal in nam mršil lase, čeprav jih imamo nekateri že bore malo. Ampak glavno je to, da je bila lepa nedelja izkoriščena, da smo naredili nekaj koristnega zase, ker smo se naužili naravnih lepot in zdravil, pa tudi za vse druge, ki so utrdili medsebojno prijateljstvo.
pa je nedeljsko vreme sledilo sloganu za tek proti odvisnosti »Veter v laseh«, pa tudi sonce je tu in tam potipalo z žarki, kakšno je razpoloženje med tekači. Skoraj sedemdeset se jih je udeležilo teka z Vetrom v laseh. Na prizorišču teka, v Boru pri Mojstrani, je bilo že navsezgodaj živo. Zbirali so se že tekmovalci, organizatorji pa so dokončevali zadnje priprave. Dolina je bila oblačna, z nekaj redkimi sinjimi luknjami na nebu. V daljavi je pod debelo snežno plastjo zasut stal mogočni prvak Karavank Stol, poleg njega, pa se je bleščala podolgovata Belščica. Izpod Skalce, kjer je bil pripravljen start teka, je bil prekrasen razgled na Dovško Babo, izza sprednjih strmih hribov nad Dovjem je sramežljivo pogledoval beli vrh Kepe, proti Kranjski gori pa se je kazalo pogorje Karavank z zasneženimi vrhovi, ki so jih obkrožali smrekovi gozdovi.
Potem se je tek začel. Proga je bila speljana po gozdu, polnem borovcev, smrek in macesnov, ki so svojimi dišavami blagodejno vplivali na zasopla pljuča tekačev.
Tekli so prav vsi, od otrok, do mož in žena, debeli, suhi, mladi in malo bolj v letih. Pravi užitek je bilo teči ali se samo sprehoditi po drugem delu proge, ki je tekla ob kristalno čisti, srebrno se lesketajoči strugi Save, ki je s svojimi zdravilnimi hlapi prispevala, da je vsa krepčilnost narave prešla v telesa tekmovalcev. Na cilju so bili zmagovalci vsi, saj so tudi vsi prišli na cilj, čeprav je cilj teka samo zdravilna sprostitev, saj je bil cilj udeležencev, da premagajo svojo bolezen, dosežen že precej prej. Taki teki in taka srečanja zmagovalcev nad samim seboj, samo krepijo njihovo zdravje in voljo.
Vsekakor je treba pohvaliti tudi organizatorje, kjer je vsako leto gonilna sila Miro.
Tudi Veter v laseh nam je pomagal, saj je na prizorišču teka ves čas prijazno pihljal in nam mršil lase, čeprav jih imamo nekateri že bore malo. Ampak glavno je to, da je bila lepa nedelja izkoriščena, da smo naredili nekaj koristnega zase, ker smo se naužili naravnih lepot in zdravil, pa tudi za vse druge, ki so utrdili medsebojno prijateljstvo. Dokler tečem upam!
- 25 Apr 2004, 15:44
#6122
Bom še malo nadaljeval Fotrove misli iz Mojstrane.
Tek smo organizirali že sedmič. Ta številka me spomni , da najmanj toliko časa že nisem popil niti kapljice alkohola.
Na tem teku se srečamom tudi stari znanci , veliko je tudi novih obrazov.
Ta tek je med "zasvojenimi "na Gorenjskem kar znan, udeležujejo pa se ga tudi gosti iz drugih krajev po Sloveniji, premnoge pa je preveč sram , da bi se takega teka udeležili. Škoda ,kajti spoznali bi same pozitivne in vesele ljudi, srečne družine....
Otroci ki tečejo vlivajo štaršem voljo do nadaljevanja rehabilitacije, ter jim tudi vlivajo zaupanje zato se prireditev v Mojstrani imenuje TEK ZAUPANJA.
Zaupanje vračajo tudi udeleženci in sicer vsem , ki verjamejo vanje!
Tek ni tekmovalnega značaja , čeprav najhitrejši tudi prejmejo diplome in medalje. Vsak udeleženec pa prejme tudi majico z znakom akcije VETER V LASEH.
Vaš Miro
Tek smo organizirali že sedmič. Ta številka me spomni , da najmanj toliko časa že nisem popil niti kapljice alkohola.
Na tem teku se srečamom tudi stari znanci , veliko je tudi novih obrazov.
Ta tek je med "zasvojenimi "na Gorenjskem kar znan, udeležujejo pa se ga tudi gosti iz drugih krajev po Sloveniji, premnoge pa je preveč sram , da bi se takega teka udeležili. Škoda ,kajti spoznali bi same pozitivne in vesele ljudi, srečne družine....
Otroci ki tečejo vlivajo štaršem voljo do nadaljevanja rehabilitacije, ter jim tudi vlivajo zaupanje zato se prireditev v Mojstrani imenuje TEK ZAUPANJA.
Zaupanje vračajo tudi udeleženci in sicer vsem , ki verjamejo vanje!
Tek ni tekmovalnega značaja , čeprav najhitrejši tudi prejmejo diplome in medalje. Vsak udeleženec pa prejme tudi majico z znakom akcije VETER V LASEH.
Vaš Miro
...., saj življenje je lepše , kot se zdi !!
- 25 Apr 2004, 21:06
#6149
Miro in fotr bil sem z vama, vendar sem imel danes daljsi in tezji tek (samo ob nedeljah najdem cas za daljsi tek). Neverjetno ko sem sam nekje v gozdu na skrge dihal sem si dejal * ce sem zmogel takrat ko je bilo zelo tezko, je tole macji kasel* zares Miro + fotr prav na vaju sem se spomnil, kako smo nekoc vsak zase lezli iz pekla. Vesel sem da vama je uspelo, in tudi zase sem vesel. CESTITAM.
Miro in fotr bil sem z vama, vendar sem imel danes daljsi in tezji tek (samo ob nedeljah najdem cas za daljsi tek). Neverjetno ko sem sam nekje v gozdu na skrge dihal sem si dejal * ce sem zmogel takrat ko je bilo zelo tezko, je tole macji kasel* zares Miro + fotr prav na vaju sem se spomnil, kako smo nekoc vsak zase lezli iz pekla. Vesel sem da vama je uspelo, in tudi zase sem vesel. CESTITAM. matjaz
- 26 Apr 2004, 10:42
#6164
Nekoč mi pokažeš te vaše imenitne hribe, vršace in vrhove ... in mi jih opremiš z imeni, hm? Do takrat si jih ogledujem v domišljiji, po tvojem impesionističnem opisu so mi kar blizu ...
Fotr napisal/-a:V daljavi je pod debelo snežno plastjo zasut stal mogočni prvak Karavank Stol, poleg njega, pa se je bleščala podolgovata Belščica. Izpod Skalce, kjer je bil pripravljen start teka, je bil prekrasen razgled
Nekoč mi pokažeš te vaše imenitne hribe, vršace in vrhove ... in mi jih opremiš z imeni, hm? Do takrat si jih ogledujem v domišljiji, po tvojem impesionističnem opisu so mi kar blizu ...
- 26 Apr 2004, 11:15
#6165
Za začetek samo slika Belščice in Stola, z veseljem pa
enkrat v živo še ostale vršace Karavank
pa tudi Julijskih Alp!
Z* napisal/-a:Nekoč mi pokažeš te vaše imenitne hribe, vršace in vrhove ... in mi jih opremiš z imeni, hm? Do takrat si jih ogledujem v domišljiji, po tvojem impesionističnem opisu so mi kar blizu ...
Za začetek samo slika Belščice in Stola, z veseljem pa
enkrat v živo še ostale vršace Karavank
pa tudi Julijskih Alp!
Dokler tečem upam!
- 26 Apr 2004, 13:45
#6173
Dolgo sem razmišljala, ali naj se vam sploh zahvalim, al naj raje vse skupaj zadržim zase, pa sem se odločila, da vam rečem:Hvala vsem Forumovcem! Vsi skupaj ste me pripravili, da sem včeraj resnično brez obotavljanja prvič obula tekaške copate in odšla na "turo". Odločala in zbirala sem pogum že celo leto. Kljub temu, da mi je Matjaž razlagal kako je fino, mi ni in ni šlo. Potem začnem prebirat TF. Fotr HVALA! S slikovitmi opisi prelepe Gorenjske, si pospešil mojo odločitev. Potem pride Tjaša na eno "mučenje", pove mi o njenih prvih koraki. Rezultat je bil odličen.
V petek sem si pripravila Poletov program, v soboto pa dež...
. Spet izgovor. Včeraj je bila mera izgovorov prepolna, tako da sem se odpravila od Urha do Orel. Mislila sem si, da ne smem biti slabša od vas. Začela sem meriti čas, ko po cca. 5 minutah ugotovim, da mi je pravzaprav super in da ure niti ne potrebuje. Celoten podvig je trajal dobro uro. Sicer je bilo samega teka bolj malo, vendar začetek je tu. Sedaj vas zelo dobro zastopim, zakaj pravite, da ste tekaški zasvojenci.
Vmes sem dvakrat zdrsnila v blato (sem bolj nerodne sorte), kar me je spravilo v smeh. Sama sebi sem se čudila, da se nisem razjezila in obrnila proti domu, ker sem si "uničila" čisto nove tekaške copate. Najbolj zabavno mi pa je bilo, ko sem se spomnila, da se bi bilo morda dobro malo raztegnit. Tu sem slišala smeh mojih klentov, ki mi pravijo "no le daj raztegni se! kje si zdej, se ti ne da...zakaj nas siliš...."
. Nisem verjela, da mi bo raztezavanje delalo toliko "preglavic", na koncu pa tudi veliko veliko užitka in občutek sproščenosti.
Bilo je fantastično.
Zato vsem vam, ki se tu gori oglašate iskrena hvala za "vaše spodbude".
Lp
V petek sem si pripravila Poletov program, v soboto pa dež...
. Spet izgovor. Včeraj je bila mera izgovorov prepolna, tako da sem se odpravila od Urha do Orel. Mislila sem si, da ne smem biti slabša od vas. Začela sem meriti čas, ko po cca. 5 minutah ugotovim, da mi je pravzaprav super in da ure niti ne potrebuje. Celoten podvig je trajal dobro uro. Sicer je bilo samega teka bolj malo, vendar začetek je tu. Sedaj vas zelo dobro zastopim, zakaj pravite, da ste tekaški zasvojenci.
Vmes sem dvakrat zdrsnila v blato (sem bolj nerodne sorte), kar me je spravilo v smeh. Sama sebi sem se čudila, da se nisem razjezila in obrnila proti domu, ker sem si "uničila" čisto nove tekaške copate. Najbolj zabavno mi pa je bilo, ko sem se spomnila, da se bi bilo morda dobro malo raztegnit. Tu sem slišala smeh mojih klentov, ki mi pravijo "no le daj raztegni se! kje si zdej, se ti ne da...zakaj nas siliš...."
. Nisem verjela, da mi bo raztezavanje delalo toliko "preglavic", na koncu pa tudi veliko veliko užitka in občutek sproščenosti.
Bilo je fantastično.
Zato vsem vam, ki se tu gori oglašate iskrena hvala za "vaše spodbude".
Lp
mateja
- 26 Apr 2004, 14:20
#6176
Najlepša hvala, Fotr, se priporočam. Res krasna fotka. Če si malce pomagamo z domišljijo, je tole "hribovje" videti kot ležeča fletna deklica s še ne čisto doraslimi hribčki (ali hribčkoma, če smo natančni) ; fotograf se je seveda osredotočil na bistveno, osrednji del, jedro torej, glava dekleta ga ne zanima. Ja ja, sploh ne poznam teh Karavank ... 
Fotr napisal/-a:Za začetek samo slika Belščice in Stola, z veseljem pa
enkrat v živo še ostale vršace Karavank
pa tudi Julijskih Alp!
Najlepša hvala, Fotr, se priporočam. Res krasna fotka. Če si malce pomagamo z domišljijo, je tole "hribovje" videti kot ležeča fletna deklica s še ne čisto doraslimi hribčki (ali hribčkoma, če smo natančni)
; fotograf se je seveda osredotočil na bistveno, osrednji del, jedro torej, glava dekleta ga ne zanima. Ja ja, sploh ne poznam teh Karavank ...
- 26 Apr 2004, 15:18
#6182
Bravo Mateja, če že nisi pečena med nami, boš pa kmalu.
Da ti še malo vzbudim skomine, pa tudi drugim, ki radi hodijo v gore, posebno Z*, pa še tole, ki sicer ne spada v doživetje na teku, a vseeno.
Takole je angleški alpinist Dudley Stevens v knjigi Neubranljivi izziv opisal naše gore, ko jih je skupaj s prijateljem Bobom prvič zagledal:
…Ko sem spet pogledal gor v oblake, sem ujel bežen pogled na nekaj, kar prav gotovo niso bili oblaki. Obstal sem. Najprej sem mislil, da me je pogled varal. Karkoli sem pač videl je izginilo… Zazdelo se mi je, da sem skozi neznatno režo v oblakih za hip zagledal nejasen, bežen obris neke gorske oblike. V trenutku ga ni bilo več. Nisem verjel, da bi moglo biti res. Od tam, kjer sem to videl, se je pokazalo preveč neverjetno strmo in visoko nad nama.
Predobro poznam razporke v oblakih, da ne bi vedel, kako izkrivljeno se včasih vidi skoznje. Toda tako okence med oblaki pomeni, da bodo nastala še druga in navadno se čisto zjasni. Povedal sem Bobu, kaj mislim, da sem videl. Preveč je bil izkušen, da bi dvomil in tako sva stala in čakala. Nato – v mojo radost – še enkrat, skoraj prav tam kot prvič. Tokrat nisem dvomil. Malo več jasnine je bilo in dalj časa.
Sveta nebesa Bob, samo poglej si tole! Sem vzkliknil. Stala sva kot prikovana in strmela.
Nove zaplate jasnine so se razgrinjale nad nama. Kamorkoli sva se sedaj zazrla, sva med izginjajočimi meglami zagledala raztrgane, bele apnenčaste grebene in vrhove, nad njimi pa bledo modro nebo. Komaj sva verjela svojim očem. Samo obmolknila sva in gledala.
Julijci so se naposled le odkrivali, in to tako čudežno lepo, kakor si jih ne bi mogla nikoli predstavljati. Ko so se vrhovi in grebeni počasi prikazovali iz megle tisoče čevljev nad nama, so se s svojimi vznožji, še zmerom skritimi za nakopičenimi oblaki, zdeli odtrgani od zemlje, kakor da bi nesnovni in brez teže plavali nekje visoko v zraku. Videli so se, kakor da lebdijo v povsem svojem svetu, oddaljeni, visoki, nedosegljivi. Saj mi ni mogoče opisovati čustvenega doživetja ob tem prizoru, da bi bile besede verne temu, kar se je v meni dogajalo, ko so se te gore razgrinjale pred menoj. Ves sem bil prevzet in močno ganjen. Morda je dovolj, da povem: spomin na tisti trenutek mi je postal neizbrisen, tako živ, da še po tolikih letih vidim pred seboj ta prizor in da ga opisujem, kakor bi se pravkar dogodilo….
…Na velikanskem prizorišču se je zastor oblakov vse bolj razblinjal. Strme peči in stebri, na tisoče čevljev visoki, so se prikazali, v divjih oblikah skoraj navpično prepadajoči prav v dno doline. Zdelo se je, kakor da sva krog in krog obdana od nepretrgane orjaške stene, ki je zapirala ves konec doline kot polkrožna pregrada…
… Nebo je postalo temno modro. Ko je sonce obsijalo bele apnenčaste stene, so se slepeče zableščale, skoraj kakor v soncu bleščeči se sneg.
Osupnilo me je, kako blizu ob dolini so stali ti vrhovi, kako strmo so kipeli navzgor. Kot alpski vršaci se ne bi uvrščali med posebno visoke, toda zaradi bližine globokemu dolinskemu dnu so se zdeli nebotični…
Ko sva iz gozda stopila na odprt svet, se je pred nama odprl širok neoviran pogled na ves konec doline. Zagledala sva stvor narave, da nama je zastal dih in da sva samo obstala in strmela. To je bil velikanski naravni amfiteater, ki se je širil pred nama. V njegovem ospredju je gigantska skalnata stena…Ta velikanska pregrada se je v dolgem, plitvo vboknjenem loku raztezala proti nama, na pogled ena sam strnjena gmota, nepretrgana in skoraj tri milje visoko navpična…Tik nad steno se je kakor na podstavku vzdigovala vršna piramida Triglava, najvišje gore v Julijskih Alpah… Ne Bob ne jaz nisva mogla odtrgati pogleda od te strahovite, strme stene. Od melišč do zgornjega obrobja meri gotovo več kot tri tisoč čevljev nepretrganega pečevja in še tisoč čevljev visoka vršna glava Triglava…
...Zame je bil to eden od vrhuncev, ne, nemara pravi vrhunec mojega bivanja v Julijcih. Več mesecev sem z mislijo nanje živel, načrtoval, sanjal o tem in si v mislih slikal, kakšni so. Toda niti v sanjah bi mi nikoli ne prišel na misel tak privid, ki bi bil enak temu kar sem videl. Ta fantastična slika, to čudežno razodetje, ko so se gore prikazale - res, to je bilo bogato plačilo za vztrajnost, za žrtvovani čas in napor, ki sem ga posvetil temu namenu...
mateja napisal/-a: Fotr HVALA! S slikovitmi opisi prelepe Gorenjske, si pospešil mojo odločitev.....na koncu pa tudi veliko veliko užitka in občutek sproščenosti.
Bilo je fantastično.
Bravo Mateja, če že nisi pečena med nami, boš pa kmalu.
Da ti še malo vzbudim skomine, pa tudi drugim, ki radi hodijo v gore, posebno Z*, pa še tole, ki sicer ne spada v doživetje na teku, a vseeno.
Takole je angleški alpinist Dudley Stevens v knjigi Neubranljivi izziv opisal naše gore, ko jih je skupaj s prijateljem Bobom prvič zagledal:
…Ko sem spet pogledal gor v oblake, sem ujel bežen pogled na nekaj, kar prav gotovo niso bili oblaki. Obstal sem. Najprej sem mislil, da me je pogled varal. Karkoli sem pač videl je izginilo… Zazdelo se mi je, da sem skozi neznatno režo v oblakih za hip zagledal nejasen, bežen obris neke gorske oblike. V trenutku ga ni bilo več. Nisem verjel, da bi moglo biti res. Od tam, kjer sem to videl, se je pokazalo preveč neverjetno strmo in visoko nad nama.
Predobro poznam razporke v oblakih, da ne bi vedel, kako izkrivljeno se včasih vidi skoznje. Toda tako okence med oblaki pomeni, da bodo nastala še druga in navadno se čisto zjasni. Povedal sem Bobu, kaj mislim, da sem videl. Preveč je bil izkušen, da bi dvomil in tako sva stala in čakala. Nato – v mojo radost – še enkrat, skoraj prav tam kot prvič. Tokrat nisem dvomil. Malo več jasnine je bilo in dalj časa.
Sveta nebesa Bob, samo poglej si tole! Sem vzkliknil. Stala sva kot prikovana in strmela.
Nove zaplate jasnine so se razgrinjale nad nama. Kamorkoli sva se sedaj zazrla, sva med izginjajočimi meglami zagledala raztrgane, bele apnenčaste grebene in vrhove, nad njimi pa bledo modro nebo. Komaj sva verjela svojim očem. Samo obmolknila sva in gledala.
Julijci so se naposled le odkrivali, in to tako čudežno lepo, kakor si jih ne bi mogla nikoli predstavljati. Ko so se vrhovi in grebeni počasi prikazovali iz megle tisoče čevljev nad nama, so se s svojimi vznožji, še zmerom skritimi za nakopičenimi oblaki, zdeli odtrgani od zemlje, kakor da bi nesnovni in brez teže plavali nekje visoko v zraku. Videli so se, kakor da lebdijo v povsem svojem svetu, oddaljeni, visoki, nedosegljivi. Saj mi ni mogoče opisovati čustvenega doživetja ob tem prizoru, da bi bile besede verne temu, kar se je v meni dogajalo, ko so se te gore razgrinjale pred menoj. Ves sem bil prevzet in močno ganjen. Morda je dovolj, da povem: spomin na tisti trenutek mi je postal neizbrisen, tako živ, da še po tolikih letih vidim pred seboj ta prizor in da ga opisujem, kakor bi se pravkar dogodilo….
…Na velikanskem prizorišču se je zastor oblakov vse bolj razblinjal. Strme peči in stebri, na tisoče čevljev visoki, so se prikazali, v divjih oblikah skoraj navpično prepadajoči prav v dno doline. Zdelo se je, kakor da sva krog in krog obdana od nepretrgane orjaške stene, ki je zapirala ves konec doline kot polkrožna pregrada…
… Nebo je postalo temno modro. Ko je sonce obsijalo bele apnenčaste stene, so se slepeče zableščale, skoraj kakor v soncu bleščeči se sneg.
Osupnilo me je, kako blizu ob dolini so stali ti vrhovi, kako strmo so kipeli navzgor. Kot alpski vršaci se ne bi uvrščali med posebno visoke, toda zaradi bližine globokemu dolinskemu dnu so se zdeli nebotični…
Ko sva iz gozda stopila na odprt svet, se je pred nama odprl širok neoviran pogled na ves konec doline. Zagledala sva stvor narave, da nama je zastal dih in da sva samo obstala in strmela. To je bil velikanski naravni amfiteater, ki se je širil pred nama. V njegovem ospredju je gigantska skalnata stena…Ta velikanska pregrada se je v dolgem, plitvo vboknjenem loku raztezala proti nama, na pogled ena sam strnjena gmota, nepretrgana in skoraj tri milje visoko navpična…Tik nad steno se je kakor na podstavku vzdigovala vršna piramida Triglava, najvišje gore v Julijskih Alpah… Ne Bob ne jaz nisva mogla odtrgati pogleda od te strahovite, strme stene. Od melišč do zgornjega obrobja meri gotovo več kot tri tisoč čevljev nepretrganega pečevja in še tisoč čevljev visoka vršna glava Triglava…
...Zame je bil to eden od vrhuncev, ne, nemara pravi vrhunec mojega bivanja v Julijcih. Več mesecev sem z mislijo nanje živel, načrtoval, sanjal o tem in si v mislih slikal, kakšni so. Toda niti v sanjah bi mi nikoli ne prišel na misel tak privid, ki bi bil enak temu kar sem videl. Ta fantastična slika, to čudežno razodetje, ko so se gore prikazale - res, to je bilo bogato plačilo za vztrajnost, za žrtvovani čas in napor, ki sem ga posvetil temu namenu...
Dokler tečem upam!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA