Zadnje novičke

[primus]

... in s tracy chapman sva že vijugali...

... tracy chapman....

YES !

primus

[simi]

'Monday blues' v četrtek...

Jutro je obetalo, dan sem začela s tekom, telo polno energije, koraki lahki in hitri, drevored cvetočih lip je prebudil še zaspane čute in me ponesel v svet sanj, v nov dan. Si lahko želim kaj lepšega, popolnejši začetek? Dan podoben dnevu, pa vendar, nemir, dušo najeda grd črv...vožnja domov v stilu 'don't dream and drive'...le kaj zavraga mi je, kaj bi rada, me daje domotožje?? Telo je kričalo po postelji, počitku, duša pa je hotela ven, ven iz štirih sten, ven...še Elvis Costello je začel čudno zavijat...superge so se v hipu znašle na nogah, že sem zaklepala vrata in koraki so me vodili v smer bližnjega hriba. Čeprav tukaj nisi nikoli sam, srečaš milijon sprehajalcev, tekačev, psov, mačk, kač, žab.., želela pa sem si samote, so me misli hitro ponesle stran, drugam...v domače okolje, samotne potke globoko v gozdu, čutila sem vonj po pokošeni travi, dišalo je po akaciji, bezgu..misli so bile samo moje..koraki so postajali odločnješi, hitrejši, sonca že zdavnaj ni bilo več. Iz živalskega vrta so se oglašali čudni glasovi, postalo me je malce strah, hitro sem poiskala drevored lip...bilo je kot v pravljici, kresničke, na tisoče drobnih kresničk, prižigale, ugašale, svetile so, tako nedolžno, tako nežno...v misli se mi je prikradel slogan Mojcej77: ..'si že kdaj tekel po jasah svoje duše..?' in 'zakaj tečem', kaj doživljam na teku... Ja, vedno tečem po jasah svoje duše, tečem, da sanjam, tečem, da živim, tečem, da doživljam..tečem, da sem! Z vsakim pretečenim metrom sem bogatejša, vsak korak mi odkrije neznan, še tako skrit kotiček moje duše.
Minili sta dve uri, padla sem v posteljo in ...
Tekla sem, da sem sanjala!

[Nataša]

Simi, tole si pa tako napisala, da me je kar pretreslo. Ponosna sem nate in upam, da bo tvoj nemir prerasel v nekaj zelo lepega!!!

[primus]

Ja, da ne bo pri meni ostalo samo pri enozložnicah bi opisal eno izmed svojih prigod - saj bi se jih našlo še ene par zanimivih, spodaj opisana pa ima določeno povezavo z živalsko vrsto, ki skoraj že postaja uradna maskota TF.

-------------

Ena izmed prijetnejših stvari pri teku je t.i. 'tekaško klatenje', kjer se spustiš na kakšen nov teren, bodisi na dopustu ali pa doma, kjer je dovolj že to, da se odločiš, da boš pa enkrat zavil na 'tem in tem' križišču desno in ne levo, kot že n-krat do sedaj. V stilu - me pa prav zanima kam se pride. In dostikrat odkriješ kaj zanimivega, nov teren, popestritev obstoječe trase in kar je najlepše - ne obremenjuješ s časom, samo gledaš okoli sebe z odprtimi očmi in vpijaš nove vtise.

Tako sem res na 'tistem' križišču mojega običajnega kroga zavil desno v klanec in ne levo kot vedno. Še vedno je to makadamska pot skozi gozd, klanec je kar hud, seveda z avtom se še pride, čeprav pa vem, da avta tu ne bom srečal. Po nekaj km, ko že začenjam dvomit, če je bila to pametna odločitev, se klanec izravna, po ostrem ovinku se kar naenkrat znajdem na sredini kmečkega dvorišča. Ja seveda, cesta je samo do hiše in je je sedaj konec. In kam zdaj ? Odločitev mora biti hitra - velik glasen črn pes na dooolgi verigi je nesporni gospodar dvorišča, zaganja se močno in povzroča glasen hrup in nemir - torej hitro, levo ali desno, odloči se - ja ok, desno, mimo traktorja, skednja. Hm, poti je takoj konec, ok pa čez travnik. No ja, še čez električnega pastirja bo treba skočit, ja v redu, naredimo še to. Sicer mi je sedaj že jasno, da bi moral iti prej levo, ker se shojena pot ob električnem pastirju tudi hitro konča, pa nič zato, nekje bom že zaključil ta krog, glavno je, da je dvorišče mimo. Travnik se sicer postavi pokonci, ok, nič hudega, skoncentriraj se na tek, dihaj,… Potem pa naenkrat en butast občutek, da nekaj ni ok, kot da te še nekdo gleda, kot da nisi sam. Hm, čudno, ne. Ma, ja tisti pes je bil res neugoden, bo že, gremo dalje. Ampak občutek ne pojenja, se končno obrnem tudi nazaj - aaa ! Za mano se očitno že nekaj časa v lahnem a prepričljivem drncu kakšnih pet mladih bikov radovedno približuje nebodigatrebi, ki si drzne gaziti po njihovem travniku. In razdalja se očitno manjša ! Seveda topota ni slišati, trava je mehka, fantje modro molčijo…. Panikaaa !!! Če bi kdo to snemal s kamero, bi verjetno padel ven iz kadra, ker je bil moj pospešek res impozanten. Tudi skok čez žico električnega pastirja je bil v stilu Brigite B. (če je kdo na kmetiji to opazoval je moral definitivno crknit od smeha) Za vsak slučaj sem šele po nekaj varnih metrih v gozdu nekolikanj umiril tempo, saj veste - adrenalinu pač le ne moreš ukazovati... Potem sem v gozdu še precej improviziral, da sem spet prišel nekje nazaj na cesto. Precej drugje kot sem pričakoval ampak na dvorišču bi pa bilo treba iti levo, to mi je pa jasno…
Sliko tistih bikcev z nekimi rumenimi plastičnimi obroči v nosu imam pa še danes živo pred očmi - saj so bili po svoje prav luštni - ampak definitivno preblizu…

primus

[Fotr]

Ko sem se zjutraj zbudil, me je zeblo. Zunaj je bila sicer
preko obzorja razprostrta modrina, a jutranji hlad ni pustil do
sebe poletnemu soncu. Ko sem začel kihati in se je zunaj že
dodobra ogrelo, sem si dejal, da je najbolje pogreti kosti in
sklepe na teku po beli cesti na poletnem soncu. Odšel sem na
tek in res je zažgalo. Čutil sem kako snopi sevanja nastali iz
jedrskih reakcij v sončevi sredici, obogateni z ultravijoličnim in
infrardečim sevanjem, X žarki, radijskimi valovi in ostalimi
korpuskuli tiščijo na Zemljo. Zdravilna toplota in svetloba sta
pribrzeli preko sončeve atmosfere vključno s sončnimi pegami,
kromosfere in sončeve korone, se oplemenitili z zdravilnimi
sestavinami vesolja in v osmih minutah zadeli zemljino magnetno
polje, kjer sta si je nabrali zdravilnih gaussov in razmagnetili
napetost v mojem telesu. V zemljini stratosferi in ionosferi sta
se ultravijolična svetloba in infrardeča toplota prefiltrirali in se
obenem obogatili s poživljajočimi ioni. Vse to je zadelo moje
premrlo, hladno in s kurjo kožo prevlečeno telo. S svojimi
valujočimi in s fotoni napolnjenimi končiči in s 300.000 km na
sekundo je prodrlo prav do skladišča rdečih krvnih telesc in
preplavila laboratorij človeškega telesa, neuničljivo črpalko krvi,
ki je stabilno utripala ter računalnik v glavi, kjer bo treba vstaviti
nove programe, zamenjati škripajoči trdi disk in ga kakšnih
desetkrat na dan resetirati, da se sploh zažene. Telo in njegovi
organi so se začeli greti, energija, ki je prihajala od znotraj se
je izenačila z zunanjimi silami, stikalo se je vklopilo in parni stroj
je začel proizvajati toploto. Iz mene se je kadilo kot iz konja
(mogoče tudi kot iz krave, kar bi raje napisal kot iz konja,
ampak še nikoli nisem videl prešvicane krave, konja pa že),
ki je zaključil dirko za veliko nagrado, sopel sem, da bi lahko
poganjal vetrne elektrarne na Volovjem Rebru in vsa prejeta in
oddana energija je ustvarila pozitivno razpoloženje in mi dala
voljo, motivacijo in idejo, da napišem vsaj eno sporočilo za
forum.
No, evo ga. Zebsti pa me je nehalo. To se je zgodilo
včeraj, danes me spet zebe.

[Nataša]

Fotr, he he, prešvicana krava, he he!!!! zebe te pa zato, ker si preveč shujšal!!!

[Fotr]

Fotr, he he, prešvicana krava, he he!!!! zebe te pa zato, ker si preveč shujšal!!!

Res me verjetno zato zebe. Ampak malo me skrbi, ker lahko pridem v tekaško - shujševalni - antikalorično - zmanjševalni perpetuum mobile. Ker me zebe, se grem ogret z laufanjem, ker se tam naprezam, izgubim kalorije, še malo shujšam, me še bolj zebe, grem laufat (dobro, da ima sonce dovolj energije za milijardo let), izgubim še več energije, še bolj shujšam, me še bolj zebe, grem spet laufat, kalorije izgorevajo kot požar v skladišču svinjskega mesa, spet zebe, spet laufat, spet shujšanje.... Računam, da bom do ljubljanskega maratona shujšal do velikosti mačke in bom mali maraton pretekel hitro in tiho, vmes in na koncu pa bom mijavkal. Potem bom še tekel, spet shujšal, še bolj me bo zeblo, nazadnje bom počival v ledenem grobu, ves shujšan in majhen, namesto žare bom imel vžigalično škatlico s slikco Antarktike na prednji strani, na majhnem napušču skromnega grobka pa bodo noč in dan gorele ledene sveče.
Zdaj moram pa laufat, da se malo ogrejem.

[5rca]

joj fotr... med branjem tvoje črtice sem se ustrašla, da si se u robotka spremenu pa se hvalabogu nisi k robotki pa že ne švicajo

[Fotr]

joj fotr... med branjem tvoje črtice sem se ustrašla, da si se u robotka spremenu pa se hvalabogu nisi k robotki pa že ne švicajo

Saj se nisi nič zmotila. Roboti res ne švicajo, ampak jim pušča olje, na sklepih rjavijo in rabijo vedno manj energije.
Meni sicer ne pušča olje, ampak mi zmanjkuje maščobe, sklepi res ne rjavijo, ampak izginja rjava barva las, ki jo bo treba nadomestiti z barvo zemfa iz sezamovih semen, energije sploh ne rabim, vsaj videti je tako. Ko namreč pogledam v hladilnik, je tako nabit, da moramo kupovati kvadratna jajca, da pridobimo več prostora, kajti poraba hrane iz hladilnika se je drastično znižala. Shrambo smo izpraznili in iz nje naredili skladišče teniških copat, trenerk, pardon trenirk, majic, štumfov in neuporabnih štoparic, odkar uporabljam večfunkcionalni merilec srčnega utripa, čeprav bom njegov pas kmalu moral dvakrat oviti okoli usahlih prsi, da ne bo zdrsnil preko globokega kraterja, kjer je nekoč ponosno kraljeval trebuh. V kleti, kjer je bil prostor za krompir in sadje, smo naredili savno in miniaturni stadion za Cooperjeve teste ter uredili prostor za tehtnice vseh možnih oblik in pogonov. Iz knjižne omare sem odstranil vse svetovne klasike in jih nadomestil z množico knjig z naslovom Kako pretečeš mali marton, brez da bi zraven jokal ali klel, Kako preživeti in se zraven smejati z izginjajočo maščobo na bicepsih in na področju okoli popka, Kako preživeti poletje na Antarktiki in kje so tam najboljši tekaški tereni in podobno. Do petka bom že tako shujašal, da bom moral na forumov poletni tek priti dvakrat, da me boste sploh opazili. Ampak bom pa vitek in postaven kot sončni bog Apolon, kajti le z njegovo pomočjo se lahko malo ogrejem. No, pa ne vzeti preveč zares, da ne bo kdo zaradi tega nehal hujšati ali teči. Počutje pa je odlično.

[5rca]

blagor meni, da te lahko berem

[cyc]

Danes ni bil moj dan za tek
Enaki simptomi kot prvih nekajkrat pri teku, le da bistveno bolj zgodaj. Bi pa danes moral teči normalno, ne jogging.
V programu je bilo 3x5min teka, vmes po minuto hoje. Meča so me kmalu začela bolet , vranica ( ) tudi. Kaj pa vem če je bila res vranica, na enaki višini, le da nenadoma na desni strani. Vedno do sedaj (ko me je, me že kar nekaj časa ne več!) me je "to" bolelo na levi strani. . Je pa pomagal dvig rok in držanje celotne trebušne prepone v napetem stanju, tako da kaj pa vem ... niti ni bistveno.

Dihanje ... režim sem imel dva vdiha/dva izdiha. In spet sem komaj dobival dovolj kisika ... čisti deja vu

Ironično, ta "tek" sploh ni bil bistveno hitrejši od mojega običajnega jogginga.

Zaradi fizičnih naporov nisem bil preveč dovzeten za lepote narave, tako da če je kdo pričakoval sestavek poln optimizma, kot so Fotrovi, so sorry

O, pozabil - na koncu me je še pošteno oprala ploha.

[cyc]

Danes sem hotel izkoristiti suhe ure za motor ... pa se ni izšlo, čim sem se spravil v opremo, se je prav imenitno uscalo na dolenjskem

Popoldne po kosilu in po dezju se je malo umirilo in nehalo deževati, sem si rekel "gremo ponoviti vajo". No, vaja je bila ponovljena, vključno z onim drugim delom - spet je začelo rahlo deževati.
Med preklinjanjem sem si rekel OK, grem pa v opremo za tek, v slabe pol ure ne bom do kože premočen. Rečeno, storjeno. Ko sem prišel iz hiše ven, je začelo precej močneje padati . Počakal sem nekaj časa, se sprehajal pod streho in čakal da scanje poneha.
Do konca nisem čakal, sem imel poln k* vsega, šel sem po anorak in se spravil tečt na sosednji hribček, dve vasi stran. Tik pred ciljem (nazaj sem tekel po isti poti) je deževanje ponehalo, na poti nazaj pa sem imel lep pogled na mavrico, ki se je naredila pred oblaki

No ja, je bilo vsaj nekaj od dneva. V načrtu je bila sicer vožnja z motorjem po hosti, zvečer pa tek, realiziral se je pa samo ta drugi del, slabe pol ure teka, polovico poti v blag klanec

[Fotr]

Po programu treninga za Poletovo tekaško skupino je bil danes
na vrsti enakomeren tek 35 do 50 minut, (6 do 8 km), bazična
aerobna hitrost teka (70 % hitrosti VO2max), stretching + vaje
za moč (mišice trupa in nog). Za tako vrsto treninga je najboljša
trasa, kjer so označeni kilometri in da je dosti dolga za tako razdaljo.
Seveda se je prva ponudila Radovna. Ni se sicer ponudila sama,
ampak sem jo izbral med drugimi ponujenimi, ki sem jih ponudil sam
sebi. Oblekel sem dres Tekaškega foruma in se odpravil v to dolino
med Mežakljo in Pokljuko, parkiral v senci na robu pokošenega
travnika (travnik ni bil pokošen samo na robu, ampak cel, na robu
sem samo parkiral) in po navodilih začel trening. Lepo je šlo in srčni
utrip je delal kot motor najboljšega motorja, kar jih zagledam.
Motoriste. Vozili so mi nasproti in nisem bil čisto prepričan, ali so to
tisti, ki so bežali pred kravami in pred mano ali so to drugi. Ampak
saj se vsi med sabo poznajo, sigurno so si povedali med sabo za tole
Radovno, sem iskal strahove, kjer jih ni bilo. Kaj takega, da so bežali
pred kravami in pred debelim tekačem, pa že ne bodo trobili okoli,
sem se tolažil. Kakorkoli, kmalu bi modre puma tekaške hlače
spremenile notranjo barvo v rjavo, ker se je cela horda motoristov
začela ustavljati in se zbirati okoli mene. Skozi motorske očala me je
gledalo mnogo parov oči, na glavi so imeli čelade wermachta,
Vikingov, hitrostnih smučarjev, voznikov F1 in motoristov iz romana
Jacka Kerouaca. V usnje oblečene postave so me nemo in vprašujoče
gledale. Nekaj najmočnejših je vstalo z motorjev in težki usnjeni
škornji so zahreščali v pesku na cesti. Prišli so mi še bliže, kajti ustavil
sem se, ker nisem mogel teči zaradi več razlogov. Prvič, ker sem bil
obkoljen, drugič, ker mi je srčni utrip tako narastel, da je bila
proizvodnja laktata v krvi povečana in sem v trenutku dobil
muskelfiber, da nisem mogel premakniti niti rok niti nog, samo
zenice v izbuljenih očeh so skakljale sem in tja in naokoli kot
gumijaste žogice v bobnu za žrebanje lotkota. Skoraj počepnil sem,
ko je prvi motorist prišel tik mene in roko potisnil pod usnjen
kombinezon. Prepričan sem bil, da bo potegnil na dan verigo bicikla,
saj mi je še vedno pred očmi dogodek iz otoka Man, kjer so nas
nedolžne hipije z rožicami v rokah in s pis frend na ustnicah napadli
hels angels. Nagonsko sem stopil nazaj, a motorist je izpod pazduhe
potegnil zemljevid. Šele ko je snel čelado in očala in ko sem dobro
pogledal pod njegove brke, sem videl, da se na vsa usta reži. To mi je
vrnilo samozavest in nagonsko sem zavpil, kaj hočejo. Odprl je
zemljevid in vprašal, čez koliko kilometrov se začne asfalt. Pozabil
sem še tisto malo angleško, kar znam in izrekel na ves glas samo en
stavek, ki se mi je zdel smiseln: To je makadam. Iz skupine
motoristov se je odtrgala še ena dvometrska in 120 kilska postava
in rekla: Yes, I am Mac Adam. No, this is makadam, sem rekel in krilil
z rokami ter panično kazal na s peskom posuto belo cesto.
Potem so k sreči uvideli, kaj se dogaja in preko vrhov Mežaklje in
Pokljuke, vzdolž reke Radovne, čez gore in doline, čez travnike in
gozdove se je razlegel gromozanski krohot, kot ga Radovna še ni
doživela. Čez nekaj trenutkov sem štekal tudi jaz in se vklopil v
crescendo smeha. Od krohota nisem mogel stati pokonci in valjal
sem se po tleh ter se držal za trebuh. Tudi ostali helsangeli
so stopili z motorjev in se priklanjali od krohota. Nemške, vikinške,
smučarske in motoristične čelade so letele po tleh, izpod očal so se
bleščali beli zobje, široka usta nad katerimi so pri mnogih plapolale
košate muštace so se tresla od smeha. Še nikoli nisem videl toliko v
usnje oblečenih ljudi, ki bi jim od smeha tekle solze po licih. Moj
smeh je bil le posledica prej prestanega strahu, oni pa so se smejali
iskreno, glasno in od srca. Ko je kraval preminil, smo se s pomočjo
zemljevida sporazumeli in prav vsi so mi hoteli stisniti roko, tako da
me je že kar bolela. Nekdo je pokazal na mojo majico z zadnje strani,
kjer je pisalo forum in dobrohotno in zadovoljno pokimal. Nato sem
izvedel, da so oni člani motorističnega kluba United Motorbikes (UM),
ker pa je na majici pisalo »for UM«, je pomenilo, da sem z njim in
postali smo kar prijatelji. Zaželeli so mi vse najlepše, jaz pa njim in
se prijazno poslovili. Zakurblali so svoje makine in oddrveli naprej,
nekateri so še vedno zmajevali z glavami in se smejoč ozirali. Mojega
treninga je bilo tako konec, tudi srčni utrip ni bil realen, je bilo pa zato
doživetje enkratno in nepozabno. Pravijo, da je dan, ki ga preživiš
brez smeha izgubljen. Če je tako, sem z današnjim smehom pridobil
kar nekaj let.

[ales]

Po dveh dneh lenarjenja, športnemu mačku navkljub, kot je rekla Tjaša, me je ob desetih zvečer le premamil tekaški klic. In sem začel. Počasi. Ja, pa saj skoraj več ne znam niti noge prav postavit. Pa vedno se mi je zdelo hecno, ko so me spraševali kako tečem. Ja na peto stopim, se lepo zapeljem čez lok in istočasno pristanem na blazinicah pod palcem in ta malim prstom. Danes pa ne gre. Sploh desna noga se nekaj upira. Zgleda je tudi ona užaljena, ker sem v soboto tako neprijazno delal z njo in drugimi. Počasi, počasi mečna mišica malo popusti in sedaj mimo vodovodnega stolpa že lahko tečem skoraj normalno. Do vojašnice na levo nogo že ne mislim več, vse več imam dela z razgreto glavo. Res je soparno, a to bo najbrž bolj od sipine rižote in pašmanca po kosilu. No ja, rekorda danes tako nisem mislil postaviti. Malo pred kapijo zagledam eno majhno črno gmoto na robu pločnika. O, saj se premika. Pa še skoraj mojo smer ima. Jež je drobil s svojimi majhnimi nogami vsaj pol toliko hitro kot sem se jaz danes vlekel. Ko ga dohitim se obrne za 90 stopinj in nakaže da bo šel čez cesto. Ja pa menda ne iz užaljenosti, ker sem ga prehitel? O kako sva si bila podobna danes-oba mal preveč zavaljena, čisto nič pasala na tale asfalt in vse poletje misliva na zimo. Pri vojašnici je četrtina moje proge, še do mosta čez avtocesto je navzgor, potem se mimo Živil(ups Merkatorja) spustim do Valyja. In nazaj. Vedno isto, že leto in pol. A vsakič malo drugače. V snegu, dežju, podnevi, sam, s psi. Vedno je vojak pred stražarnico, a si mislim, da je vsakič drug. Tako kot to pot, si običajno razdelim traso maratona - na četrtine, zadnji del na osmine. Zdrži Aleš še do vodovodnega stolpa, pol se pa že vidi križišče pri Jaku, od tam grem pa lahko tudi peš. Tudi na tej kratki poti so lahko težave, so bile in bojo.
Nazaj grede s strahom pogledujem kje je jež. Ni ga na cesti. Torej mu je uspelo. Meni tudi.
Malo pred koncem se začnejo oglašat kolki. Ja vi pa res še niste na vrsti, jih kar prepričam in v še vedno spodobnih 38 minutah zaključim moj stopetdeseti osem kilometrski tek. Desna noga spet stopa kot mora.

[miro]

Včeraj sem se med rahlim treningom spomnil na dogodek iz lanskoletnega SAMa.
Ko sem prihajal v cilj je že rahlo rosil dež , vendar me je klub dežju v cilju čakal Filipid ( Franci ) in me vneto vzpodbujal in mi čestital za pretečeni maraton. Čakal me je kar nekaj časa , on je sodeloval na desetki. Kaj takega niso storili prijatelji tekači , ki so tudi sodelovali na krajšem teku , čeprav smo bili večkrat skupaj na prireditvah. Verjetno jih je motil dež , kar pa Filipida ni. Tudi take malenkiosti , ti pokažejo značaj človeka.
Lp
Miro