Zadnje novičke

[sosed]

R. I. P.

V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Iščem zavetje v naročju prepiha,
naivno srce s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha.

Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba.

Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga - v trugo.

[mojcej77]

Kdaj je čas
za premik
po neskončnem čakanju?
Ko je že zdavnaj
prepozno,
da bi bilo dovolj zgodaj,
kdaj naj zavijem
z ustaljene poti
in skočim
v breztežnost?
Čimprej...
mi praviš...
Bo že res,
da nekateri
znamo preveč čakati...
vedno znova
premikamo v prihodnost
štart najbolj zaželjene tekme.
Čakamo
na optimalne pogoje
in pravimo...ne še...
ni še vse tako,
kot mislim, da bi moralo biti...
in zamrznemo v času...
v laseh pa se nam rišejo
srebrne ledene rože,
obraz usiha,
telo pa v krču miruje
brez svežih sledi.



lp,

m

[Staša]

Mar veš,
kako sva te želela?
...in ko sva slišala,
da prideš,
sva se v objem zavila
in te kot skrivnost
medse skrila.
Mar veš,
kako sva te čakala?
...bila si blizu,
blizu,
v nama,
vsak tvoj gib
sva že poznala,
iskala pa sva
tvoj dotik.
Mar veš,
kako sva te vesela?
...ko končno
sva ti dala ime?
Mar veš,
ko si tu med nama,
kako polno je srce?

lp,

m


pies: Staši, Anuši in Simonu

Oooooo, hvala!!!

PS: Sem ter tja malce uspem kaj prebrati in tole bi se mi skoraj izmuznilo. Že printamo in obešamo na hladilnik poleg one prejšnje!!!

[mojcej77]

Skozi neprodušno,
nevidno steno,
gledam svoje
neuresničeno,
dotikam se
svojih nerojenih otrok
in vdihujem
meglena jutra.
Moja leva polobla
si želi neskončnega počitka,
druga razmišlja
o izstrelitvi v orbito
in prhi v lastnem znoju.
Majhna sem
kot konček pernate misli
in velika
kot najine sanje.
Razgaljena iščem svojo novo lupino,
za sabo pa puščam
svojo kri.
V pesek vžiga vroče obljube
in se ohlaja v prhke laži...




lp,

m

[mateo]

Kar nankrat se znajdem v oparacijski dvorani,pokrit z haljo in gledam levo,desno.lućke me bleščijo ampak vseno vidim svetleče se predmete-grozne narave.Zamislim se-groza.Na to pride lep ženski glas in me potolaži ter uspava z enekcijo.Sedaj prihajam v stanje ki te ni-nekateri tako mislijo.
V tem stanju sem doživljal vsa moja lepa in slaba doživetja mojega živlenja.Trajalo je zelo,zelo daleč,preden je prišla cesta in je počilo.Zbudil sem se v solzah na očeh.Ko sem se zbudil se mi je zdelo,da sem vso svoje živlenje dal skozi v STOTINKI SEKUNDE.

LEPO je ŽIVETI

[mojcej77]

Da bi bili zdravi
in znali sprejeti in potrpeti, če nismo;
da bi bili veseli
in znali objeti trenutke žalosti;
da bi se spet naučili čuditi
ali vsaj poskusili opaziti čudovito v vsakdanjih stvareh;
da bi znali upati
in ohranili upanja, te masti življenja, vsaj za seme preko hudih časov;
da bi se ljubili
(tukaj pa ni kompromisov).

Pa še cel kup takih stvari,
dragi tekači,
dragi ljudje (in živali tudi).
Pa vendar je v glavnem ena sama:
da bi znali biti vsi svoji ter hkrati vsi Eno.
Tega želim,
ker vem,
da se uresniči,
kar želimo pošteno
(in kar je v skladu z željami Vesolja-vsega tko ali tako ne moremo imet, ker bi nas drugače dobesedno razgnalo).

lp,

m

[mojcej77]

Men' se bo zmešal',
spič'l,
odpul'l,
to je za znor't,
vam rečem!
Kar naenkrat
imam preveč stvari,
čeprav se mi je prej zdelo,
da ničesar nimam.
In tako
zlagam v vrečke,
ker mi je že zmanjkalo škatel,
vse tisto, kar mislim,
da moram vzeti s sabo...
in gledam vse to,
na tleh, v dnevnisobisamošezaendan,
in se mi zdi, da bi bilo najbolje,
če bi odšla povsem gola.
Svobodna bi se ulegla na tla,
skupaj z n j i m,
gledala bi v strop jutrišnjega dne
in se zasanjala v novo življenje.
No...
mogoče bi vzela vsaj lonček za kavo...
aja,
pa mogoče dva kozarca
in steklenico sladkega,
belega vina...
ostalo lahko zaradi mene tudi zgori
v ognju preteklega dne.



lp,

m

pies:pakiranje sucks, selitev roxorz!

[Nataša]

vzemi vse! ful uporabne za basanje vanje so vrečke za smeti!

p.s. izkušene ptice selivke PRESS (3x v dveh letih)

[mojcej77]

Ja, vrečke za smeti razturajo!
Zdej sm spakirala posteljnino, posodo in cunje, pa žogo, podritnik, likalnik,
ostane mi pa še: tv, stolp,kitara, flavta, knjige ipd., dokumenti, toaletne potrebščine, domača lekarna, cd-ji, čevlji,....pa še vse, kar mam na računalniku morm spucat pa pretrest, pa jutr še cunje, k se sušijo, pobrat pa spakirat, pa hrano, k je ne bom pustila bratu morm še pojest (sej ne)...umm spakirat...
Nataša, jst sm se tud že neki selila, sam sm zmeri nekak bla dost bliz, da sm večkrat uletela nazaj po kaj, kar sem pozabla.
Zdej bi pa rada čimveč vzela (vse), ne da bi mi blo treba z dvemi avti več kot enkrat v Ljubljano....hmm...

lp,

m

[Staša]

Ni poezija, je pa impresija:

Vsa čast vsem staršem, ki so nas "spravili skozi"!


UTRUUUJENAKERPONOČINIZANIMIVOSPATČEZDANPAJELUŠNOSAMOVVOZIČKUKOSEPREMIKA.PAMAMI?????press

[mojcej77]

Danes sva našla
pot ob reki,
čebljala sva
v odmev vodnim pticam
in v rožnato barvala lica.
Lovila sva sonce
izza nizkih obronkov
in sanjala o dneh,
ki še pridejo,
kot so prišli ti,
iz dneva v dan željeni
in iz misli nemirnih noči
stkani.



lp,

m

[mojcej77]

Vzela sem si
pogled na oddaljene gore,
oranžne
in vedno bolj rdeče,
vzela sem si
peščeno pot
pod zamrznjenimi drevesi,
tipaje jih je tajal moj dih,
oblačkasto mičken
ob mogočnih rečnih prejicah...
Vzela sem si
krike prestrašenih ptic,
ki jim je sonce ukradlo odejo,
kot kradem jaz...
tat sem,
ki mu je vse podarjeno.


lp,

m

pies:posvečeno prvemu jutranjemu teku ob Savinji.

[mateo]

Vzel sem si
pogled na mojo dolino,
rumeno
in vedno bolj sivo.
Vzel sem si
globok dih
pod velikimi dimniki,
tipaje jih začutil,
nijhov dih
izpuha..
Vzel sem si
dih prestrašenih zemljanov,
ki jim ta čas,
krade planet,
kot kradem jaz..
svež zrak,
ki mi je podarjen...

Lp

[ŽULJ]

Ni poezija, je pa impresija:

Vsa čast vsem staršem, ki so nas "spravili skozi"!


UTRUUUJENAKERPONOČINIZANIMIVOSPATČEZDANPAJELUŠNOSAMOVVOZIČKUKOSEPREMIKA.PAMAMI?????press

Ena najbolj doživetih in iskrenih v tej temi...

Hvala, ker deliš z nami...(mami...da bo rima)

[mojcej77]

V vzvalovanih lužah
gledam gole veje
in stegujem prste,
da bi se z njimi zlila,
s stražarji narasle reke.
Mislim na želje,
na uresničene,
na čakajoče,
na pravkar rojene
in tiste ugasle...ujete.
Skrivam se pred dežjem,
a kmalu spustim lase
izpod sive kapuce.
Na cilju umijem superge
in svoje srce
v koščku neba.
Čez zeleno preprogo grem še,
kot bosa po razbeljeni žerjavici
in izginem
v kapljah tega deževnega dne.




lp,

m