Zadnje novičke

[mazi]

Ojla,

Midva z ženo se krasno ujameva tudi pri teku...

Tako sva dejansko naredila skupaj prve tekaške korake in lani skupaj pretekla prvi maraton (42 km).

Sicer pa skupaj s sinetom (13 let) tudi precej kolesarimo in nasloh aktivno živimo...

Imam pa tudi srečo, da ''imam'' taka biserčka kot sta Lili in Žiga...

[Damijan]

Ajde, da se še jaz razgovorim.

Da začenem z Grbovim podvprašanjem: ja, to je bistveno. Ma, življenje je izi
brez familije, takrat je čas za vse, samo "pamet te more srečat", cajta
kolikor hočeš. Potem - z otroci - pa se začne ta pravo.

Po Klateževo - dva mulca, stara sta 3 in 5.

Ženika je v bistvu tekaško migala že takrat, ko se je meni tek še gravžal.
Vendar čisto na rekreativnem nivoju, parkrat tedensko, gozdni tek, pol ure.
Ravno toliko, da je bilo boljše kot nič. Z aerobiko, pilatesi ipd. se nikoli ni niti
spogledovala, sicer je pa na to imela svoje poglede... Ne bi o njih, se pa z
njimi strinjam.

Potem so sledili otroci. Smo imeli srečo, neprespanih noči nismo poznali.
Jaz sem postajal vse bolj aktiven, dosegel tudi nekaj spoštljivih rezultatov.
Ja, ganjal sem se, in ne bi mogel reči, da sem pri tem bil glih vzor.

Vseeno pa sem občasno vprašal, če je tek nič ne mika. Odgovori so bili
podobni: "bom že, trenutno pa mi res ni". S kilami (in morebitno
motivacijo iz tega naslova) nikoli ni imela problemov, kvečjemu jo je
pobiralo. Ajde, verjamem, da tek v nosečnosti ni glih neki gušt, še manj
v času dojenja, ko se dojke itak nehumano povečajo.

No, letos pa se je zgodil preobrat. Pravzaprav že lani, sva parkrat
poskusila s skupnim tekom, ki je bil - zame - sprehod. Pol urce, tempo
6,30 - 7,00... Sicer nje vsi ti podatki iz garminov itak ne zanimajo.
Letos pa torej kar naenkrat: 3, 4, včasih celo petkrat tedensko. Sem
samo gledal... Včasih gre v gozd, včasih (tema) stadion, vse pogosteje pa
tekava skupaj. Ja, tekava: zadnja skupna 10tka je bila pri tempu 5:03!
Za tisti čas otroke pustiva
pri pra-starših, ki so neizmerno veseli, ko gledajo odraščajoče klince.
Pravzaprav bi jih lahko odložila za tisto urco komurkoli od žlahte, počasi
bodo na vrsto prišli tudi njuni prijateljčki. Poleti pa sva velikokrat
izmenično, še pred službo oddelala svoj krog, tako da sva se tudi vročini
spretno izogibala. Aja, njej je blazno všeč laufat z muziko. Pravi, da ji
včasih kar prehitro mine. Tudi to je lahko za katero/ega motivacija.

Skratka - povedati želim, da imam srečo (in sem res srečen), da tečeva
skupaj. Pravzaprav - pomembno se mi zdi, da nekaj, karkoli delaš
skupaj.

Kaj še? Izgovori o štedilnikih in likalnikih so itak samo izgovori. Vendar
pa mora partner pri tem pač sodelovat. Hvala bogu, danes niso več takšni
časi, ko bi koga bilo celo sram, da lika za vso familijo. Ponavadi se moški
celo radi hvalimo, da kuhamo bolje. In blazno paše, ko nas ženičke
naokoli hvalijo.

In če zaključim: sem proti vsakršnim ekstremom. Ne glede na to, če to
počne on ali ona. Ironmani, ultre ipd. po mojem ne sodijo v družino.
Evo, to je moj pogled, lahko me secirate, a pri svojem ostajam.
Preveč egoizma, preveč prilagajanja, še posebej, če to počne le en član.
(če pa to trajbata oba, se sprašujem, čemu imata otroke).

[Classix]

Najprej odgovor o mnenju...vse najlepše! Sedaj pa dalje...tudi sam imam dva otroka (Matic, 16 let, drugi letnik gimnazije..Matevž, 4 leta, vrtec...), pa kljub temu vse ''poštimano''. No več ali manj...Bilo je nekje v maju letos, ko se je žena odločila, da bo tudi sama poizkusila koliko je zares užitka v teku. Isti moment sem se bil brezpogojno pripravljen vrniti na sam začetek svoje tekaške ''kariere'' oziroma na znani ''minuta teka, dve minuti hoje'', vse z prvinskim namenom, da ji stojim ob strani. Šla sva dvakrat trikrat...in vege. Ob svoji službi (o kateri ne bi tukaj...) ji je preprosto zmanjkovalo tako energije kot tudi volje za popoldanske aktivnosti. Nobene zamere ali dolgih nosov ni bilo, sem pač v tej prednosti, da meni moja služba omogoča tek ali zjutraj, ali dopoldne, ali zvečer. In naka...nisem tip človeka, kateri le hodi v službo in teče. Moj je tudi sesalec, krpa za prah + pronto, pomivalni in pralni stroj, večkrat tudi štedilnik. Vsled tega nama toliko več pomenijo vikendi, še sploh nedelje (če sem službe prost), kjer moj tek ni nobena ovira, da se ne bi imeli lepo. V nedeljo je bila z menoj v Domžalah...''krasen si bil...a si videl, da so tebi, ki si bil zadnji najbolj ploskali...''
Torej...športnicam, soprogam, ženam, ljubicam...kapo dol!

Prijeten in uspešen dan vam želim!

LP
Matjaž

[niki]

Imava dva otroka, 10 in 4 leta stara in s pravo organizacijo in razumevanjem potreb drug drugega, se vse da. Oba imava nabit urnik, ampak če je volja ni razloga, da bi se kdo od naju moral čemu odpovedati. Kjer se le da, vključiva otroke, sicer pa imava določene stvari tudi vsak zase. Naju pa sigurno skupni interesi povezujejo in verjamem, da s tem tudi otrokom približava šport in veselje do njega.

[lenči]

Moj dragi mož je bil zeloooo vesel, ko sem se začela sprehajati (kriv pa je bil moj pes, ki sem si ga nabavila) in potem še pomalem teči. Pa ni prej tekel, sedaja pa tečeva, ampak ne skupaj, vsak zase (je prehiter), na tekme greva skupaj, on na kratke razdalje, jaz na malo dajše sedaj. Na srečo je najin sin že odrasel (po njegovem ) in naju ne potrebuje. Tudi ostale obveznosti se dajo uskladit, od službe do domačih obveznosti. Je pa moralo v moji glavi se malo premaknit, da se zopet začela migat. Včasih sva veliko kolesarila, potem pa sem se spremenila v kavčwomen . Nekaj doprinosa pa je prispevala tudi klima v službi, sodelavke tečejo in tako prideš do odvisnosti od tekaškega užitka .

[mazi]

kavčwomen .

Ta je pa dobra...

[MKC]

cerpav se mi ne sanja ne kako na "sportanju" spoznat nekoga, sploh kr sem bolj ali manj vedno v sdruzbi frenda, za katerega vsi predpostavljajo da je fant tko da bom mogla sama zacet sportat pa se bo pol mogoc kajs premenilo

tudi mene "bega" kako lahko navežeš stik z nekom.
in pa ja....malo pojdi brez kolega tekat hehe

[EčO]

Tudi midva z mojo drago oba pridno nabirava kilometre! Poleg dveh otrok, 9 in 12, in seveda dan danes obvezno vsak svoje službe, počasi še obnavljava hišo. Da pa bi slučajno ne bilo dolgčas oba poleg vsega še študirava!

Res je, da je malo več načrtovanja in usklajevanja urnikov, ampak če je volja se da vse. Z dobrim dogovorom in pomočjo drug drugemo, se zmore.

Otroke vključujeva kolikor se le da v najin tek, tako da na bližnje tekme hodimo kar družinsko. Če pa to le ne gre pa jih za kakšen dan lahko brez skrbi pustiva starim staršem.

Letos sem se odločil končati EURO CUP v ultra tekih in če mi uspe odteči v soboto še Celje - Logarska imam zadevo že pod streho. No v soboto mi račune lahko prekriža samo kakšna res zelo resna poškodba na sami tekmi! Moja draga pa bo v soboto v logarsko tekla iz Ljubnega in tako odtekla 27 km. Za LM pa se spogldeuje z 42 km in kolikor jo poznam in kolikor poznam sebe, ji bo to tudi uspelo! Res je da nobeden od naju ni ravno v vrhu rezultatov vendar med zadnjimi tudi nisva.

Kljub vsemu temu pa imam občutek, da najinima "mulama" ne manjka pozornosti, vodenja in vzgoje. Sta obe zgledni "punčari" in sem kot oče prav ponosen na njiju!

V povezavi z Damijanovim razmišljanjem: Torej če je tvoj cilj sodelovati na ultra zadevah, in ne zmagovati, mislim da to ni prevelik egoizem. Tvoji bližnji so te lahko kljub temu deležni dovolj, če se jim takrat ko lahko aktivno posvečaš!

[metkamarjetka]

zanimiva debata!

najbolj z veseljem sem prebrala Damijan-ovo pisanje. zakaj? ker se vidim v vseh (no, skoraj vseh) njegovih navedbah .

in me zelo veseli, da moški gledate na "aktivne" ženske s takim odobravanjem. žal pa imam tudi občutek, da bi bili odgovori "športno neaktivnega" dela moške populacije malce drugačni. saj veste: "iste sorte ptiči skupej letijo". nekdo, ki se po službi zavali na kavč s časopisom in pivom v roki, sigurno ne bo ravno "naklonjen" nekomu, ki namesto tega obuje tekaške copate in odpeketa v naravo.
čeprav moram (skoraj) priznati, da sem bila sama tudi na dobri poti, da postanem kavčwoman (če si lahko sposodim od Lenči ): dva mulčka, nekaj let neprespanih noči zaradi zbujanja obeh (to se nam žal vleče še sedaj ..... in ne vem hud....a kdaj mala misli zaključiti s temi njenimi nočnimi pohodi), služba, gospodinjenje in vse kar paše zraven..... kaj bi potem drugega, kot to, da se konec dneva vržeš na kavč pred tv
in je trajalo xx let, da se je v glavi nekaj premaknilo in reklo: punca, zdej pa dost!!!! mal se v roke vzemi in nekaj počni! vse tiste zgoraj navedene izgovore sem odrinila stran in najprej sem poskusila pilates, potem aerobiko, potem.... ja, potem mi je mož kupil tekaške copate in me dobesedno nagnal tečt. ja, ..... sedaj po enem letu jaz (pri)ganjam njega .

in tako mora ostati, ker je tako življenje čisto drugačno - boljše!


a ja - pozabila: se krepko podpišem pod Damijan-ov zadnji odstavek!

[natasa]

Ojla


Sedaj pa podvprasanje: Koliko vas je recimo porocenih (ali na koruzi) z enim ali vec soloobveznimi otroki (recimo do 12 let)?



G.

No, jst sem poročena in mamica dveh otrok sedemletnega fantka in štiriletne punčke. Oba z možem tečeva 5-6x na teden in zato ni nihče za nič prikrajšan. Je pa res, da je treba ogromno usklajevanja in ne vem kako bi bilo, če ne bi tekla oba z možem. " Nešportnik " bi verjetno težko razumel zakaj tečem ob petih zjutraj ali pa ob desetih zvečer. Ponavadi iščem čas, da ne bi bila prikrajšana otroka.
Pač ne gledam TV in da časa za kofetkanja s prijateljicami skoraj ni, sicer pa veliko raje kot kofetkam tečem. Velikokrat me kdo vpraša kako se mi da pozimi, ko je zunaj temno, megleno in mrzlo ob devetih zvečer obut v superge in za urco in pol it teči. Moj odgovor je preprost tek imam neizmerno rada.
Pa še nekaj kaj je lepšega od tega da, ob progi stojita dva mulčka in navijata za mamico.
Sicer pa ne razumem žensk, ki ne delajo druga kot pospravljajo, kuhajo in sedijo na kavču ob tv in bulijo v mehiške limonade, in vse obvezno neizmerno stokajo in jamrajo kako so kronično utrujene in brez časa zase in za svoje telo. Časa je vedno dovolj le vzet si ga je treba. Mimogrede vsa hišna opravila opravljava oba, razen likalnika in pralnega stroja mož ne mara preveč .

Damijan je napisal, da ultri ne sodijo v družino, sama sem drugačnega mnenja.
Tečeš lahko tudi zgodaj zjutraj ali zvečer, ko otroka še spita in zato nista nič prikrajšana.
Sem prepričana, da preživim več časa z otrokoma in bolj kvalitetno , kot pa lenobne mamice, ki s kuhalnico v roki gledajo tv, medtem, ko se otroci igrajo sami s sabo.

Pa lep ppozdrav !

[mazi]

Ojla


Sedaj pa podvprasanje: Koliko vas je recimo porocenih (ali na koruzi) z enim ali vec soloobveznimi otroki (recimo do 12 let)?



G.

No, jst sem poročena in mamica dveh otrok sedemletnega fantka in štiriletne punčke. Oba z možem tečeva 5-6x na teden in zato ni nihče za nič prikrajšan. Je pa res, da je treba ogromno usklajevanja in ne vem kako bi bilo, če ne bi tekla oba z možem. " Nešportnik " bi verjetno težko razumel zakaj tečem ob petih zjutraj ali pa ob desetih zvečer. Ponavadi iščem čas, da ne bi bila prikrajšana otroka.
Pač ne gledam TV in da časa za kofetkanja s prijateljicami skoraj ni, sicer pa veliko raje kot kofetkam tečem. Velikokrat me kdo vpraša kako se mi da pozimi, ko je zunaj temno, megleno in mrzlo ob devetih zvečer obut v superge in za urco in pol it teči. Moj odgovor je preprost tek imam neizmerno rada.
Pa še nekaj kaj je lepšega od tega da, ob progi stojita dva mulčka in navijata za mamico.
Sicer pa ne razumem žensk, ki ne delajo druga kot pospravljajo, kuhajo in sedijo na kavču ob tv in bulijo v mehiške limonade, in vse obvezno neizmerno stokajo in jamrajo kako so kronično utrujene in brez časa zase in za svoje telo. Časa je vedno dovolj le vzet si ga je treba. Mimogrede vsa hišna opravila opravljava oba, razen likalnika in pralnega stroja mož ne mara preveč .

Damijan je napisal, da ultri ne sodijo v družino, sama sem drugačnega mnenja.
Tečeš lahko tudi zgodaj zjutraj ali zvečer, ko otroka še spita in zato nista nič prikrajšana.
Sem prepričana, da preživim več časa z otrokoma in bolj kvalitetno , kot pa lenobne mamice, ki s kuhalnico v roki gledajo tv, medtem, ko se otroci igrajo sami s sabo.

Pa lep ppozdrav !

Se čisto strinjam... (ima pa tudi Damijan prav - izjeme so namreč povsod!)

[natasa]

Otroke vključujeva kolikor se le da v najin tek, tako da na bližnje tekme hodimo kar družinsko. Če pa to le ne gre pa jih za kakšen dan lahko brez skrbi pustiva starim staršem.

Letos sem se odločil končati EURO CUP v ultra tekih in če mi uspe odteči v soboto še Celje - Logarska imam zadevo že pod streho. No v soboto mi račune lahko prekriža samo kakšna res zelo resna poškodba na sami tekmi! Moja draga pa bo v soboto v logarsko tekla iz Ljubnega in tako odtekla 27 km. Za LM pa se spogldeuje z 42 km in kolikor jo poznam in kolikor poznam sebe, ji bo to tudi uspelo! Res je da nobeden od naju ni ravno v vrhu rezultatov vendar med zadnjimi tudi nisva.

Kljub vsemu temu pa imam občutek, da najinima "mulama" ne manjka pozornosti, vodenja in vzgoje. Sta obe zgledni "punčari" in sem kot oče prav ponosen na njiju!

V povezavi z Damijanovim razmišljanjem: Torej če je tvoj cilj sodelovati na ultra zadevah, in ne zmagovati, mislim da to ni prevelik egoizem. Tvoji bližnji so te lahko kljub temu deležni dovolj, če se jim takrat ko lahko aktivno posvečaš!

[TinKa.]

tudi mene "bega" kako lahko navežeš stik z nekom.
in pa ja....malo pojdi brez kolega tekat hehe

hehe mogoce ne bi blo slabo ja..sam kaj ko se itak ne bo nic spremenilo..tak mam pa vsaj druzbo pa izziv v teku, kr med tem ko on nardi tri korake jih jaz 150 kr ma 3x daljse noge od mene

mogoc pa se kak prostovolc moskega spola javi za druzbo hahaha

[mojA]

Kjer je volja tam je pot! Vse je mogoče če se hoče. Midva oba tečeva od nekdaj, tudi potem ko so prišli otroci, ko so mal zrastl sta še onidve začeli in bili ves čas ponosni, da tečemo. Sedaj sta skoraj že odrasli in že večkrat tečeta čisto po svoje. Midva pa tut. Prvi maraton sva "naštudirala" skupaj, ugotovila da bo zanj bolj zdravo malo krajše, meni pa na moč paše čim daljše- Tam do 42196, kaj čmo. Sigurna sem, da maratonov ne bi "spravila pod streho" če me moj ne bi razumel in sam tekel- sploh ne bi bil tak "užitek". No, tekla bi pa vseeno, pač malo manj. Ker to, da nikoli - ampak nikoli - ne bova kaučpatejtovsa - sva si obljubila že davno pred 20 leti. Uf, kako čas beži
aja, še to: pomagamo in podpiramo se, delo delimo po sposobnostih in delamo na tem, da čimveč časa preživimo skupaj. Midva pa itak - tek naju samo še bolj povezuje. Pa kolo tudi, pa hribi pa še ......razen Squash, ta je pa njegov, sem pa jaz ČISTO ZANIČ!,

Samo da bo zdravje, dragi moji ... potem je lahko vse

[mazi]

kaučpatejtovsa:shock:

pa res ne bosta...