Zadnje novičke

[mare]

Špela, jaz sem pa vseeno mislil, da tečemo zaradi užitka. A ni boljše imeti potem en žeton v žepu in iti na avtobus. Meni je včasih na tekmah prav težko gledati kakšne trpeče face, ko "herojsko" premagujejo zadnje kilometre kljub krvavim žuljem in zvitemu gležnju. Razumem, da so morali partizani laufat, ko so jih Nemci lovili, ampak nam pa tega ni treba. Če ne zmoreš 42 km pojdi na 21. Nisi zaradi tega nič slabši človek.

[spela*]

Špela, jaz sem pa vseeno mislil, da tečemo zaradi užitka. A ni boljše imeti potem en žeton v žepu in iti na avtobus. Meni je včasih na tekmah prav težko gledati kakšne trpeče face, ko "herojsko" premagujejo zadnje kilometre kljub krvavim žuljem in zvitemu gležnju. Razumem, da so morali partizani laufat, ko so jih Nemci lovili, ampak nam pa tega ni treba. Če ne zmoreš 42 km pojdi na 21. Nisi zaradi tega nič slabši človek.

Ne razumem. Če sem pretekla, potem sem očitno zmogla. Če ne bi zmogla, bi šla na bus. Ali se na ljubljanskem maratunu po prvem krogu odločila iti v cilj. Pa sem šla z užitkom v še en krog, in to TUDI zaradi tiste izkušnje teka po PST, ki sem jo zmogla kljub trpljenju. Ker "če sem zmogla tisto, pa mi je bilo že po 10. km težko, bom šla pa teh 21 km do konca z lahkoto, saj nimam prav nobenih težav". Čar maratona je v tem, da je to tudi premagovanje samega sebe in utrjevanje volje.
Ha, kdo bi si mislil, da zdaj sama utemeljujem to, zakaj DA iti v Radence, čeprav sem se spraševala, ali je sploh smiselno ...

[Vreme]

Jaz mislim, da organizem nikoli ni pripravljen na maraton v resnici se telo samo prilagaja na napore. V veliki meri zna tu biti odločilna glava. Nič ne pomagajo še tako uspešni in kvalitetni treningi, če glava ni na mestu in popustiš pri prvi krizi.

Za tek v ugodnem tempu so dovolj tudi trije treningi tedensko, kot sem jih izvajal sam. Dva krajša in en daljši čez vikend. Daljšega postopoma povečujem do 30 km vse do tri tedne pred maratonom. Seveda pa je priporočljivo imeti vsaj nekaj tekaških let za seboj.

Špela, ko berem te tvoje poste, imam občutek, da tvoje vprašnje ni ali v Radencih maraton ali pol maraton, se mi zdi, da je pri tebi vprašnje motivacije, da si sposobna nam je vsem tako ali tako jasno

[Tilcara]

Haha..ne pomaga kvalitetna oprema, intervali, fartlek teki, številni geli, ploščice, dobra očala,.. če glava in volja nista na mestu.
Tečem točno leto dni, aprila 2011 sem odtekla svoj prvi maraton v Ravenni, do danes pa 7 maratonov in 5 ulter. Moj prvi maraton je bil natanko pred letom dni v Ravenni s podobnimi pogoji, kot so v Radencih: vročina, ravnina, razpotegnjene vasi in malo tekačev, pa nisem vedela, da bo tako. Moje priprave: dva meseca sem tekla po občutku 2x na teden, z nekoliko vajami za moč, max. 15 km, uživala dodaten magnezij, tekla večinoma po PST (mehka podlaga), zvečer..Torej, na maratonu je vse popolnoma drugače, če ne utegneš treningov uskladiti v tistem času,ki bi bil najbolj podoben času in pogojem organiziranega maratona. Če ne bi imela glave, ne bi pretekla nič več, kot 30 km. No ja, za svoj prvi maraton nisem bila obremenjena s časom, zdaj pa strmim k času pod 3.30, a to je spet popolnoma druga zgodba, o kateri ne bi zdaj..Pa veliko zadovoljstva, volje, zagona, psihofizične pripravljenosti, pa bo..tako ali drugače

[Ulikses]

Haha..ne pomaga kvalitetna oprema, intervali, fartlek teki, številni geli, ploščice, dobra očala,.. če glava in volja nista na mestu.
Tečem točno leto dni, aprila 2011 sem odtekla svoj prvi maraton v Ravenni, do danes pa 7 maratonov in 5 ulter. Moj prvi maraton je bil natanko pred letom dni v Ravenni s podobnimi pogoji, kot so v Radencih: vročina, ravnina, razpotegnjene vasi in malo tekačev, pa nisem vedela, da bo tako. Moje priprave: dva meseca sem tekla po občutku 2x na teden, z nekoliko vajami za moč, max. 15 km, uživala dodaten magnezij, tekla večinoma po PST (mehka podlaga), zvečer..Torej, na maratonu je vse popolnoma drugače, če ne utegneš treningov uskladiti v tistem času,ki bi bil najbolj podoben času in pogojem organiziranega maratona. Če ne bi imela glave, ne bi pretekla nič več, kot 30 km. No ja, za svoj prvi maraton nisem bila obremenjena s časom, zdaj pa strmim k času pod 3.30, a to je spet popolnoma druga zgodba, o kateri ne bi zdaj..Pa veliko zadovoljstva, volje, zagona, psihofizične pripravljenosti, pa bo..tako ali drugače

A si se prej kej ukvarjala s športom? Kr za čistega začetnika je 12 preizkušenj 42km+ v 12mesecih kr pošten zalogaj.

[Tilcara]

No..zdaj lahko nadaljujem...želela sem napisati, da bodo nekateri osebki moji eno-letni tekaški karieri oporekali: le kako lahko greš na toliko maratonov, brez sistematičnega treninga in malo kilometrine, to je vendar ne-odgovorno, posledično te čakajo poškodbe..., drugi bodo spet komentirali: Bravo, vse je v glavi in bodo krivični do tistih, ki si po enem letu ne drznejo vsaj na en maraton..skratka,NIKAR ne posplošujmo! Vsak ima svoje predispozicije, eni boljše, drugi slabše. Eni smo vedno nekaj malega športali (odbojka, surfanje, alpinizem, nekaj malega atletike, ampak nič zares), drugi spet tečejo, ker bi radi shujšali, ali ker jim je tek preprosto zanimiv...
Meni je trenutno tek način življenja, tečem, da začutim sebe, premikam meje, raziskujem svoje telo, včasih tekmujem za čas, včasih s svojo bolečino, včasih s svojo glavo, včasih pa dobim zagon, ko vidim na maratonu tekača ali tekačico brez roke, noge, pa gre naprej meni nič tebi nič in se smeji..ali pa, ko vidim znane obraze nekaterih Tf-jvcev

Poslušati je treba sebe, tako glede prehrane, kot kilometrine. Zabavno je brati utrinke drugih, vendar na koncu boš ti mogel preteči do konca in nihče drug namesto tebe, nobena teorija in nobeni ultra lahki copati, kot TI, samo TI Zdaj pa vprašanje: Ali je moj organizem pripravljen na maraton?!

[marčni zajec]

kdaj si pripravljen? takrat ko greš na maraton, ga lepo brez nekega nepotrebnega kompliciranja odlaufaš, potem greš na pizzo in pivo (ali dva) in greš domov. drugi dan zjutraj pa vstaneš in se počutiš čisto normalno, kot da se ni prejšnji dan nič zgodilo. takrat si pripravljen. jaz ne vidim neke velike filozofije v tem.

[Radolca]

se strinjam z mračnim zajcem (od katerega imam še en pir u dobrem)

organizem je že pripravljen na maraton. pri tem pa sam sebe vprašaš, kako hitro ga boš oz. ga imaš namen preteči ali prehoditi
sam sebi rečeš ali boš dosegel nek rezultaz, ali boš šel uživat ali crkavat na maraton
brez kakršnihkoli težav se ga lahko lotiš, kaj bo na koncu, je pa odvisno od tvojih želja

[StaraKost]

kdaj si pripravljen? takrat ko greš na maraton, ga lepo brez nekega nepotrebnega kompliciranja odlaufaš, potem greš na pizzo in pivo (ali dva) in greš domov. drugi dan zjutraj pa vstaneš in se počutiš čisto normalno, kot da se ni prejšnji dan nič zgodilo. takrat si pripravljen. jaz ne vidim neke velike filozofije v tem.

Strinjam se z napisanim. Ne pa s tistim delom, ki pravi kot da se ni prejšnji dan nič zgodilo. Če bi se morali tako počutiti, potem maratona in tudi krajše distance, na tekmi ne bi nikoli pretekli, oziroma bili dovolj pripravljeni.
Ni junaka, ki po tekmi, ko gre naslednjih dan, dva po stopnicah ne bi vedel zakaj "čuti" noge .

[marčni zajec]

pod "kot da se ni nič zgodilo" sem imel v mislih, da ne zgledaš tako:
http://www.youtube.com/watch?v=m-hCuYjvw2I


radolca, ne enega ampak dva (+ enega za obresti).
ampak v radence ne grem. kje drugje...

[spela*]

Špela, ko berem te tvoje poste, imam občutek, da tvoje vprašnje ni ali v Radencih maraton ali pol maraton, se mi zdi, da je pri tebi vprašnje motivacije,

Imaš prav. Problem je v glavi. Ker če racionalno pomislim: 42 km sem pa menda ja sposobna preteči, če ne drugega, pa na način, kot da bi tekla za trening, torej dolg počasen tek. Ampak po drugi strani sem v stanju, ko se mi zdi, da bi lahko odstopila že na 10. km, če bi mi postalo prevroče ali če bi se mi zdelo, da je tempo prepočasen.

Problem pripravljenosti je dokaj enostavno rešljiv: s prilagoditvijo treninga. To drugo pa ...

[spela*]

kdaj si pripravljen? takrat ko greš na maraton, ga lepo brez nekega nepotrebnega kompliciranja odlaufaš, potem greš na pizzo in pivo (ali dva) in greš domov. drugi dan zjutraj pa vstaneš in se počutiš čisto normalno, kot da se ni prejšnji dan nič zgodilo. takrat si pripravljen. jaz ne vidim neke velike filozofije v tem.

Ojoj! Po Ljubljanskem je bilo skoraj tako, tudi naslednji dan čisto ok in polna energije. Ampak brez pice in brez piva. Očitno ne bom nikoli pripravljena ...

[Miroslav]

Maraton je dolg tek, pa če si pripravljen ali ne. Tudi profiji imajo na leto samo določeno število maratonov. Po drugi strani pa je en Avstralcev vsaki vikend pretekel enaga, en Kitajec pa vsaki dan enega. Da ne govorimo o menihih tekačih. Ali Tarahumarah.
Lonely na to gleda čisto drugače kot mi. On je stalno pripravljen na maraton, medtem ko se nekateri obremenjujemno s tem, kako se bomo pripravili na maraton. Tekači začetniki, previdno z maratoni, ker je maraton res dolga razdalja. Bolj izkušeni tekači pa so po mojem vsak trenutek pripravljeni na maraton. Je pa res, da je čas maratona odvisen od količine treningov. Sicer pa kaj je čas maratona. Za Kenijce je to pod dve ure in pol. Za naše profije je to nad dve uri in pol. Za nas navadne je to nad tri ure. Za tiste počasne je to nad štiri ure.
Je pa dejstvo, da vsak, ki preteče maraton, preteče 42,2 km. In čas na koncu sploh ni pomemben. Čisto vsi, ki pritečejo v cilj, pretečejo enako razdaljo. Torej so vsi enaki, vsi so maratonci! Pustimo čas, ki je odvisen od zelo različnih dejavnikov. Važna je razdalja.
42,2 km!
Vsa čast vsem, ki so kdajkoli pretekli maraton!

P.S.
Zdaj sem dobil odgovor na vprašanje, ki me je že dolgo mučilo. Na koliko km naj grem v Radencih.
Grem na maratonsko razdaljo!

[Cici]

Hej, marčni zajec, sem prav vesela, da si zasukal tole v pravo smer. Jaz o teku nimam prav dosti pojma. Preteklih petnajst let tek med 10 - 21km za prodobivanje in vzdževanje kondicije, ki mi je kje drugje hodila prav, v zadnjem letu pa nekaj maratonov in nekaj doživetij, ki so več kot to. Telo in duha sem vzgojila v hribih. V takih, vse tja do 7000m in še malo čez. Velikokrat. V glavnem sama, predvsem pa brez suporta raznih nosačev in agencij. Hrib si moraš prislužiti. Pa ni bilo vse skupaj nič plezalno posebnega, zgolj eno samo garanje na visokih višinah, ko dobesedno pljuvaš pljuča in šteješ korake, pa jih včasih res ne zmoreš več kot 5 v enem kosu. Takih, prav patetičnih. Hej in vam rečem, za kaj takega je potrebno neskončno mnogo treniranja s flaškoni na ramah po domačih kucljih in šele, ko telo pripraviš optimalno (za kar pa ti itak vedno zmanjka časa, pa vendar delaš na tem), veš, da ga boš potem z glavo in srcem lahko uporabil, ko boš dosegal cilj. In da boš vedno imel rezervo, če bo kuzla v rit skakala. Visoko, kje v odmaknjenih hribih, denimo bivše CCCP, si res čisto sam in prepuščati stvari sreči in naključjem je goli kretenizem. Ja, obstajajo tudi taki, sploh na priljubljenih turističnih destinacijah, ki grejo prej dvakrat na "špancir", potem pa se lotijo šesttisočakov. Nekateri jih tudi osvojijo ali pa bolje, jih drugi prišlepajo do konca, drugi sebi in "šleparjem" povzročijo nemalo sitnosti, včasih fatalnih. Brez veze. To ni to. Fino je, če imaš "talent", a ni dostojanstvenih dosežkov brez v naprej vloženega truda. Najsi bo v umetnosti ali športu. Zato jaz garam. Prej. Po strogem in nepopustljivem urniku. Tu je morda potrebno imeti glavo. Ali disciplino. Ali recite temu kakorkoli. Tudi entuziazem. "Tekma" je potem le še zaključek zgodbe. In bolj kot vse se mi zdi pomembno, da je ta z nasmehom. Zato še nikoli nisem terala z glavo skozi zid. Pač pa sem v cilju vedno vzkliknila "Hej, škoda da je že konec!". Potem pa šla obvezno na pivo ali dva, veliko zmazala, šla tudi že v službo, naslednji dan pa je le blaga teža v nogah spominjala na veseli dogodek. Trenutno si predstavljam, da trdno voljo potrebuješ tam okoli 100 km ali več. Ali pa tudi ne. A to je že druga zgodba.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici

[Tilcara]

Še dobro, da ima vsak svojo zgodbo in svoja merila. Vsekakor garamo in švicamo, z nasmehom in tudi brez.. včasih lažje, včasih težje..saj življenje ni stalnica, smo živ organizem, tko nekako smo se sami klasificirali