Zadnje novičke

[Fotr]

Fotr!! dobr, VO2 max pa to, sej vse lepo in prav, ampak ko berem tele tvoje sanjarije, se mi nekak zdi, da boš kmalu v tistem stadiju, ko si boš nabavu rdečga poršeja in debel zlat lanac in kubanske cigare pa jahto in boš s taistim poršejem in taisto jahto preganju klaudije šifrerke po cestah in oceanih tega sveta. ali se morda motim in je vseeno Mama ta glavna v tvojem srčecu in domači vrt najlepša oaza???
pa si se že pofarbu na blond? je fajn, veš! odkar sem blond, v službi samo kuham kavo, pa še to se jim zdi, da mi nalagajo preveč dela...

Živjo, Nataša, povem ti, prišepnem ti, da ne bodo še drugi slišali in imeli kakšne neslane, neumestne in neokusne pripombe, da sem te zares pogrešal in sem bil jezen na Korziko in Ajaccio in Napoleona in na Sicilijo in Palermo in mafijo, da so premamili našo Nto in jo sredi sezone treningov, ko bi najbolj potrebovali strastnih in ognjevitih navijačev, da bi nam pomagali prebroditi hude treninge po Tivoliju in Kodeljevu, da so ravno takrat Kalabreži naredili turistično reklamo in zvabili Natašo tja, na tiste otoke, hudiča, tile Lahi nam bodo še škodo delali. Skratka, Nta, hvala da si se srečno vrnila v našo širšo domovino Slovenijo in svojo ožjo domovino na TF.
Kar se pa tiče VO2 max pa to, moram spet potiho govoriti, da ne bodo odgovorni in nadrejeni slišali. Če kdo pazljivo spremlja moja doživetja, lahko razbre iz začetnih stavkov kompleten program teka za začetno obdobje priprave na maraton, brez, da bi bilo treba spraševati za dovoljenje, če se lahko program objavi. Tako pameten sem postal, odkar sem blond (pravzaprav zemf barve), kar je razvidno (razvidno, da sem postal pameten, ne pa razvidno, da so lase zemf barve) iz tega, da je bil ta program že dvakrat zapored objavljen v Poletu.
Nekaj imaš pa prav, zelo zares sem vzel tele treninge ker vas člane TF nočem razočarati jeseni v Ljubljani, če ste me že izbrali in potunkali v urejeno športno treniranje. Tudi meni se zdi včasih, da sem se že kar vkalupil v določen trend, kar se mi ponavadi ne dogaja, ampak to bo trajalo samo do jeseni, da izpolnim svojo obljubo. Čeprav mi je Porše všeč, posebno 911, ampak ne rdeč, limonino rumen, pa tudi kubanske cigare, posebno originalne, ki so zvite na stegnih devic, so mi bile svoje čase všeč. Zlata ketna in Klaudija Š. (sem hotel napisati Šifrerca, pa sem se spomnil, da z A. Šifrerjem skupaj trenirava in bi si lahko kaj narobe mislil) pa mi nista preveč všeč, čeprav bi se jih v teh letih nič ne branil. Zlato ketno bi lahko dal mami (tole bom skril, da ne bo brala, če ne bo hotela ketno res imeti), Šifrerca pa bi prav prišla za kakšen kofe skuhat, malo sem že pozabil zakaj blond lepotice pridejo prav, aja za cigare zvijat na stegnih, Šifrerčini časi zvijanja kubank na stegnih pa so zagotovo mimo, tko da ne vem...pa še blond sem. Mama je bila vedno glavna v mojem srčecu ne gleda na povprečni ali maksimalni srčni utrip pri VO2 max ali min, najsi bo na laktatnem pragu ali v aerobnem področju. Ne glede na to (zagotovo ji tega ne bom pokazal), pa bi z rumenim poršejem 911 z veseljem preganjal (moje idolke so že stare ali v večnih loviščih, če pa napišem kakšno mlajšo, bodo pa rekli:"Poglej ga pohotnega starca, kaj se gre!") kakšne device, da bi debelo, svežo in originalno kubansko cigaro zvil na njenem stegnu. Tudi poršeja bi ji šenkal, samo da bi prišel do cigare, pardon, do stegna ali nekaj vmes, kaj vem...jebenti si me sprovocirala, pa take doživljaje sem imel danes, da komaj čakam, da jih napišem, moram pa pisati o nekih šifrerkah, pa poršejih pa to... No, Nta res sem te pogrešal...sledi doživetje....čakaj, čakaj, kaj si ti rekla o mojih doživetjih...sanjarije, a veš kaj, toliko se matram po teh gozdovih, da kaj doživim, vse sem pripravljen žrtvovati, tudi poršeja in devico, cigare pa ne...samo da bi prišel do dobrega doživetja in tudi res doživim marsikaj, ti pa temu praviš sanjarije. Samo tole bom rekel: to niso nobene sanjarije, to so trde življenjske preizkušnje, resnična in v realnem svetu dogajajoča doživetja in za njih sem se res trudil in se bom še...če bi pa jaz sanjarije pisal, potem nam pa bog pomagaj, saj že doživetja berejo cele množice, po sanjarijah pa bi snemali celo film, samo ne s Šifrerco v glavni vlogi, pa kva se ta manekenka skoz mede tukaj, bejš Šifrerca, mamo druge blondinke tukaj, pa še raje jih imam, a ne Nta...zdej pa konc!
Smeškotov ne bom vstavljal, kdor to bere, naj se zamisli, da je tale smeško na koncu vsake vrste.

[Nataša]

No, me prou veseli, da sem te sprovocirala! Odgovor je odličen, za sprintat. Zdej pa čakam še na doživetje. Vem, da garaš in ne morš vedet, kok te spoštujem!!! una klaudia pa res ni dost dobra zate

veš Fotr, tud jest sem te pogrešala, ampak potem sem si zapela "I see a bad moon rising" in mi je blo takoj lažje. je pa vseen fajn bit nazaj in viset na fo(t)rumu. čeprav se mi že toži po morju...in biciklu ob morju...eh nimaš kej.

[Fotr]

Ob vedno redkejših doživljajih na tekih sem se spomnil, da so v času največjega pomanjkanja stanovanj, kar pomeni vseskozi, ampak v nekem času so pozivali stanovalce naj čimveč stanujejo, da bodo stanovanja racionalno izkoriščena in ne bo takega pomanjkanja. Tudi za doživetja velja podobno, ali bo treba več teči, da bo več doživetij, ali bo treba bolj garati, prelivati znoj in se matrati za nova doživetja, ali pa bo treba tista doživetja, ki jih imamo bolj racionalno izkoriščati, kar pomeni, da moramo čimveč doživljati, ker bomo le tako lahko čimveč doživeli, čeprav doživetje ni cilj, ampak pot, da lahko s svojim doživetjem prideš v rubriko Doživetja na teku in ta doživetja na ta način posreduješ še drugim.
Danes je že navsezgodaj žgalo z neba, kot da bi sonce postajalo rdeča velikanka in bi s svojimi sončnimi viharji že opletalo po zemljini atmosferi. Seveda se na tak dan ne sme veliko teči, še posebno ne, če je predpisan samo enakomeren tek 35 minut, to je okrog 6 km pri 70 % hitrosti VO2max, za stretching se samo po sebi razume, da sodi zraven, tokrat je potrebno ojačati mišice trupa in nog in še posebno ne, ker berem v doživetjih, da se je treba paziti dehidracije. Če ima beseda hidra povezavo z vodo, potem se je v tej vročini treba bolj paziti depivacije, vulgo depiracije (ne depilacije, za to je druga rubrika), za tiste, ki ne pijemo piva ali pira, pa je nevarna desokacija, dečajacija, deradenskizacija, pa tudi dehidracija in podobna pomanjkanja telesnih sokov. Odpravil sem se na najbližjo tekaško traso, saj se vročini ni dalo izogniti, še senca je bila za nekaj stopinj bolj vroča kot običajno. Nekje sem videl, da je bila zaradi nenavadno močnega sonca tudi senca zelo močna in je tako pritiskala na asfalt, da se je senca drevesa zažrla v cesto. Ker sonce ni moglo premagati sence, kajti bolj je sijalo, močnejša je bila senca, se je z vso močjo spravilo na moje sence in mi žgalo v glavo, kot da sem jaz kriv, da ima sonce pege. Mogoče sem zaradi tega na današnjem teku imel nenavadna, izvenzemljeska doživetja.
Najprej sem ob cesti, na obeh straneh ceste zagledal grozovit prizor. Na levi strani je bila človeška postava, a samo polovica, od pasu navzgor in vneto mahala z rokami, kot bi nekaj vlekla izpod sebe. Ker še nisem videl, da bi v pasu na pol prerezan človek imel še možnost mahati z rokami, sem odvrnil pogled na desno stran ceste, kjer pa je bil prizor še grozovitejši. Zagledal sem drugo polovico človeka, ki ga pa bilo obrnjeno, tako da je v zrak štrlel trup z nogami tudi od pasu navzgor in silovito brcal z nogami. Stresal sem z glavo, se tepel po licih in zlival pitno vodo na glavo, a prizor ni izginil. Ko sem prišel do tja, sem videl, da to ni bila posledica vročine, ampak čista resnica. Dva moža sta napeljevala neke žice po kanalu ob cesti. Na levi je moški do polovice telesa stal v kanalu in vlekel žico, ki mu jo je na drugi strani ceste potiskal moški, ki se je z glavo naprej sklanjal v kanal in so mu ven štrlele le noge. Brez besed in samozavesten, da se mi ni zmešalo sem tekel naprej, zadovoljen, da mi sonce nič ne more škodovati. Ta občutek pa je trajal samo toliko časa, da sem srečal še eno čudo. Dohiteval sem še enega tekača, ki je imel na rokah ob komolcih, do dlani in okoli prstov in nazaj do tilnika in glave ovite tanke jeklene vrvi, ki so tekle po pritrjenih koleščkih na glavi, na ramenih in kot nek škripec ali vitel delovale okoli glave. Vrvi so bile napeljane navzdol po nogah, koleščki so bili na riti, na kolenih, pri gležnjih in na koncu nog. Vse je delovalo kot nekakšen stroj, kakršne je risal Leonardo da Vinci. Prva misel je bila: So že tukaj, pazi, bliža se srečanje druge vrste. Kljub zapovedanemu ritmu teka sem toliko pospešil, da sem ga ujel (ne Vincija ampak tekača - marsovca) in ga z odprtimi usti gledal (usta sem imel odprta tudi zato, ker sem bil ves zadihan, preden sem ga ujel). Zasmejal se je in mi razložil mehaniko gibanja. Skuša si pomagati pri teku tako, da izkorišča kolikor mogoče se da, gibanje telesa, da mu pomaga povečati brzino in olajšati tek. Kot človek-bicikel, ki goni sam sebe zato, da bi hitreje tekel. Kakorkoli ekscentrično je to izgledalo, vredno je pohvale, da kdo na tak poseben način skrbi za svojo rekreacijo. Zato sem ga tudi tako težko ujel, saj je bil človek-kolo. Pa še v tej vročini.
Za danes mi je bilo dovolj doživetij, zato sem jim naročil, naj se prenehajo doživljati, ampak naj počakajo do naslednjega teka. Pa tudi 35 minut je že minilo, napravil sem še nekaj razgibavanj in se odpravil v bolj senčne kraje.
Smeškotov se mi ne ljubi postavljati, a za konec naj bo!

[prim]

Fotr, pa kaj mu pomaga, da si celo telo preplete z žico. Vseeno si ga dohitel in to na koncu lažjega treninga.
Razlika med njim in tabo je očitna: oni ni član TF-a, kar pomeni, da je energija ki jo pridobiš prek drugih TF-ovcev (wireless) močnejša od energije pridobljene po žicah (wire).

[Fotr]

Fotr, pa kaj mu pomaga, da si celo telo preplete z žico. Vseeno si ga dohitel in to na koncu lažjega treninga...

Mislim, da je nalašč malo zaostal, da je lahko nekomu razložil svoj izum. Mogoče bomo doživeli, da bo prišel na kakšno tekmo. To bi bilo zanimivo!

...Razlika med njim in tabo je očitna: oni ni član TF-a, kar pomeni, da je energija ki jo pridobiš prek drugih TF-ovcev (wireless) močnejša od energije pridobljene po žicah (wire).

Danes so bile vseskozi prisotne neke žice, kakor da preko žic hočejo prevzeti energijo TF-ovcev, ampak to ni mogoče, ker je ta energija nedosegljiva. Samo na en način se jo da dobiti. Če se včlani v TF!

[Lučko]

Hoj forumci.
Glede vode imate vsi prav, ampaaak, jst ne morem imet tistega pasa z bidonom, me mooočnoooo ovira, če je kaj na men visi, opleta, veže... Je pa tko, da imam v Litiji naštudirano ob progah kjer tečem, kje priti do vode (črpalka, žel. postaja, 2 studenca, kmetija…). Tisti dan na Rožniku, pa sem bil prepričan, če bom tekel z Darkom, da bo kot znalac Rožnika že kje našel vodo. Pa njega ni blo, sm dehidriru, sm crknu, tilt, ende…
Glede same pijače med tekom, pa jaz izključno pijem samo vodo, ker če bi pil vmes kaj sladkega (isostar, power rade…) mi zlima ustnice, osuši grlo. Po teku pa si doma naredim mešanice iz vode in raznimi šumečimi tabletkami (tiste iz Mercatorja): multivitamini, C-vit., kalcij, železo… V bistvu pa jaz najraje pijem vodo (tudi do 4L na dan), izogibam pa se tako gaziranim pijačam kot raznim praškom. Vsak dan pa popijem tudi do pol litra Donat-a.

PS
Darko ni blema, sej se res nisva nč dogovorla. No v bodoče pa če hočeš, tisto velja: SREDA, 18.00, Tivoli, kozolček. Prej si pa lahko tu telefonirava (GSM:031-589-779), ker jaz v službi nimam neta.

PSS
Darko, a sti vidu, kako nekaterim enemon polepša dan, zdej ksi ji pa ublubu dvojno dozo ji boš pa še življenje .

PSSS
Včeraj sem bil dežurni v LJ, danes pa prebiram Forum. Opazil sem, da je bilo včeraj dvoje neurji: v LJ in na TF. No danes je pa prav prijetno hladno, naj tako tudi ostane: COOL

[Dule]

Hoj forumci.
Glede vode imate vsi prav, ampaaak, jst ne morem imet tistega pasa z bidonom, me mooočnoooo ovira, če je kaj na men visi, opleta, veže...

Tud jaz ne vem kaj storiti: nazadnje (na teku PST) me je okoli pas z pijačo ožulil do krvi, da si še danes celim rane. Verjetno bom moral nabavit camelbak, čeprav jih ne vidim na tekmah teči z ruzaki
K sreči jutri (Grintovec) verjetno ne bo prevroče, da ne bom preveč hlastal na okrepčevalnicah po tekočini. Sem pač tak, da rabim stalni dovod goriva (tekočine)..

Opazil sem, da je bilo včeraj dvoje neurji: v LJ in na TF. No danes je pa prav prijetno hladno, naj tako tudi ostane: COOL

Se strinjam ja včeraj je bilo pa res nekaj v zraku, no danes smo COOL

[Fotr]

Včeraj je bil na vrsti dolgotrajen tek 60 do 65 minut ali 10 do 11 km pri 60 – 70 % hitrosti VO2max in stretching 10 minut. Temu teku vsak drug teden povečamo dolžino teka za 6 minut ali 1 km s ciljem, da bomo konec avgusta tekli 85 minut ali od 14 do 15 km. Dopoldne je bil soparen dan, zato sem počakal na popoldne. Vedno bolj je kazalo na nevihto, zato sem se hitro podal na tek. Začel sem počasi in nikakor mi ni šlo od nog, da bi tekel malo hitreje, čeprav so bile vse meritve v mejah predpisanega. Nebo je vedno bolj temnelo, oblaki so bili vedno nižje, veter je začel močneje pihati. Ozračje je bilo zatohlo in nič me ni moglo pripraviti do motivacije za malo živahnejši tek. Naslednji trenutek sem spremenil mnenje, kajti zabliskalo se je in tik za tem zagrmelo, kot bi se vse okoli mene podiralo ali kot bi se prevrnil avtobus z veliko zasedbo pihalnega orkestra na pločevinasto streho drvarnice, v kateri je bila avtokleparska delavnica in delo v njej v polnem razmahu. Občutek sem imel, da mi je strela udarila takoj za ritjo in motivacija je bila tu. Potegnil sem kot zajec, srčni utrip pa je narasel preko maksimalnega, a ne zaradi pospešenega teka, ampak zaradi povečanega adrenalina, ki sem ga dobil ob udaru strele. Komaj sem se opomogel od prvega groma, že so sledili naslednji. Treskalo in udarjalo je v neposredno bližino, tako da sem že zavohal smrad po zažganem. Ulilo se je, kot bi v nebesih potegnili vodo v skupinskih straniščih, odločilna za umik pa je bila strela, ki je nekaj deset metrov pred mano razklala stoletno drevo od vrha do tal. Tako pa se nisem hotel izpostavljati, iskati sem začel zavetje. Na bližnji jasi so stale napol podrte svisli in mislil sem si, bolje nekaj kot nič. Podal sem se vanje in se hotel skriti pod streho, ki je bila bolj podobna odbojkarski mreži pri odbojki na mivki. Hotel sem se stisniti v kot, tam pa je rasel cel nasad kopriv, a jih tisti trenutek nisem niti čutil. Kljub zavetju me je močilo kot pod tušem, bliskalo, grmelo in treskalo je okoli mene kot v tankovski bitki pri Kursku. Bil sem moker kakor cucek, prestrašen od grmenja in bliskanja, opečen s koprivami, z maksimalnim srčnim utripom brez da bi tekel in nekaj kilometrov daleč od doma. Ni kazalo drugega, da se udobno namestim med koprivami, ki jih je zalivalo v mokrih štrenah in počakam na konec nevihte. Povrhu vsega me je začelo zebsti in počutil sem se tako neugodno, da je bil lažji izhod udar strele v telo ali glavo, kot vztrajati med koprivami. Kljub razbesneli nevihti sem se podal na nadaljevanje teka in opravil predpisano kilometražo čeprav meritve srčnega utripa niso bile uporabne. Tudi nevihta je pojenjala, posijalo je sonce, od razburjenja, gibanja in naprezanja in toplih sončnih žarkov, so se mokra oblačila na telesu posušila. Ko sem srečal prvega človeka, me je vprašal, če me ni nič zmočilo, ker sem imel suha oblačila. Odgovoril sem mu, da ne da me je samo zmočilo, ampak me je poleg tega še opeklo. Pa tudi tega nisem mogel dokazati, kajti vpliv kopriv na moje noge je bil že neopazen. Sogovornik me je čudno pogledal, kar sem pri ljudeh že navajen, sam pa sem pomislil, kako bi jo odnesel iz koprivnega nasada, če bi sledil tekaškemu trendu in si pobril noge.

[primus]

Huh, tole pa ni samo "Doživetje na teku" ampak sodi že v podrubriko "Preživetja na teku" !!!

Nevihte s strelami ti pa nihče ne zavida - ampak važno, da je bil na koncu 'happy end' !



primus

[Fotr]

V programu za pripravo na mali maraton je svetovano, da je vsak četrti teden vadbe je sprostilni teden. Obseg vadbe v tem tednu se zmanjša za 40 do 50 %. Pri meni je sprostilni teden ta teden, zato sem današnjo aktivnost zmanjšal za slabo polovico. Na tek sem šel že navsezgodaj, jutro je bilo kljub sredini poletja, hladno in sveže. Name je delovalo zelo pozitivno in noge sem moral kar zadrževati nazaj, tako so bile željne teka. Trava na gozdnih jasah je bila še mokra od rose, v gozdu pa je dišalo po svežem zraku in vladala je tišina. Krasno okolje za nenaporen in kratek tek v katerem sem užival kot že dolgo ne. Nadihal sem se svežega zraka in dišave iglavcev so očistile pljuča da so močno zadihala, mišice so dobile dodatno armaturo, kri se je napolnila s kisikom in v telo je prodrlo nešteto novih in koristnih ionov. Zelo sem se premagoval, da sem zaključil tek, saj bi lahko tekel še kar nekaj časa, a telo in mišice zahtevajo regeneracijo in počitek. Zato sem se na koncu samo še sprehajal, sezul sem si superge in bos brodil po visoki, z jutranjo roso prepojeni travi, slekel sem majico, da so me veje iglavcev božale po telesu, toplo sonce na čistinah pa je grelo telo in kosti. Izbral sem sončno jaso in napravil še obvezno razgibavanje. Odlično je bilo. Jutri pa je na vrsti hitra hoja.

[Fotr]

Danes sem namesto teka raje izbral hojo navkreber. Trasa je dolga okoli 4 km in ima 200 do 300 m višinske razlike. Hitra hoja v klanec je enakovredna pogovornemu teku po ravnini. Ker pa je ta teden tudi teden zmanjšane aktivnosti in povečanje počitka, je bilo 8 km hoje, to je 4 km navzgor in enako navzdol, kar hitro konec. Ostal je še strečing, a pri tem se je malo zataknilo. Ne da bi razgibavanje opustil, ampak ni potekalo tako, kot sem planiral. Najprej so me na bližnjem vrtu klicali na pomoč, če jim lahko pomagam potisniti avto, ker jim ni vžgal. Zavedal sem se, da je to dobro za mišice meč in Ahilove tetive in sem šel na pomoč. Krepko smo potisnili, ko je avto vžgal, je zakopal z zadnjimi kolesi po vlažni zemlji, tam pa sem stal jaz in deležen sem bil dobre porcije blata po telesu. Rekli so hvala, sam pa sem se šel umit k naslednji hiši, kjer so ravno nekaj zidali in tam so padle pripombe, da imam čas za tek in te neumnosti, delo mi pa ne diši. Imeli so sicer prav, a hotel sem dokazati, da to ni res, zato sem rekel, da znam tudi delati. Takoj so mi potisnili lopato v roke in zamešali smo nekaj mešanic betona in jih zmetali par metrov više. To je bilo dobro razgibavanje za mišice ramenskega obroča in rok. Da ne bi bilo treba na tak način razgibavati še ostalih mišic, sem tiho prislonil lopato v kot in hitro odšel. No, ja razgibavanje pa je le bilo.

[runner]

Zaradi današnjega treninga (30km po PST) nisem šel k Peričniku. Zamudil sem priložnost, da stisnem roko Filipidu, skupaj z vami iščem sramežljivo luno po gorenjskih stezicah in da ne omenjam Barbijin TiramiSUPERB (probal sem ga na pikniku in še zdaj mi se cline sedijo …ups malo sem se zapitkal):lol: … ha ha na slikcah sem videl kako je anaLIZA dobila še en pomen. Žal mi je Tamy ampak oba sva zamudila nekaj lepega. Verjetno je Lučkotova nova tema zamujene priložnosti bolj primerna za ta pogovor. No, da se vrnem na svojo temo…

Naslov mojega posta je "shit happens". Diareja namreč. Celoten tek mi je pokvarila. Tek ti lahko pokvari že mušica v očesu ali kamenček v supergi. Kako mi je bilo … hm … mah ne bom opisoval podrobnosti ampak lahko vam povem da, če je tek premagovanje samega sebe … potem sem se danes premagal neštetokrat. Trikrat sem šel v "PIT STOP" in vmes se boril s želodčnimi krči. Mislim, da lahko mirne duše rečem, da je to bil moj najtežji trening v življenju. Samo trma in prijatelji so mi omogočili, da pridem do konca. Če bi vedel, da bo moj današnji trening bil eno veliko sranje (dobesedno) bi se vam bil pridružil kot kresnička na Gorenjskem.

Zdaj, 12 ur kasneje, ko se je vse pomirilo , ne morem si pomagati, da ne čutim eno skromno mero ponosa na današnji tek in se mi prikrade nasmeh, ki pravi … hej kdaj gremo spet?

LP runner

[Staša]

Včerajšnjenadanašnje doživetje na teku je bilo pa res posebno.

Po Tinijevi tortici in sladoledu nas je s svojim poznavanjem dobrih gostiln nekako prepričal, da smo lačni. No, Barb ne, naju s simonom pa ja. In gremo mi do tegale Portala in opravimo prvi del teka.

Pol sva šla s Simonom še na en sprehod po Ljubljani, da mal pokuriva, vmes še mal stand up comedy gledava, imajo zdaj ob torkih v parku zvezda to in je prav lušno, aja, pa iterju za 24 ur sva dala, da nama je všeč... no in pol greva še mal naokrog pa tko no... in prideva domov ob pol polnoči.

In ker sva ravno v ponedeljek kao začela z enim programom (pa je bil že v ponedeljek rest day; mislem kakšni programi so to, k ti že na začetku zbijejo motivacijo...), si nekako nisva dala, da ne bi šla tečt. 3 milje. In res štartava ob 23 45 po zakotnih ulicah Logatca in pol pritečeva nazaj in Simon dvigne roke.
Jaz: "A si zadovoljen, ker sva se spravila tečt?"
On: "Ne to. Zdaj pa jih imam 30. "

No, skratka, a ni lepo, če pritečeš v novo dekado svojega življenja. Prava spodbuda. Zdaj pa ni vrag, da ne postanemo tekaška familija

[mojcej77]

11.8.Čakam na klic...zmenjeni sva za Brdo...pa odpade...ok, grem se Xeno v dnevni sobi - učinek odličen...saj bova šli jutri tečt, tudi okrog Brda...
12.8.Čakam na klic...pokličem sama...greva zvečer...aha, se slišva.......kasneje prestaviva na Golovec.....
Čakam na klic, gledam oblake....nemirna sem - pa ne zaradi oblakov, ampak ker je tu večer in ker je zunaj tok lepo...pa malo piha...zlatomoder večer je, in tik pred dežjem...mmmm....
Zapiska...sms....sori, srčk, nč ne bo....
Nasmehnem se...kaj da ne...
Oblečem se in obujem...poskočna sem in mirna hkrati...
Korak je mehak,
noč topla,
in poletni zrak
mmmmmm
ves prepojen
s travami
in senom...
preslišim promet
le črički so
in moji dihi
stapljajo se
z nevihtnim nebom,
z nežnim vetrom
v koruznih poljih
in visokih travah
...
mmmmmmm
Nemir pustim
med vrtinci krošenj
oddaljenih dreves.
Videla sem,
kako so ga veje
poslale med zvezde.


m

padla je sedmica, bp...ampak to itak sploh ni pomembno...

[Miki]

mojcej77,

ko takole berem tvoj post, si ne morem kaj, da ne bi ponovil Fenelonovih besed, ki naj bi šle nekako takole ...

"V prav vsaki stvari, si je SAM treba vzeti zgolj in samo en cvet ..."

Pa še kako prav je imel ...


Sicer pa sem imel danes podobno izkušnjo, le da sem s "sotekači" že pričel teči, a so po parih stometrih odnehali iz najrazličnejših (namišljenih) razlogov ... no, pa sem si sam vzel ta tekaški "cvet" in odtekel toliko, kolikor sem čutil, da je potrebno odteči ...

Počutil sem se bolje, naravnost dobro ... razumel pa sem verjetno le jaz ...