Evo poročilceVedel sem, da bo odlična družba in že vnaprej sem se veselil. Na start smo zamudili 10 sekund. V začudenju tam zagledam tudi Obivakenobija, ki pojasni, da ne gre z nami, naredil pa je prvo fotko.
Krenemo na pot in kmalu se začne prvo presenečenje. Nekaj me tolče po riti in ko pošlatam, ugotovim, da je to odprt poklopec od moje kamelce. Ugotovim, da je vsebina izgubljena in ker je šlo tudi za vredno čelno svetilko, mi Semjul ponudi pomoč in krene namesto mene nazaj. Vse je našel in vse se je dobro končalo. Hvala Leon za tovariško potezo.
Po poti grede naprej povem posameznikom, da ima Marjeta rojstni dan in predlagam, da ji na vrhu zapojemo. Izberemo prvi vrh, torej Mrzlico. »Vse najboljše za te …«
Spustimo se po spolzki blatni stezi. Jaz demonstriram posebno tehniko spusta in kar trikrat namočim rit v blato. Prvič mi je bilo žal, da nisem vzel pohodnih palic. Hitro smo prispeli do lovske koče, kjer imamo prvo resnejšo pavzo. Kmalu zdrvimo naprej. Običajno je vlekel naprej neustavljivi Ečo s svojo štirinožno lepotico Beo. Vrtnica Marjeta in Ajp so ga držali v tempu in se občasno menjavali na čelu. Jaz sem držal zadnjo vrsto. Niti za fotkanje ni bilo dovolj časa, saj so tahitri kar šibali naprej. Meni so se pojavile bolečine v peti, kar je itak običajno. Nataša je tudi pridelala nekaj bolečin v podkolenskem predelu in tako sva skupaj zobala probiločinske tabletke. Leon je vseskozi držal razumno razdaljo med vodilno skupino in začeljem. Niti na Partizanskem vrhu niso počakali za fotko. Pri spustu sem jih sicer spet ujel, a kmalu se je začel vzpon na Čemšeniško planino. Bolečine v peti so postale neznosne. Komaj še stopim na desno nogo. Končno koča. Sezujem tenisko in Ajp mi ponudi Perskindol za masažo. Super. Pošteno se najemo, ričet s klobaso je zakon.
Spust v dolino in prej kot sem pričakoval, smo bili v Zagorju. Malo ob glavni cesti in kmalu obrnemo v hrib. Pred nami je še vzpon na Kum. Sprva po gozdni globeli, posuti z listjem, pod katerim se skriva slaba pot s kamenjem. Drugič resno pogrešam palice. Tahitri so potegnili naprej, da so izginili iz vidnega polja. Malo višje počaka Vrtnica in v četvorki sledimo poti proti vrhu. Naglavne svetilke so postale nuja. Meni je svetila le toliko, kot da bi imel prazne baterije. Zgleda, da so pri padcu zjutraj doživele velik šok.
Vodilna ekipa 3+1 je imela samo eno svetilko. Verjetno je to razlog, da so obiskali po nepotrebnem vrh smučišča, čeprav snega še ni bilo. Ko Ečo pokliče Semjula, kam naprej, mu pove, da nazaj. Zgrešili so odcep za Kum. Leon se odloči, da jih počaka na odcepu. Glede na to, da mi je peta spet nagajala, sem se odločil, da grem počasi naprej. Z menoj sta šli še Nataša in Vrtnica, Semjula pa smo pustili samega. Malo sem imel slabe vesti, vsaj za družbo bi lahko ostal. Na koncu se je izkazalo, da je bilo tako prav, saj smo se mi počasi vzpenjali in smo prispeli na vrh skoraj sočasno.
Kum je nudil zavetje lačnim in žejnim trekerjem. Juha, štrudl, pivce, ni kaj ni. Ponovno zmasiram peto in pozobam še zadnjo tabletko. Leona nekako nagovarjam, da se spustimo direktno v Trbovlje in izkazalo se je, da je to najboljša odločitev. Cesta je lepa in tudi tisti brez svetilk so lahko normalno tekli. Ob vznožju se spet zberemo in krenemo še zadnjih par kilometrov do avtov pred muzejem. Marjeta je potegnila iz kuferama pojedino in pijačo, tako smo še malo praznovali rojstni dan, potem pa se počasi razidemo.
Ne morem verjeti, da na cilju niso bili organizirani tuši??? Sol me je grizla v oči in komaj sem vozil po serpentinasti cesti čez prelaz iz Posavja v Celjsko kotlino. Za nami je bil čudovit dan in vseeno sem nekaj močno pogrešal. Ekipa je bila večinoma razvlečena in tako sem pogrešal zanimive knapovske zgodbe vodnika Leona.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
. Družba je bila super, sem pa na Čemšeniški pogrešala harmonikaša od lani ...... zato tokrat glasilk nismo trenirali 
