, če ne nou nč!
Poznaš tisti občutek, ko hkrati stojiš pred nečim, za kar veš, da je od nekdaj v tebi, od nekdaj tvoje...pa ti je hkrati neznano kot vonj oddaljenega poletja, ki še čaka nekje med visoko travo, da postane vsaj misel v krogu življenja, kaj šele resnično, dolgo in vroče...
Spet ta nemir. Ki mi je tako blizu, pa hkrati tako daleč.
Hkrati me žene naprej in hkrati hromi.
Takrat vedno rabim tisto nekaj, en tak "push", da lahko v pravo smer sprostim to neznosno akumulacijo energije...
In danes je bil moj prvi gozd. Ja...na nek način sramota, da se še nisem odpravila na pravi tek po gozdu...
Noge, vajene asfalta so se čudile mehkobi listja in iglic...korenin kot da ni bilo...pa tisti zrak...tako svež in hladen v senci, in ves vroč ko hušknem na plano...
Pa se spet skrijem nazaj...ristanc se grem z zlatimi sončnimi cekini, razsutimi in migotavimi na dišeči preprogi pod zeleno streho.
Brez misli izbiram smer v križiščih, bolj po neki notranji sili...brez skrbi, ker vem - kjerkoli bom prišla ven, bom znala domov...saj smo kot mulci sto in stokrat prekrižarili te potke...saj še takrat nisem vedela, katera je katera. Zdaj pa sploh. In zanimivo - takrat sem se jih malo bala...zdaj pa ne več. Kot da so moje, pa čeprav na njih ni veliko mojih sledi...koliko preprog listja jih je že prekrilo...in kaj vse se je zgodilo vmes...
Listju je vseeno, kje sem vsa ta leta ubirala svoje korake...zdaj sem tukaj...in še vedno mu je vseeno. Važno je, kaj čutim jaz.
In pozabim, kje sem vsa ta leta ubirala svoje korake...vsaj za teh nekaj minut sem kot listje...zdaj sem tukaj...in še vedno je vseeno...važno je, da čutim...da sem kakor listje...
Hiša.pašeenainšeena.hišahišahišahiša...hovhovhov...ustavimse...povohame...amepoznaš?...počasispettečem...asfalt...korakjetrši,ahitrejšikotpogozdu...mojaulica...mojblok...malošepotelovadim...seraztegnem...sejesplohkajzgodilo?
Tako veliko stvari moram še pustiti tam, med zlatimi cekini...
m
- 25 Maj 2004, 13:51
#8518
Ob tako lepem opisu Mojcejinega teka si ne morem
kaj, da ne bi opisal še moje današnje doživetje.
Čeprav sem imel namen teči bolj proti poldnevu,
mi krasen dan ni dal miru, tako da sem se odpravil
na tek še v hladnem, a sončnem jutru. Zaneslo me je preko
poljan, kjer cesta poteka med travniki, poraslimi z mnogobarvnimi
cveti, med pokošeno travo, ki opojno diši in daje voljo in moč za
nadaljevanje teka.
Sonce postaja močnejše, dan je svetel kot bi ga razsvetljevalo
tisoč sonc, zrak pa svež, oster in zdravilen, da pljuča funkcionirajo
kot klavirska harmonika. Ko je poljane konec, zavijem v gozd,
med drevesa skrivnostne in tihe Mežaklje, ki ohranja mnoge
skrivnosti, a jih šepeta tistemu, ki se poda vanjo s spoštovanjem,
s tišino, s pričakovanjem in občudovanjem,
z veseljem in otroško preprostostjo.
Stoletni gozdovi, bukve vse grčaste s širokimi
krošnjami, smreke visoke, ravne, košate in temnozelene,
bogato okrašene z debelimi in dolgimi storži, breze, lepo počesane
nazaj, z lasmi kor drevesne vile. Skrivnostni gozd zna sprejeti bitje,
ki je do njega ponižno in razumevajoče, hvaležni gozd zna vse
spoštovanje do njega stokratno vračati in pomagati bitju, da razume
življenje, da ga jemlje preprosteje in mu olajša trpljenje. Iz gozda
pritečem spet na cesto in zavijem proti soteski, proti Vintgarju,
skozi katerega se je voda Radovna prebila na boleč način, saj je
prebila živo skalo, preplavila ozke prehode in se nazadnje razšopirila
v širok, vodnat in šumeč slap.
Tek skozi Vintgar je doživetje svoje vrste, kapljice besneče
vode se dvigajo in hladijo vroče čelo. Iz razpenjenih valov se
dvigujejo hlapi polni ionov in spreminjajo razpoloženje skoraj
do ekstaze. Zelena globina na mestih, kjer se besneči valovi
pomirijo, postavi stvar na svoje mesto in pomiri razburjeno dušo
in telo, ki se je navdušilo ob taki lepoti. Kot zaključek vsega tega raja,
na koncu soteske, ko prečkam most preko slapa pogledam navzdol,
ko je ravno sonce z vso močjo posvetilo v pršenje slapu in pokaže se
bogastvo barv, bogastvo mešanja elementov narave, vode,
sonca svetlobe in toplote, gibanja in mirovanja. Tečem kot v
transu, kot prerojen v mislih in telesu, duša prekipeva telo se na
novo rojeva, dan postaja vse toplejši. Upočasnim korake ko
zakoračim navzgor, proti dobravi, prečkam dobravo in pridem
spet na cesto, ki me postavi v realni svet a me spomni, da obstaja
tudi raj, nebesa, življenje brez trpljenja, lepota brez umazanije
in ljubezen brez sovraštva. Vse to se da videti in doživeti ob teku
skozi gozdove, soteske, čez poljane in dobrave.
kaj, da ne bi opisal še moje današnje doživetje.
Čeprav sem imel namen teči bolj proti poldnevu,
mi krasen dan ni dal miru, tako da sem se odpravil
na tek še v hladnem, a sončnem jutru. Zaneslo me je preko
poljan, kjer cesta poteka med travniki, poraslimi z mnogobarvnimi
cveti, med pokošeno travo, ki opojno diši in daje voljo in moč za
nadaljevanje teka.
Sonce postaja močnejše, dan je svetel kot bi ga razsvetljevalo
tisoč sonc, zrak pa svež, oster in zdravilen, da pljuča funkcionirajo
kot klavirska harmonika. Ko je poljane konec, zavijem v gozd,
med drevesa skrivnostne in tihe Mežaklje, ki ohranja mnoge
skrivnosti, a jih šepeta tistemu, ki se poda vanjo s spoštovanjem,
s tišino, s pričakovanjem in občudovanjem,
z veseljem in otroško preprostostjo.
Stoletni gozdovi, bukve vse grčaste s širokimi
krošnjami, smreke visoke, ravne, košate in temnozelene,
bogato okrašene z debelimi in dolgimi storži, breze, lepo počesane
nazaj, z lasmi kor drevesne vile. Skrivnostni gozd zna sprejeti bitje,
ki je do njega ponižno in razumevajoče, hvaležni gozd zna vse
spoštovanje do njega stokratno vračati in pomagati bitju, da razume
življenje, da ga jemlje preprosteje in mu olajša trpljenje. Iz gozda
pritečem spet na cesto in zavijem proti soteski, proti Vintgarju,
skozi katerega se je voda Radovna prebila na boleč način, saj je
prebila živo skalo, preplavila ozke prehode in se nazadnje razšopirila
v širok, vodnat in šumeč slap.
Tek skozi Vintgar je doživetje svoje vrste, kapljice besneče
vode se dvigajo in hladijo vroče čelo. Iz razpenjenih valov se
dvigujejo hlapi polni ionov in spreminjajo razpoloženje skoraj
do ekstaze. Zelena globina na mestih, kjer se besneči valovi
pomirijo, postavi stvar na svoje mesto in pomiri razburjeno dušo
in telo, ki se je navdušilo ob taki lepoti. Kot zaključek vsega tega raja,
na koncu soteske, ko prečkam most preko slapa pogledam navzdol,
ko je ravno sonce z vso močjo posvetilo v pršenje slapu in pokaže se
bogastvo barv, bogastvo mešanja elementov narave, vode,
sonca svetlobe in toplote, gibanja in mirovanja. Tečem kot v
transu, kot prerojen v mislih in telesu, duša prekipeva telo se na
novo rojeva, dan postaja vse toplejši. Upočasnim korake ko
zakoračim navzgor, proti dobravi, prečkam dobravo in pridem
spet na cesto, ki me postavi v realni svet a me spomni, da obstaja
tudi raj, nebesa, življenje brez trpljenja, lepota brez umazanije
in ljubezen brez sovraštva. Vse to se da videti in doživeti ob teku
skozi gozdove, soteske, čez poljane in dobrave.
Dokler tečem upam!
, mi pa klele 
?
- 27 Maj 2004, 09:36
#8807
Upam, da večina udeležencev teka v Bevkah deli z mano mnenje, da je bila organizacija proge in podpornih elementov (okrepčil) res hvale vredna.
Manj mi je bila všeč časovna razporeditev, saj bi bil kasnejši start (in možnost prijave, seveda) odraslih lahko predhodno objavljen, čakanje na podelitve je bila pa mučna, da je nisem dočakal.
Pri bogatem naboru sponzorjev mi je bilo presenečenje, da niso izvedli kakšnega mini srečelova na podlagi prijavnic, ki bi popestril dogajanje in motiviral marsikoga. Mogoče je to ideja za organizatorje podobnih vaških tekov.
LP vsem zagrizenim,
Žef
Manj mi je bila všeč časovna razporeditev, saj bi bil kasnejši start (in možnost prijave, seveda) odraslih lahko predhodno objavljen, čakanje na podelitve je bila pa mučna, da je nisem dočakal.
Pri bogatem naboru sponzorjev mi je bilo presenečenje, da niso izvedli kakšnega mini srečelova na podlagi prijavnic, ki bi popestril dogajanje in motiviral marsikoga. Mogoče je to ideja za organizatorje podobnih vaških tekov.
LP vsem zagrizenim,
Žef
- 27 Maj 2004, 12:25
#8834
Od tegale Tekaškega foruma sem pa že tako 
odvisen, da sploh ne znam več preživeti dne
brez njega. Prva stran, ki jo odprem na internetu
je TF, a glej hudiča,
danes zjutraj internet ne dela. 
Postal sem siten in živčen, pregledal vse
nastavitve, nekajkrat resetiral računalnik in
modem, internet še kar ne dela. Klical sem SIOL,
kjer so povedali da je napaka na njihovi strani,
mimogrede še ozmerjal nič krivo operaterko,
potem pa nisem vedel več kaj naj delam. Ja,
na tek je treba, pa bo. In res sem se odpravil
na deželo, ali v Kašarijo, kot pravijo prelepi
pokrajini pod Stolom od Žirovnice do Begunj.
Začel sem v Breznici, tekel mimo Vrbe in preko
pravkar pokošenih travnikov skozi vas Studenčice.
Sredi vasi sta na klopci pred hišo sedela oča in
mati, krepka starčka, posebno oča so me z
zanimanjem opazovali. Ko se pritekel do njiju
so oča rekli: »Lejga, lejga!« Mati pa so tudi
počasi obrnili glavo in rekli: »Viš, viš!«, potem
pa so oča vse to potrdili z besedami: »Vižga, vižga!«
Krepko mi je šlo na smeh in vso pot, ko sem
tekel naprej skozi Hraše, Lesce, Hlebce, Begunje,
Poljče, Rodine, Smokuč in Doslovče, sem
razmišljal, kaj naj bi pomenile modre in
jedrnate besede dveh kmečkih grč. Kakorkoli
sem razmišljal, vedno sem ugotovil, da graja
ali norčevanje to ni moglo biti, ampak je bolj
zvenelo kot pohvala in priznanje. »Lejga,
lejga!« naj bi pomenilo: »Glej ga, glej ga,
pa tako zgodaj, pa kar hiti skozi vas, pa že precej
v letih je in tudi skupaj ga je veliko, pa kar teče.
»Viš, viš!« ki so ga izrekli mati, je pomenilo potrditev
očevih misli, kajti izzvenelo je tako kot bi rekli:"Vidiš,
vidiš, saj mu kar gre, saj bo res še shujšal" Očeve
besede: »Vižga, vižga!« pa so bile spet potrditev
mamkinih besed, kakor češ: »Poglej ga, poglej ga,
tale pa kar teče, to mu pa gotovo dobro dene!«
Pa še prav je imel.
Ko sem se vrnil na izhodiščno mesto,
je štoparica kazala 1:23:11, povprečni srčni
utrip 128, maksimalni 141 in pokurjenih 1478
kilokalorij. Samo kilometrov nisem mogel izmeriti.
Ko sem prišel domov, pa je internet že delal in
takoj na forum ter opis tega teka.
Kaj vse je tek zmožen narediti!
odvisen, da sploh ne znam več preživeti dne
brez njega. Prva stran, ki jo odprem na internetu
je TF, a glej hudiča,
danes zjutraj internet ne dela.
Postal sem siten in živčen, pregledal vse
nastavitve, nekajkrat resetiral računalnik in
modem, internet še kar ne dela. Klical sem SIOL,
kjer so povedali da je napaka na njihovi strani,
mimogrede še ozmerjal nič krivo operaterko,
potem pa nisem vedel več kaj naj delam. Ja,
na tek je treba, pa bo. In res sem se odpravil
na deželo, ali v Kašarijo, kot pravijo prelepi
pokrajini pod Stolom od Žirovnice do Begunj.
Začel sem v Breznici, tekel mimo Vrbe in preko
pravkar pokošenih travnikov skozi vas Studenčice.
Sredi vasi sta na klopci pred hišo sedela oča in
mati, krepka starčka, posebno oča so me z
zanimanjem opazovali. Ko se pritekel do njiju
so oča rekli: »Lejga, lejga!« Mati pa so tudi
počasi obrnili glavo in rekli: »Viš, viš!«, potem
pa so oča vse to potrdili z besedami: »Vižga, vižga!«
Krepko mi je šlo na smeh in vso pot, ko sem
tekel naprej skozi Hraše, Lesce, Hlebce, Begunje,
Poljče, Rodine, Smokuč in Doslovče, sem
razmišljal, kaj naj bi pomenile modre in
jedrnate besede dveh kmečkih grč. Kakorkoli
sem razmišljal, vedno sem ugotovil, da graja
ali norčevanje to ni moglo biti, ampak je bolj
zvenelo kot pohvala in priznanje. »Lejga,
lejga!« naj bi pomenilo: »Glej ga, glej ga,
pa tako zgodaj, pa kar hiti skozi vas, pa že precej
v letih je in tudi skupaj ga je veliko, pa kar teče.
»Viš, viš!« ki so ga izrekli mati, je pomenilo potrditev
očevih misli, kajti izzvenelo je tako kot bi rekli:"Vidiš,
vidiš, saj mu kar gre, saj bo res še shujšal" Očeve
besede: »Vižga, vižga!« pa so bile spet potrditev
mamkinih besed, kakor češ: »Poglej ga, poglej ga,
tale pa kar teče, to mu pa gotovo dobro dene!«
Pa še prav je imel.
Ko sem se vrnil na izhodiščno mesto,
je štoparica kazala 1:23:11, povprečni srčni
utrip 128, maksimalni 141 in pokurjenih 1478
kilokalorij. Samo kilometrov nisem mogel izmeriti.
Ko sem prišel domov, pa je internet že delal in
takoj na forum ter opis tega teka.
Kaj vse je tek zmožen narediti!
Dokler tečem upam!
- 27 Maj 2004, 12:56
#8846
Fotr(p.s.:to tko težko izrečem,ampak naj bo ker je ravno nickname)
ti nam tko lepo polepšaš dneve s svojimi opisi.
Ko sem zjutraj delala svoje vsakodnevno jutranjo jogo-pozor ob sončnem vzhodu-sem se spomnila prav nate.Rekla sem si, da bi ti sugrn našel kakšne lepe besede za takšno prebujanje in razgibavanje ob sončnem vzodu.
Sem razmišljala, če te mogoče prehitim al pa si ti že prej na teku.
No sej pol si nataknem jaz še rolarje in odšvigam v službico.
Ja,mal me itak vsi čudn gledajo,ko državna(ops,zdej smo javni) upravnica,pridrvi v službico z rolerji,ampak se prov čist nč ne menim za takšne ljudi.
Jaz pa vem, da že vsako jutro, naredim nekaj dobrega zase
...da pol vsaj mal lažje sedim pri miru tule
Ja veš fotr,pa včeraj sem te mojim staršem še posebej pohvala(to velja za vse,katerih EMŠO je zavidanja vreden
).Sem jim rekla,vesta,tko mi je všeč,ko vidim, da ti ljudje nekaj dajo zase.Niso eni izmed tistih,ki bi nekje ždeli in se smilili sebi,ne,oni zjutraj vstanejo,smuknejo v svojo tekaško opremo in gremo čez drm in strm.
Res,svaka vam čast.Vsem.
ti nam tko lepo polepšaš dneve s svojimi opisi.
Ko sem zjutraj delala svoje vsakodnevno jutranjo jogo-pozor ob sončnem vzhodu-sem se spomnila prav nate.Rekla sem si, da bi ti sugrn našel kakšne lepe besede za takšno prebujanje in razgibavanje ob sončnem vzodu.
Sem razmišljala, če te mogoče prehitim al pa si ti že prej na teku.
No sej pol si nataknem jaz še rolarje in odšvigam v službico.
Ja,mal me itak vsi čudn gledajo,ko državna(ops,zdej smo javni) upravnica,pridrvi v službico z rolerji,ampak se prov čist nč ne menim za takšne ljudi.
Jaz pa vem, da že vsako jutro, naredim nekaj dobrega zase
...da pol vsaj mal lažje sedim pri miru tule
Ja veš fotr,pa včeraj sem te mojim staršem še posebej pohvala(to velja za vse,katerih EMŠO je zavidanja vreden
).Sem jim rekla,vesta,tko mi je všeč,ko vidim, da ti ljudje nekaj dajo zase.Niso eni izmed tistih,ki bi nekje ždeli in se smilili sebi,ne,oni zjutraj vstanejo,smuknejo v svojo tekaško opremo in gremo čez drm in strm.
Res,svaka vam čast.Vsem.
- 27 Maj 2004, 14:09
#8865
Nekoč sem tudi sam delal zjutraj vaje, ki se jim reče pozdrav
soncu in tudi opisal občutke, seveda samo zase, TF takrat
še nisem poznal. Če bom našel, kar bo težko, saj sem vmes
že zamenjal računalnik, pa ne vem, če sem uspel rešiti, bom o
bjavil, še danes pa ne vem, zakaj sem nehal s temi
vajami, ker mi je zelo pasalo.
Tole mi je mal nerodno povedat, da ne bi užalil ljudi, ki sem jih
srečal. Namreč, ko sem se včeraj rolal na standardni trasi, so prav
tam imeli test udeleženci nekega tečaja za shujšanje in so po
isti progi, kot sem se rolal, hodili nekateri hitreje nekateri počasneje
gor in dol in so jim merili čas. Saj jim gre vse priznanje, ko se trudijo
shujšati, samo čudno je izgledalo, nekaj ljudi je bilo moje starosti,
nekaj mlajših, večino sem poznal, nerodno pa je bilo meni in njim.
Meni zato, da ne bi mislili, da se delam džeka, ko se rolam mimo
njih kot en mladoletnik, njim pa verjetno zato, češ, glej ga važiča
on se rola, mi pa tukaj peš kile dol zbijamo. Še enkrat moram
povedati, da gre tem ljudem tudi priznanje, saj so storili že
prve korake, mogoče bodo pristali v teku in TF.
Zato pa je meni všeč na tem forumu, ker se zbiramo sami taki. Že
enkrat ali večkrat sem zapisal: Ni važna dolžina življenja ali število
let, važna je kvaliteta življenja, ki ga imaš na razpolago. In da se
ne smiliš sam sebi, ampak nekaj storiš, kakrkoli, da tečeš, da si
pofarbaš lase, da opisuješ svoja doživetja, da greš na tekmovanje,
na ples, na piknik, karkoli, samo da ne vegetiraš kot kakšna
rastlina.
Barb napisal/-a:...Ko sem zjutraj delala svoje vsakodnevno
jutranjo jogo-pozor ob sončnem vzhodu-sem se spomnila
prav nate.Rekla sem si, da bi ti sugrn našel kakšne lepe
besede za takšno prebujanje in razgibavanje
ob sončnem vzodu..
Nekoč sem tudi sam delal zjutraj vaje, ki se jim reče pozdrav
soncu in tudi opisal občutke, seveda samo zase, TF takrat
še nisem poznal. Če bom našel, kar bo težko, saj sem vmes
že zamenjal računalnik, pa ne vem, če sem uspel rešiti, bom o
bjavil, še danes pa ne vem, zakaj sem nehal s temi
vajami, ker mi je zelo pasalo.
Barb napisal/-a:...No sej pol si nataknem jaz še rolarje in odšvigam
v službico. Ja, mal me itak vsi čudn gledajo, ko državna (ops,zdej
smo javni) upravnica, pridrvi v službico z rolerji,ampak se prov
čist nč ne menim za takšne ljudi...
Tole mi je mal nerodno povedat, da ne bi užalil ljudi, ki sem jih
srečal. Namreč, ko sem se včeraj rolal na standardni trasi, so prav
tam imeli test udeleženci nekega tečaja za shujšanje in so po
isti progi, kot sem se rolal, hodili nekateri hitreje nekateri počasneje
gor in dol in so jim merili čas. Saj jim gre vse priznanje, ko se trudijo
shujšati, samo čudno je izgledalo, nekaj ljudi je bilo moje starosti,
nekaj mlajših, večino sem poznal, nerodno pa je bilo meni in njim.
Meni zato, da ne bi mislili, da se delam džeka, ko se rolam mimo
njih kot en mladoletnik, njim pa verjetno zato, češ, glej ga važiča
on se rola, mi pa tukaj peš kile dol zbijamo. Še enkrat moram
povedati, da gre tem ljudem tudi priznanje, saj so storili že
prve korake, mogoče bodo pristali v teku in TF.
Barb napisal/-a:...Sem jim rekla,vesta,tko mi je všeč,ko vidim, da ti
ljudje nekaj dajo zase. Niso eni izmed tistih,ki bi nekje ždeli in se
smilili sebi,ne,oni zjutraj vstanejo,smuknejo v svojo tekaško
opremo in gremo čez drm in strm. Res,svaka vam čast.
Vsem.
Zato pa je meni všeč na tem forumu, ker se zbiramo sami taki. Že
enkrat ali večkrat sem zapisal: Ni važna dolžina življenja ali število
let, važna je kvaliteta življenja, ki ga imaš na razpolago. In da se
ne smiliš sam sebi, ampak nekaj storiš, kakrkoli, da tečeš, da si
pofarbaš lase, da opisuješ svoja doživetja, da greš na tekmovanje,
na ples, na piknik, karkoli, samo da ne vegetiraš kot kakšna
rastlina.
Dokler tečem upam!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA