Zadnje novičke

[Matej_Tarahumara]

Zame je tekaški orgazem to, ko se sredi teka zavem, da tečem...in da v bistvu tečem že 1 uro ali več...a sploh ne mislim na tek, telo teče samo - glava pa počiva.

To stanje "prazne glave" je zame osebno največji tekaški orgazem...dosežem ga redko...a se zgodi. In ko se, bi najraje zajokal od sreče...

[Forrest]

Ko se spraviš postavit PB,ti gre kot po maslu in si celo tako hiter,da nehote presenetiš neznano tekačico pri opravljanju male potrebe.Kot rečeno,ker sem uspešno popravljal PB na svoji trasi,se nisem ustavil in sem dirjal naprej

[Šmarnagora]

Bil je eden tistih dni. Saj veste: budilka je zopet zvonila prezgodaj. Pa še celo noč je deževalo in mrzel, meglen ljubljanski zrak res ni nekaj kar bi človeka motiviralo, da bi z nasmehom na obrazu odšel v službo. Letos je pač eno čudno poletje.

Na poti v službo z mrkim pogledam opazujem promet okoli sebe. En me prehiteva po desni…kamionarju pred mano se nekam sumljivo kadi iz mašine… Kot da zrak v Ljubljani ni že dovolj onesnažen? Rutina, rutina, rutina. Vsak dan isto. In ko se že skoraj vdam v usodo, da bo to le še eden tistih »ponedeljkov«…se na semaforju za pešce prižge zelena luč.

Mlad fant v belih športnih copatih, s sivim puloverjem s kapuco in kratkih hlačah z nasmehom steče čez cesto in se zapodi na bližnji hrib.
Nekje zadaj za hribom pa se začne smehljati sonček.

In kot, da bi se prebudila. Ta občutek poznamo samo tekači. Nemir v srcu, želja po naravi in želja po rekreaciji.

Ohh. Kako mu zavidam. Mislim, da bom danes preskočila popoldanski počitek. Mizunke me od včerajšnjega večernega teka enostavno preveč pogrešajo.

Še celo dan v službi je kar naenkrat dobil smisel. Nekje zadaj za vsemi delavnimi obveznostmi sem si že risala današnjo tekaško stezo…. In ja: življenje je lepo!


Torej, moj tekaški orgazem: Tisti tek, ki ga cel dan nestrpno pričakuješ!