- 20 Avg 2014, 14:34
#329505
Zdravo prijatelji.
z veseljem prebiram vaše izkušnje s K24 pa sem se odločil, da tudi jaz opišem svojo. Letos aprila sem se srečal z Abrahamom. Koliko daleč nazaj pomnim sem se okvarjal s športom. V decembru 2013 pa sem začel malo bolj intenzivno hoditi v hribe. To so bili hribi blizu mojega doma: Uršlja gora, Peca, Smrekovec, Raduha in drugi manjši. Pridno sem nabiral kilometre, ture so bile vedno daljše in kondicija je iz dneva v dan bolj naraščala. Nekega dne sem na koči na Smrekovcu srečal prijatelja in mu zaupal, da bi želel spomladi 2014 oditi v Črno za tri dni in vsak dan osvojiti eno od sledečih gora: Peco, Olševo in Raduho. Omenil mi je, da nekateri to in še kaj več zmorejo v 24. urah ali manj. No, takrat sem prvič slišal za K24 in v meni se je takoj naselil črv, saj verjetno veste kateri. Na veliko sem začel zbirati informacije o K24. Prebiral sem o vaših izkušnjah. Zvone, še posebej tvoji nasveti so bili zelo koristni. Kljub temu, da se ne poznava se ti moram zahvaliti v upanju, da se slej ko prej snideva. V sebi sem sklenil, da sam sebi podarim darilo za 50 rojstni dan in se spopadem s tem izzivom. K sodelovanju sem povabil nekaj prijateljev in bili so za. Glede na prebrano iz foruma in pogovore z ljudmi, ki so s K24 že opravili ali pa poskusili sem se zavedel, da sem si zadal težko nalogo in, da imam izredno malo časa za pripravo na ta podvig. Treniral sem kot obseden. Nabiral kilometre. Ture so postajale vedno daljše. Ni bilo problema oditi na Raduho od doma iz Velenja. Žal z ostalimi potencialnimi sopohodniki nikoli nismo mogli uskladiti časa za skupne treninge. Nazadnje se je zgodilo to česar sem se najbolj bal, ostal sem sam. Vendar črviček v meni ni dal miru. Prepričan sem bil, da grem. Treningi so se stopnjevali. Od doma v hribe, nazaj na avtoštop. Ko sem svojim znancem omenjal, s kakšnim podvigom bi se želel spoprijeti so mi, bolj kot ne, vsi odsvetovali, češ, da sem prestar, da ne bom zmogel, da me bo izdalo srce. Črv v meni pa je to uredil tako, da sploh nisem slišal njihovih svaril. Vseeno sem se posvetoval s svojim osebnim zdravnikom in opravil obremenitveni test. Vse je bilo visoko nad povprečjem in odločitev da grem je bila zabetonirana.
Datuma, kdaj kreniti na pot si nikoli nisem fiksno določil. Iz foruma sem izvedel, da je najboljši mesec za pohod junij in da se priporoča polna luna. Trasa: Peca-Uršlja gora -Smrekovec-Raduha mi je bila zelo poznana, zato bi jo lahko prehodil v nočnem delu pohoda. Trasa: Raduha-Olševa-Peca pa mi je bila popolna neznanka. Iskal sem čas kdaj se spoprijeti s tem delom vendar je vedno nekaj prišlo vmes. Že se je začela druga polovica junija. Z družino sem šel na krajši dopust na otok Krk. Nekaj dni nisem počel ničesar. Nemir v meni pa je kar rasel in rasel. Ja, ja, črviček v meni je čisto ponorel. Naenkrat pade odločitev in rečem ženi, da grem domov in opravim še zadnji trening potem pa grem in bo kar pač bo. Verjetno je bilo opaziti, da sem tik pred eksplozijo in me je podprla pri moji odločitvi. Edino kar ji ni bilo všeč je bilo dejstvo, da bom tam v hribih sam. Pa sem odšel. Bolj ko sem se bližal domu, bolj je rasel adrenalin. V meni je vse drhtelo. Doma pripravim vse potrebno za pot. Najprej sem mislil samo na zadnji trening, ampak v nekje v kotu možgančkov sem vedel, da se ne bom ustavil in da bom poskusil do konca. Trening sem planiral začeti na Loki pod Raduho, čez Olševo na Peco, pa nazaj na Loko. Za mano je bila naporna vožnja z morja in priprave za pohod, zato sem vedel da moram nujno vsaj malo odspati. Uro nastavim na 3 zjutraj. Poskušam zaspati pa ne gre. Adrenalin je naredil svoje. Po glavi mi roji misel, da če bom uspel priti do Pece mi pot nazaj na Loko vzame še cca 5 ali več ur. V tem času pa sem že lahko tudi preko Uršlje gore, potem pa mi ostane samo še Smrekovško pogorje, ki pa ni zahtevno. Ne morem spati. Vstanem se, se oblečem, si pripravim testenine s skušo in ob 23:00 krenem od doma. Na poti iz Velenja se odločam ali začeti v Črni na Koroškem in poskusit opraviti celotno pot ali se držati prej predvidene trase. Do rondoja v Pesju kjer se pot razcepi proti Savinjski dolini ali pa Koroški se ne morem odločiti pa se avtomatsko peljem proti Koroški. Možgani meljejo in meljejo in že se pripeljem v Črno. Da ali ne. Odločitve še ni. Potem pa začne pravladovati razum. Ura je ena zjutraj. Če startam v Črni, mi nočni del preko Uršlje gore ne predstavlja težav, zna pa se zakomplicirati nočni del na Peco s Kumrove strani, ki ga še nikdar nisem prehodil. Odpeljem se dalje proti Podolševi, se spustim v Savinjsko dolino in potem do paririšča za kočo na Loki. Počasi hodim po cesti do koče na Loki. Pred ograjo nastavim GPS. Startam ob 03:18. Trudim se izogibati močeradom na poti in kot bi trenil sem na vrhu Raduhe. Na vzhodu se že rahlo svetli. Čudovit pogled. Srce kar poskakuje od veselja. Hitro se odpravim dalje protim Durcam. Na spolzkem kamnu sledi grd padec na rebra. Prešine me misel, kako dobro bi bilo, če bi bil še kdo zraven. Pretipljem rebre, vse OK in hitro pozabljeno. Pridem do čudovitih Durc in od tu naprej, do tedaj zame, neznana pot. Hitro sem bil pod Olševo in se spoprijel s trenutkom resnice. Slišal sem o njej. Strmina za katero se zdi, da je nebo nikoli konec. Pri vzponu nisem pretiraval saj nisem želel porabiti preveč energije. Ko pridem na greben je ves trud poplačan. Veličastna narava in razgled. Hitim preko grebena in si obljubljam, da se vrnem in v počasni hoji užijem vse kar zamujam. Na poti se malo izogibam ovčjim kakcem in dokaj hitro pridem na vrh Govce. Kratek počitek pa gremo dalje. Kmalu se prične dolgočasna pot po cesti do Kumra. Za vsakim ovinkom mislim zdaj pa bo. Nikdar
konca. Pri Kumru se ne ustavljam in kmalu se začnem vspenjati na Peco. Ni bilo lahko, je pa šlo. Pridem iz gozda in zagledam vrh. Še malo pa bom tam, potem pa me udari kot kladivo v glavo, ko vidim, da je vrh Kordeževe glave še daaaaleeeč na desni. Ampak narava je poskrbela za dvig energije in samozavesti. Na Peci je bila pomlad in vse je cvetelo. Tudi tukaj sem si obljubil, da se vrnem in počasi prehodim celotno Peško pogorje. Na vrhu Kordeževe glave preverim v naprej pripravljeno časovnico. Prehitevam za cca. eno uro. Vprašanje ali na Loko ali nadaljevati je v trenutku izhlapelo. Seveda naprej. Na koči na Peci si privoščim slasten ričed in daljši počitek. Sezujem copate, si prezračim noge in uživam v hoji po travi z bosimi nogami. Preverim stopala. Žuljev še ni, so pa nekateri nohti malo boleči. Namažem stopala s kremo, zamenjam nogavice, se obujem pa gremo dalje. S Pece do Mitneka, preko Pikovega v dolino Meže. Ko pridem do Črne na Koroškem pa se že začnejo kazati znakim utrujenosti. Sonce je visoko, asfalt žareč in vročina začne jemati svoj davek. Moram priznati, da sem se do koče na Naravskih ledinah komaj privlekel. Upravnik koče je bil zelo prijazen mi pomagal, da sem prišel k sebi in me vspodbudil, da nadaljujem. Nadaljujem proti vrhu Uršlje gore. Na koči malo pokramljam z upravnikom, spijem okrepčilno pijačo in dopolnim zaloge vode. Po časovnici zamujam za 30 min ampak sem še vedno znotraj 24ur. Razmišljam kako bo čez Smrekovško pogorje ponoči. Malo me spreleti srh, ko se spomnim, da so teden dni nazaj v tem področju oplenili velikega medvedjega samca. Pokličem nekaj prijateljev, če bi hotel kdo z mano od smrekovca do Loke pa ni bilo pretirane zagretosti. Pokličem sina v Ljubljano, kjer študira, če bi mi hotel pomagati. Takoj je bil za to. Dogovorila sva se, da se dobiva okoli 22:00 na koči na Smrekovcu in da mi naj prinese nekaj za pojesti. Ponosen sam nase, da sem premagal še zadnji vrh, in vesel, da me bo zadnji del poti spremljal sin, se napotim dalje. Na poti proti Smrekovcu me ujame noč. Lune ni. Popolna tema in šum močanega vetera preko vrhov dreves ledenita kri v žilah. Kljub temu, da so mokre od znoja, se dlake postavljajo po konci. Moram priznati, da se je v meni naselilo malo strahu. Vso pot proti smrekovcu sem sanjal sočen paradižnik. Na razpotju Bukov stan ali po cesti do koče se odločim za slednjo. Pot čez Bukov stan mi je bila prestrma. Prispem do koče na Smrekovcu kjer me že čaka sin in mi ves vesel ponudi testenine s skušo in čilijem. Vedel je, da obožujem čili in me hotel razveseliti. Zaradi naporov in utrujenosti je bila ustna votlina tako občutljiva, da nisem mmogel jesti. Sanjal sem samo o paradižniku. V koči sem upravnika Toma prosil zanj. Ni ga imel pa mi je ponudil nekaj svežega hladnega sadja. Joj, kako je prijalo. Kaj hitro se s sinom odpraviva dalje. Njegova prisotnost mi je dala toliko energije, da sem kar poletel po poti. Dvakrat sva zašla s poti in če nebi imel GPS verjetno nebi našel prave poti. Malo je bilo tudi panike, ker me je že čas krepko preganjal. Vedel sem, da za moja leta šteje tudi 25 ur vendar sem želel opraviti v 24 urah. S potjo od koče na Smrekovcu do koče na Loki sva opravila v 4 urah. Vmes me je sin nagovoril: Ata a ti že cel dan hodiš? Ni ti videt. Saj si čisto nor, tako hitiš. Nasmejal sem se mu in mu priznal, da je on vzrok temu, ker si je vzel čas zame in mi neskončno dvignil energijo. Končno Loka. Čas 32ur 21min. Ni ne vem kaj. Meni pa pomeni nekaj kar se neda opisati z besedami. Za pripravo sem imel izredno malo časa. Občutki so bili
neizmerni in nepozabni. Obljubil sem si, da bom še šel, vendar ne več sam. Zelo bi bil ponosen, če bi to pot opravil skupaj s svojima sinovoma.
Pa čeprav nisem opravil z K24, imava vseeno nekaj skupnega 
do sekunde isti čas prvega maratona 
lpM
