Evo spet sem tle
Včasih se vprašam, če nisem mogoče PLIMA ... glih nekako tako gre pri meni "sad me ima" ---- "sad me nema" ...
No sej tekla sem še kar redno, nekje do konca junija - potem sem odplavala v svoje lastne težave, kaos, ki sem si ga zakuhala sama in v dejstvo, da sem sedaj žrtev in da sem lahko boga ...
Kar pomeni, da mi seveda ni potrebno tečt in da lahko jem ....
Pa je minilo, šel je mesec, dva ... zraven še fajn izgovor, da mi vročina pa resnično ne sede in sedaj sem zopet tu.
Nekako se mi tale blejski tek zdi kot neka prelomnica v letnem času. Sedaj me je že drugo leto kak mesec, dva pred njim malo odneslo - blejski tek pa nekako spomni, da je čas, da se vrnem nazaj.
Tudi letos sem ga tekla in to čisto drugače kot lansko leto. Letos sem dejansko uživala pa čeprav sem pred tem dva meseca zabušavala. Sledili so trije treningi in nato Bled.
Bilo je prekrasno, vreme ravno zame, tokrat sem tekla z družbo - CARSKO!!!
Neobremenjena s časom, neobremenjena z ničemer, smejale smo se in šle na "Bled z nasmehom!"
Oh "bog", daj mi pameti za čim več takšnih tekov
Vse prepričanje in pametni, razumni argumenti "zakaj so tekaške prireditve in organizirani teki brez zveze", so padli v vodo, ko smo si sotekačice med seboj priznale, da nas je ponovno pokonci spravila misel, da gremo na Bled.
Kar na enkrat nekako nimaš več izgovora, datum se bliža in če si rekel, da greš ... pa valda ne moreš bit potem taka pi***** in zahinavit ... pa smo si priznale.
Ena je rekla: "Drugo leto gremo v Bohinj!"
In če bi jaz bila kdaj tiho, bi pri tem tudi ostalo, tako pa se že od Bleda dalje pridno pripravljamo na LM - 10km
Moram priznat, da mi je lepo. Da mi paše ... pa vseeno se bojim, da spet pretiravam in da me spet vrže s kakšnega ovinka. Preprosto ne znam po pameti, preprosto nisem srečna (ok sej srečna nisem nikoli), če ne lezem iz skrajnosti v skrajnost.
Pa saj ne, da sedaj ne vem kako pretiravam s tekom. Tečem kar normalno, ampak v glavi, v glavi je pa galama in non stop samo "tek, tek, tek" ... že od jutra mencam in komaj čakam, kadar vem, da je dan za tek ...
Danes sem v glavi kalkulirala kako bi šla ta teden s kolegico v kino in se ne odpovedala teku ... ma ni šans, kino sem dala na stran (ok ne samo zaradi teka, ampak tudi zato, ker se prijateljica zmišljuje in pričakuje, da ko bo pa ona rekla HOP bomo pa vsi skakali pa še dragega dobim za tri dni na obisk), najprej je tek!
Rada bi tekla lepo, sproščeno, počasi, neobremenjeno ... recimo tako kot smo tekle na Bledu - ZA DUŠO!
... pa vendar je nekje v meni strah in drobni zametki pretiravanja, ki se znajo kaj hitro razvit in pokvarit vse skupaj!
Pol se ti pa zaserje!
Lp