Ob koncu leta nas vse po vrsti obletavajo različne misli, obljube, prisege samim sebi, razmišljanja in filozofiranja.
Seveda je to normalno, zato bi se tudi jaz postopil narediti nekakšno rekapitulacijo (tukaj me je slovar opomnil, naj to besedo zamenjam za resume, potem sem mu odgovoril, da tudi resume ni lepa beseda in da se sedaj reče rezime, pa mi je predlagal povzetek), torej povzetek iztekajočega leta. Ne bom poskušal odgovoriti na že tisočkrat postavljena vprašanja, zakaj teči, kaj je v teku tako privlačnega, da nas je zasvojil. To že vemo. Naredil bom nekakšen povzetek (a vidiš slovar?), a me ne držat za besedo, če ne bom popolnoma natančno pisal o vsem, kar se je zgodilo. Ker se držim indijanskega pravila, da javno ne smeš kazati svojih občutkov, sem jih skril med besedovanje.
Najpomembnejši dejavnik, element, okoliščina, razlog, faktor ali činitelj pri teku je zagotovo čas. Znanstveno je ugotovljeno, da je čas četrta dimenzija, ampak tudi tek je svoja dimenzija. Sicer ne vem katera dimenzija naj bi to bila, a sem prepričan, da teka kot dimenzije mnogi ne poznajo, tisti, ki jo pa vsaj malo poznamo, pa pravimo, da je nepogrešljiva. Neskončna razsežnost, ki se ne da izmeriti samo s časom, čeprav je čas glavno merilo, saj se vsi tekaški rekordi merijo z njim. Razen v težki atletiki, kjer so tudi kategorije po teži. To se mi zdi zelo pravilno, zato se na Fotrovem teku tudi tehtamo, kar se mi zelo imenitno zdi. Ne zdi se mi pa tako imenitno to, kar pokaže tehtnica.
Vendar tek ni samo v tem, kako hitro kdo priteče od starta do cilja. To vedno rečem, ker nikoli nisem hiter in ne dosegam nikakršnih hitrih dostav telesa iz enega kraja na drugega. Zato iščem izgovore v drugih stvareh in čas najraje ignoriram, še posebno ker je vedno nekajkrat daljši od najhitrejšega. A dolžina ni pomembna (to pravijo moški), ženske pa pravijo da je in one že vedo. Čeprav je zmagovalni čas res najpomembnejši in odraža ves tekačev trud in trening, da je dosegel najboljši čas in resnično zasluži vse priznanje, pa se s tekom pride tudi do drugih koristnih občutkov. Najprej občutek, da si storil zase, za svoje telo in počutje nekaj dobrega. Ker se po teku dobro počutiš in si zadovoljen sam s sabo, se dobra volja odraža tudi pri odnosih z drugimi ljudmi, posebno svojimi bližnjimi. Dobra volja je nalezljiva in s tem smo s tekom storili nekaj prijetnega in ljubeznivega tudi za svoje drage. Potem gre na tek tudi naša najdražja, ki ji prav tako prija in dobra volja se nadaljuje. Razen, če je boljša polovica hitrejša od nas. Potem je to vprašljivo. Dobra volja in počutje nas mine. Pravzaprav spet je vprašljiv čas. Zato govorim, da čas ni tako pomemben, posebno takrat ne, ko nas vsi prehitevajo.
Vse je v glavi, pravijo prekaljeni in izkušeni tekači. Po moje to pomeni, da moraš imeti kar nekaj v glavi, če tečeš nekajkrat na teden toliko kilometrov, kolikor nekateri ne prevozijo niti z avtomobilom. A za takega normalni ljudje (to so tisti, ki se jim tek in gibanje zdi neumno, pred televizijo pa spremljajo vse športne dogodke in so tudi teoretični športni strokovnjaki za vse panoge) pravijo, da mu v glavi nekaj manjka. Taka je pač usoda tekačev. Določili in določajo nam jo tisti, ki se pehajo za drugimi vrednotami, ki lovijo življenje na veliko, čeprav so zadoščenja v malih stvareh, ki bezljajo za vrednotami, ki to niso. Debeli poležavajo na kavču, z avtomobili se vozijo mimo nas, ko vzhičeni tečemo po beli cesti, med zelenjem in mavrico, ko nas biča dež, ko nas kolje vročina ali nas boža lahen vetrc, oni pa surovo vklapljajo avtomobilske troblje, nam brezobzirno trobijo in s težavo krožijo z debelim prstom po čelu. Zdaj pa dovolj o tem, da ne bo kdo mislil, da sem kakšen drn in strn.
Zame bi komaj veljalo, da imam vse v glavi, kajti držim se tistega ljudskega pregovora, ki pravi, da kdor nima v glavi, ima v petah. Resnici na ljubo, tudi v petah nimam bogve kaj, saj na tekih vedno pridem v cilj med zadnjimi. Kakorkoli že je, več imam v petah kot v glavi. Lahko bi rekel, da je moja glava moja šibka točka. Šibki točki se reče drugače tudi ahilova peta (napisano z malo začetnico, kajti če bi napisal Ahilova peta, bi bilo mogoče razumeti, da je to Ahilova peta žena in tukaj tudi ne gre zamenjavati pojma z ahilovo tetivo ali ahilovo kito), kar pomeni, da je moja glava tudi moja peta. A ker imam več v petah kot v glavi, to pomeni tudi, da imam več v glavi kot v petah, saj je moja glava obenem tudi peta. Ne velja pa obratno, da je peta obenem tudi glava, saj šibki točki ne reče ahilova glava, ampak ahilova peta.
Zagotovo vsi poznate metuljev učinek. Zamah metuljevih kril na Kitajskem lahko povzroči mesec dni kasneje vihar v Ameriki. To je res. To sem sam doživel (ne viharja v Ameriki), ko sem med tekom brcnil v kamen. Kaj se je zgodilo s palcem sem že povedal, kaj se je pa zgodilo s kamnom, pa si komaj upam povedati. Napisal sem, da bom izdal usodo kamna, če me bo kdo vprašal o tem. A ker me ni nihče nič vprašal, bom povedal sam, saj je moja glavna lastnost, da besedičim najraje takrat, kadar me nihče nič ne vpraša.
Brca v kamen je bila kot zamah metuljevih kril, samo da metuljev zamah ne boli tako. Kamen se je odkotrljal po bregu v bližnji potok, med kotrljanjem pa je s seboj povlekel še drobno vejico in nekaj listja. Vse to je priplavalo do bližnje električne centrale na potoku in se po žlebu spustilo skozi turbino. Vejica je zablokirala lopatice, turbina se je hotela ustaviti, prenapetostni rele je izklopil generator, ki je s svojo hitro ustavitvijo povzročil kratek stik v navitju in s tem izklopil bližnji transformator. Nekaj relejev je zablokiralo pretok napetosti, nastopili sta upornost in jakost in po zakonu nekoga, ki se je pisal Ohm, izklopili relejno transformatorsko postajo. Pregorele so varovalke, a delujoče omrežje ni bilo kos naraščajoči porabi zaradi večkratnih kratkih stikov. Daljnovodi so zažareli in se trgali, pogonski motorji v tovarnah so pregorevali, prenapetostni, podnapetostni in jakostni releji so izklapljali energijo širom po deželi. Računalniki so obnemogli, zasloni so se razletavali, obstal je cestni, vodni in zračni promet, to se je preneslo na vso celino in iz celine na druge kontinente. Računalniki, ki so čuvali skrivnosti aktiviranja atomskih in vodikovih bomb jedrskih velesil so zamenjali elektrone s protoni in aktivirali vso jedrsko moč tega planeta. Nastalo je na tisoče gob in zato se reče, da je svet šel po gobe. Zaradi močnega radioaktivnega sevanja se je povečala protuberanca na soncu, razpadel je sončni sistem, semaforji na Rimski cesti so prenehali delovati, galaksije so zašle s svoje poti in vesolje se je zavleklo v črne luknje. Nastala je tema, v črni luknji se je nabrala vsa snov vsega vesolja v velikosti nogometne žoge in pripravlja se nov prapok. Ta se bo zgodil s prihodom novega leta in tedaj bomo živeli v novem vesolju, v novem svetu, ki bo boljši in prijaznejši od tega, ki bo narejen za vse ljudi ne glede na to, kaj kdo je. Nekaj je pa zelo pomembno. Ta svet bo narejen za tekače, zato bo tudi prevladovala dobra volja, prijateljstvo in ljubezen. To pa tudi želim vsem ob prihajajočih praznikih, ob prihodu novega leto in čez vse leto in še naprej.
Še nekaj modrih nasvetov za prihajajoče novo obdobje:
Ne delajte računov brez krčmarja, ne kupujte mačka v žaklju, ne šivajte železne srajce, ne mečite pušk v koruzo, podarjenemu konju ne glejte v zobe, ne delajte slonov iz muh, ne čakajte, da bodo pečene piške same priletele z neba, ne streljajte kozlov, ne mesite kruha iz vsake moke, ne jejte zarečenega kruha, ustvarite brado najprej sebi, ne zobljite lešnikov s hudičem, ne hvalite dneva pred večerom, ne odlašajte na jutri, ne hodite večkrat na led, imejte vrabca v roki, hitite počasi, ne valjajte se pod mizo, drugim ne kopljite jam, bodite svoje sreče kovač, ne pridelujte debelega krompirja, ne letajte previsoko, ne zanašajte se na pasji rep, ne zvonite po toči, vedno poskusite v tretje in dobro se imejte, kajti zmanjkalo mi je pregovorov.
Zdaj pa brez muje obujte superge in na tek. Čič ne da nič, stalo pa malo!
