Zadnje novičke

[mojcej77]

Ups!

Ravnokar dojela.
Torej:
Alja, rezerviraj si 14.7.2007


lp,

m

pies:sej tega ne bo(ni) nihče opazil razen tebe, Vlajko, a ne?

[še1PR]

pridi lačna

lačna bom.
tvojih božajočih besed,
našega skupnega smeha.
lačna bom.
spet...
in spet...
in spet...

pridem.
na najino jaso,
na skupno traso.
pridem.
spet...
in spet...
in spet...



Mojcej, se že veselim in komaj čakam... !

[mojcej77]

pridi lačna

lačna bom.
tvojih božajočih besed,
našega skupnega smeha.
lačna bom.
spet...
in spet...
in spet...

pridem.
na najino jaso,
na skupno traso.
pridem.
spet...
in spet...
in spet...



Mojcej, se že veselim in komaj čakam... !

Holy sh*t!!! A groopie!!!

[mojcej77]

Z meglenim jutrom
odklepam svoj dan,
zamrznjeno jezero je,
ki čaka tople žarke
in zaljubljene
na svojih bregovih.



lp,

m

[še1PR]

A groopie!!!

tale grupi se rima na jupi!!!

je bil kuj BIS!!!

[mojcej77]

V mehek puh
petkovega večera
potapljava svoje roke
in v medli svetlobi
mesta in zvezd
vse bliže in bliže
drug drugega
stapljava koži.
In ko se noč naježi
jo skrijeva
v mehke nogavice
in obleke
z dna zimske omare,
božava jo,
da bo scrkljana in dišeča
pričakala jutro.


lp,

m

[mojcej77]

Na zadnji strani
dolge zgodbe
jočem za znanimi junaki.
Ne upam zapreti
oguljenih stranic,
begavo gledam
dvorane, polne polic.
Čas je
za novo zgodbo
in vmes
le malo časa,
da izberem
med vsem,
kar svet ponuja
in kar se v meni zbuja.
Zaprem oči
in s prsti preigram hrbtišča
na neskončnem usnjenem klavirju...
Izbral me je snop prelepih praznih listov
in za darilo pero.
Tako!
Drage besede, ki čakate v duši,
katera bo prva na zlatem papirju?


lp,

m

[Nataša]

in ko noč se tihotapi v dan
in ta mir pod streho misli
ves zaspan, prikrito srečen
čaka nate,
ko skrbi, da ne ostaneš sam.

[izyemna]

Hoj,
ena malo manj ljubezenska, zato pa taprava za tale čarobni letni čas

Jesen
Volk dobiva zimsko dlako,
mačka lena je za dva.
Medvedu teža je narasla,
zdaj se mu že mal pozna.

Kače vse so zakopane,
jelenov ruk je mal že mim,
lastovke spet so vse na jugu
malo kar zavidam jim.

Ježek teka, teka,
ampak hrušk nabirati ne zna,
veverica se pa ful sekira,
ker polno duplo že ima.

Tudi polhi so debeli,
voluharici se kr smehlja,
žira letos je veliko,
miška v rov se kobaca.

Zdaj jesensko listje pada,
po zimi malo že diši,
debela odeja bo prekrila
tihi gozd, ki mirno spi.

lp in obilo jesenskih uzitkov

[sosed]

Ena malo bolj morbidna, da ne boste samo na srčke in ljubezen mislili!

Na postaji

Dež v otožno jutro.
Severni veter gloda kosti.
Na postaji pozabljena žena,
leta že čaka da vlak jo zbudi.

V črno odet obraz.
Siva se senca plazi čez pleča.
Prebičana, gola, zvita v kepo,
od ljudi in boga zapuščena nesreča.

Nada v vetru.
Pobegla gospodarici ugasli.
Divje utira si pot proti nebu,
ko novo trpljenje postavi v jasli.

Sled krvavih solz.
Sanje izprane v potoku rdečem.
Iz megle veselo zažvižga piščal,
vlak se ustavi ob truplu trohnečem.

[mojcej77]

V tvojih očeh pa
neskončna globina
in spominov nešteto
pod plastjo belih,
hrustljavih rjuh.
In zgubane roke,
papirnate,
spomnim se,
kako so me dvigale
iz blatnih luž.
Skrbi me
za tvoje telo,
moj vsakdan je
poln vprašajev,
neskončne bližine,
pogledov v nebo.
In ne da bi hotela
iščem,
kar mi že vseskozi daješ,
da ti vrnem,
dam,
obrnem...
v nov utrip,
močnejši,
bolj odločen,
jasen,
zdrav.



lp,

m

[mojcej77]

Škripaje
se odpira
ta dan,
ko v jeklenomodrem jutru
negotovo zrem naprej.
Pravzaprav
je preprosto...
Hkrati osvobajujoče
in neznosno...
naučiti se
sprejeti,
da je vse,
kar izginja,
začetek novega;
da ko nekaj odhaja
in temu maham v pozdrav,
me že boža po laseh
kar prihaja.


lp,

m

[mojcej77]

Nevidna
me objemaš
prek ramen,
mehka si
a hkrati trdna,
nežna
in predrzna.
Vabiš me
ter siliš,
naj grem,
stečem
in nov plašč oblečem...
naj se slečem.
Vse do kosti.
Razbijaš me
in na šotorsko platno,
pripravljeno za novo pot,
razgrinjaš moje bistvo,
izločuješ nepotrebno
ter zlagaš dragoceno
spet nazaj.
Zlepljaš me,
prevetruješ,
zbujaš.


lp,

m

[mojcej77]

Mar veš,
kako sva te želela?
...in ko sva slišala,
da prideš,
sva se v objem zavila
in te kot skrivnost
medse skrila.
Mar veš,
kako sva te čakala?
...bila si blizu,
blizu,
v nama,
vsak tvoj gib
sva že poznala,
iskala pa sva
tvoj dotik.
Mar veš,
kako sva te vesela?
...ko končno
sva ti dala ime?
Mar veš,
ko si tu med nama,
kako polno je srce?

lp,

m


pies: Staši, Anuši in Simonu

[Mijamaja]

Kot kapljice dežja
Kapljice dežja drsijo po šipi
Prisluhnem jim
Prisluhnem njihovemu nežnemu škrebljanju
Gledam jih


Drsijo po šipi
Se nabirajo na okenski polici
Združijo se
So kot potoček
Ne morem jih ustaviti
So hrepenenje
Želja po tebi spolzi
zdrsi mimo mene.


Tega trenutka ne morem uloviti….

Ajda