Moji znanci že lep čas o meni nimajo najboljšega mnenja; zdim se jim prava prismoda.

Povsod prežijo in vedno več jih je, ki me obletavajo z vele(ne)umnimi vprašanji in opazkami: "Pa kako vendar moraš ravno zdaj teči, a ne vidiš, da dežuje, pa še tisti film bodo vrteli na TV...", "...in kako se ti sploh ljubi?",... In zares nikoli jim ne zmanjka novih domislic!
Še bolj se muzajo, kadar zavijem na kosilo in si natovorim zvrhano skledo solate(vselej krepko čez rob sklede!). Takrat jih slišim praviti: "Fuuuuj! Kako lahko ješ to travo?" in podobne štorije!
Doslej sem se na vse pretege trudil hiteti s pojasnili, da se je včasih resda naporno odpraviti na trening, ampak da si čez čas za ves svoj trud bogato poplačan; spremeni se tvoj odnos do življenja, si boljše telesne pripravljenosti in videza ter spoznaš in se družiš s prijetnimi ljudmi(evo, zdaj se bo pa mnogim forumovcem začelo kolcati...

).
No, moja pojasnila niso zalegla. Potem pa na lepem izide fotrov članek-moje novo orožje v boju proti tistim, ki (še) ne razumejo smisla teka. Zdaj ga bom vsakomur, ki me izzove, pomolil v branje(članek seveda

). To bodo zijali od začudenja, ko bodo na lepem videli, kaj zmore tek...