Danes sem spet šarmiral po Bledu. Med svojimi cunjami sem
našel zlatorumene kratke tekaške pajkice in si jih nadel, poleg
sem oblekel bordo majico s sežanskega teka, ki se je odlično
ujemala z rjasto barvo las, obul sem snežno bele nogavice s
slikico pume v skoku, na noge pa navlekel skoraj nove jekleno
sive New Balance 704. Parkiral sem v Zaki poleg avtobusa
polnega čeških turistk in že ob izstopu iz avtomobila so mi
simpatične Čehinje s prsti v ustih na vso moč žvižgale. Zrastel
sem za kakšnih 10 cm, trebuh pa sem s tako silo potegnil noter,
da me še sedaj rebra bolijo. Kot srnica sem odskakljal po poti
okoli jezera in že pred Veslaškim centrom naletel na množico
Angležev, a moram takoj priznati, da so bile Angležinje v večini.
Pospešil sem tempo, da me tudi Staša ne bi dohajala, Angležinje
pa so se postavile v špalir na obe strani ceste in ploskale. Počutil
sem se, kot bi pritekel na cilj, kjer me pričakajo člani TF in
navijajo zame, tudi če sem zadnji. Od stiskanja trebuha in
prevelike brzine, pa tudi od razburjenja nad navdušenjem
Evropejk, mi je srčni utrip narastel nad maksimalnega, zato sem
se malo umiril. Do vile Prešeren ni bilo kakšnih posebnih ovacij,
razen, da je ena kolesarka padla, ko me je prehitela in potem
gledala nazaj mene, kako šarmiram. Kavalirsko sem ji pomagal
na kolo in široko se mi je smejala. Saj se mi marsikdo smeje, ko
me prvič vidi. No, pri vili Prešeren pa so ob mizah zunaj zajtrkovali
turisti, večina je bila turistk, mislim da so bile Nizozemke. Ko sem v
lahnem drncu pritekel mimo, je ena Holandka sunkovito vstala izza
mize, da bi me bolje videla, pri tem pa je polila čaj z mlekom, na tla
sta padli dve sveži žemljici s sirom in maslom, marelična marmelada
in čebelji med iz žajblja. Ko je vstala naslednja Holandka, se je
prevrnila še mizica. Tak trušč je povzročil pozornost še ostalih
Nizozemk, ki so hitro vstajale izza mizic, padajoče skodelice in
krožnički pa so povzročili mojim ušesom prijetno muziko, kot bi
zvonilo na stotine navčkov. Do Kazine ni bilo nič posebnega, razen,
da je nek ribič padel v vodo, ko sem pritekel mimo njega in ga je
zaradi moje brzine piš vetra obrnil okoli osi in ga porinil v vodo.
Pod Kazino je pravkar začela igrati godba na pihala, vsi godbeniki
so bili obrnjeni proč od mene, ko pa sem pritekel mimo, so vsi
pogledali nazaj, pihala pa so ostala spredaj in seveda je utihnila tudi
njihova glasba. Kapelnik me je nadrl kot sto hudičev, zato sem
pospešil na 5 min/km naprej proti Toplicam. Pri Toplicah mi je prišla
nasproti skupina turistk, vse so bile napravljene enako, kot bi bile
članice nekega kluba. Imele so zlatorumena kratka krilca in majice
bordo barve ter rjastordečkasta pokrivala. Ko so videle, da imam jaz
enako uniformo kot one, sem doživel gromozanske ovacije in aplavz.
Pomahal sem jim, nasmehniti se nisem upal, ker imam zlomljen zob,
z elegantnimi koraki sem tekel naprej proti parku pod vilo Bled.
Vmes se ni zgodilo drugega kot to, da sem trčil v tekačico, ki je
tekla proti meni, ker sem se oziral nazaj. Imela je veliko oprsje,
jaz pa debel trebuh, tako da sva oba priletela na mehko in zaradi
karambola ni bilo nobenih posledic. V parku pod vilo Bled me je
čakalo veselo presenečenje. Nekdo je namreč postavil stojnico z
okrepčilnimi pijačami, ki naj bi jih imeli na razpolago mimotekoči
tekači, kajti na mizi je bilo brez števila kozarčkov, v njih pa pijače
vseh barv, kar se jih je mogoče zamisliti, od pastelnih do črnih.
To pa je bogata ponudba, sem si mislil in odobravajoče pokimal
možaku, ki je sedel za mizo. Pokimal je nazaj in izbral sem kozarček
z malinovcem (tako barvo je imela tekočina) in tekel naprej. Najprej
me je nadrl možakar za mizico, mislil sem, kakšno gostoljubje pa je
to, če se jeziš, saj so povsod veseli, če kdo vzame ponujeno pijačo.
Malo sem jo odpil, okus zagotovo ni bil malinovec, bolj je bil podoben
kakšnemu nitrolaku, čeprav nitrolaka še nisem pil in ne vem, kakšen
okus ima. »Takoj dajte kozarec nazaj, sicer basta fidli!« se je drl
možakar. Ustavil sem se in bolj pozorno pogledal kaj se dogaja, ko
sem šele dojel situacijo. Okrepčevalnica ob poti ni bila to, namreč
okrepčevalnica ampak slikarjeva zasilna prodajalna in obenem
atelje, kjer je slikal mimoidoče turiste, če je kdo hotel pozirati.
Raznobarvne pijače so bile v kozarčkih pripravljene barve, če se
je kdo hotel upodobiti v akvarelu ali olju. Hitro sem vrnil kozarček z
nitromalinovcem nazaj na mizo in pospešil še hitreje kot na Cooperju,
ko me je Oranžni slon na ovinku bodril, da me je neslo v cilj kot
svinčenko. Samo sreča je bila, da je bil zadnji del poti brez
navzočnosti turistk, tako da sem brez problemov pritekel do
avtomobila. Štoparica je kazala, da sem izboljšal rekord teka okoli
jezera za pet minut, maksimalni srčni utrip je bil 170, kar pa je
najbolj hvale vredno, pokuril sem 1229 kilokalorij.
Tek je pa res lahko zanimiv.
. Ni izključeno da tudi ti kdaj ne osvojiš kakšnega pokala ali medalje 
. Takrat bo šele veselo 
.
. Je pa res da je to en velik izziv. Vsak tak tek je zame izziv in nasledjni izziv bo prav Biel če bo šlo vse po načrtih 
.
Ah, bom jaz vseeno poizkusil z 'metodo' kino mizule. Saj bo kmalu nov dan in se ena moznost za izpopolnjevanje. 
)...
) rabim in koliko moram pokurit.