Zadnje novičke

[lenči]

Avg HR: 172bpm
Max HR: 182bpm

A ni tole ogromno? In z "ogromno" mislim "preveč"?

Ja, če bi to napisal moj mož, bi rekla sigurno preveč, zame pa je to, glede na to, da tudi jaz eksistiram na visokih obratih sprejemljivo. Vsaj pri takšnem treningu.

Včeraj sem tekla lahkoten tek , pa je bil AVG 152, maksimum pa 185 in je bilo to zame super. Na tekmi pa je AVG okoli 170. In moje počutje je čisto OK. Raje ne omenjam, kako je bilo pred letom dni, ko sem začenjala . Jaz imam pri hitrejši hoji 120-130 (ne hitri hoji).

[niki]

Avg HR: 172bpm
Max HR: 182bpm

A ni tole ogromno? In z "ogromno" mislim "preveč"?

Ja, če bi to napisal moj mož, bi rekla sigurno preveč, zame pa je to, glede na to, da tudi jaz eksistiram na visokih obratih sprejemljivo. Vsaj pri takšnem treningu.

Včeraj sem tekla lahkoten tek , pa je bil AVG 152, maksimum pa 185 in je bilo to zame super. Na tekmi pa je AVG okoli 170. In moje počutje je čisto OK. Raje ne omenjam, kako je bilo pred letom dni, ko sem začenjala . Jaz imam pri hitrejši hoji 120-130 (ne hitri hoji).

Jaz imam tudi visok pulz, že v mirovanju je višji kot pri ostalih. Tako, da sem se nehala z njim obremenjevati, čeprav doma slišim, da bi bilo fino, da upočasnim tek (glede na moj tempo potem bom hodila in ne tekla), da si ga znižam. Moj se kar giba med 160 pa do 185 max. (pri največjem naporu je bil pa tudi 190 ). Res pa da ne tečem po ravnem, ampak je razgiban teren.

Sem pa šla pri Iri gledat malo nazaj pa je imela pri prejšnjim treningih nižji pulz.

Včeraj ko sva z mojim tekla, je imel on konstanten pulz 130 (tudi v klanec gor), meni pa je nihal - povprečni je bil 171, max. pa 184. Upam, da bo s časoma kaj bolje...

[UršaR]

Evo, še ena "na visokih obratih" kot pravi Lenči. Povprečni okoli 160 (ali raje kakšen udarec več), maximalni tja do 180 (včasih kakšen čez). Če bi jaz hotela znižati pulz, bi morala hoditi - pa še to ne prav hitro.

LP, Urša

[IRA]

Hja ...

Tudi jaz se zavedam, da je pulz kar visok, je pa tudi pri meni nekako tako kot so napisale punce.
Pulz je kar visok, počasi se vidi, da pada ... najbolj je to opazno pri počasnejših tekih.

Včasih ni bilo šans, da bi lahko tekla v nekem normalnem ritmu, sedaj lahko dosežem že kar lepe rezultate - mislim na povprečni pulz.

S časoma pa upam, da se bo še kaj bolj navzdol premaknilo.

Je pa zelo očitno, da imajo moški dosti nižji pulz kot ženske ... mogoče jim pa zato kile kr same dol letijo

...matr je enim luštno in vse to zarad ene "base"
Pa nej še kdo reče, da je življenje FER

[Eustahije]

...matr je enim luštno in vse to zarad ene "base"

[slovon]

Je pa zelo očitno, da imajo moški dosti nižji pulz kot ženske ... mogoče jim pa zato kile kr same dol letijo

Haha, misli si. Tudi jaz imam turbo-obrate in me to mentalno matra.
Ni pa nobenemu jasno, kako lahko furam 1 uro na 170+.

Zaenkrat sem prisel do tega, da je to pac znak slabe kondicije in da bom s treningom t.i. "baze" pocasi prisel na normalnejse stevilke.
Bazni trening pa pomeni laufat nekaj mesecev v t.i. 2. in 3. coni - pri meni to pomeni 135-145 cca.

Zadnjic sem se naucil se en trik: dobro ogret sem zasprintal in drzal kolikor casa sem mogel (vsaj ene 2 minuti). Potem sem doma videl na grafu utripa lep hribcek - slo je gor do 172, tam se je prelomilo v poloznejse in potem do 182, kjer sem crknil.

Moja mi je razlozila, da je prvo koleno prehod iz aerobnega v anaerobni nacin obratovanja (to je dobro vedet za planiranje na dirki).
Peak je pa maksimalni pulz, se malo, pa padem dol

LP, slovon

[Vinci]

Meni kile nič dol ne letijo, pa imam za amaterja precej nizek pulz. Odkar tečem je tam nekje med 45 in 55 v mirovanju. Ravno sem si ga po amatersko dvakrat izmeril in je bil okrog 50.

Pri teku pa ne vem, ker si ga ne merim, ampak po moje ne more biti višji od 140-150, ker tečem bolj počasi (za odtenek hitreje od Ire; med 5:30 in 6:00 na kilometer), pa tudi zadihan ravno nisem preveč. Pač, zaenkrat tečem v območju "udobja," ker zaradi lastnega zdravja nočem pretiravati.

[niki]

Meni pa gredo kile gor odkar sem začela tečt Pa ni to zaradi mišic, verjemite mi Sem se na začetku tudi jaz malo tolažila. Res pa, da imam sedaj velik apetit pa brez samokontrole sem glede hrane

[IRA]

Meni pa gredo kile gor odkar sem začela tečt Pa ni to zaradi mišic, verjemite mi Sem se na začetku tudi jaz malo tolažila. Res pa, da imam sedaj velik apetit pa brez samokontrole sem glede hrane

Meni tudi

Se bojim, da se bom jest mogla lotit drugačnega treninga, take vrste kot ga je opisal solovon - baznega, počasnega in dolgega ...

Jaz sem se zredila že prej, sedaj pa pridobila še dodatni dve kili ...
Tudi meni apetit kar raste

Nekaj je verjetno tut od mišic, ampak kakorkoli je - jih je preveč. Sem že na tisti meji, ko se v svojem telesu preprosto ne počutim več "domače"

slovon ... teorija tvoje žene se mi je zdela prav simpatična! Je res kaj na tem?
Al so to bolj predvidevanja?

Bom sprobala enkat za foro

[wind]

Haha, misli si. Tudi jaz imam turbo-obrate in me to mentalno matra.
Ni pa nobenemu jasno, kako lahko furam 1 uro na 170+.

Jaz imam pri teku povprečja večinoma nad 170, redko manj. Maximum je 197 (v klanec, po ravnem gre do 194/195). V mirovanju je okrog 50, večinoma med 49 in 52. Zadnjič sem odlaufal 10km, in dobro uro po teku ponovno izmeril pulz v mirovanju, pa je bil spet 51. Torej je tak tek čisto OK.

Dokler se po teku počutiš dobro in te nič ne boli, se ni vredno sekirati zaradi utripa. Drugo je, če se po teku privlečeš domov ves izmučen, svoji dragi zmagoslavno poveš, da si v zadnjem kilometru po hudem boju prehitel kolesarja, potem na kavču zaspiš, naslednji dan pa na TF prebiraš teme o pokostnici.

Beri še tole o utripu:
http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?t=6428
http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?t=6155
http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?t=4902

[IRA]

Hojla ...

Evo me...
Se že nekaj časa nisem oglasila pa je prav, da napišem par besed - kot nekakšen obračun, bilanco

Torej ... tečem še vedno.
Nekako se kar držim, vmes sem imela malo krize - dva tedna sem zelo težko tekla in potem me je položilo. Ne vem, če sta bila tiste dva tedna prej povezana s slabim počutjem. Ampak sedaj je valda mimo in bomo lahko spet srečno, veselo in naspidirano stopicljali naprej.

Vmes sem se udeležila Urbanovega teka po Novem Mestu. Bilo je krasno, z nekaj novih informacij, ki vedno pridejo prav ... po teku pa me je tako fizično kot psihično sesulo.
Zdravje se mi je postavilo po robu... in sedaj sem spet na svojem mestu!
Psihično in fizično

Od planiranih tekov sem izpustila edino tadrugi Tivoli - zaradi bolezni, dodala pa sem še nekaj naplaniranih. Recimo Fotrov tek, Urbanov tek.

Sledi še nekaj letošnjih planov, nekako nastajajo sproti, čisto nehote, a z veseljem!


Letos še sledi:
- 26.10. 2008 LM 10-ka z nasmehom
- 9.11. 2008 Martinov tek - Izola (če bom na obali)
- 23.11. 2008 Palmanova (z ali brez nasmeha)
- 7.12. 2008 Barbarin tek - štafeta (Velenje)

Drugače pa sem se sedaj med psihičnim in fizičnim kolapsom malo pogovorila s sabo in si prišla na čisto glede nekaj stvari pri teku.
Spet sem se vmes nekje izgubila, pretiravala, hotela preveč ... pa kr neke čase sem si postavljal pa kr neke svoje cilje in želje ...
Dejstvo je, da redno tečem slabe tri mesece in da mi za kakršnekoli čase, takšne in drugačne cilje manjka kliometrina... tako, da sem se spet malo zabremzala in si razložila, da tečem zato, ker mi je všeč in da je za tekmovanja in postavljanje rekordov še dovolj časa

Po LM bom začela delat na baznih tekih. Predvsem mi manjka kilometrine in tekaških ur. Skušala bom čim več tečt, kombinirat moje klasična vaške variante s kakšnim kRožnikom ali drugim organiziranim tekom in dodala še kakšen trening ali dva - fitnesa. Je treba še kakšno mišico zbudit.
Razmišljam tudi o Urbanovih tekih, a sem za enkrat še v dilemi.... mogoče se za začetek primem kRožnika in/ali Golade in se (če bom čez zimo pridna) spomladi nagradim z Urbanovimi treningi

Pa še eno dejstvo je ... SHUJŠAT MORAM!!!
4kg moram dat dol pa pika, pozna se mi na premikanju rok, nog, motorike in tudi na počutju samem.
Preveč jem, preveč sem zapackana in to me ustavlja ... počutim se ne tako kot bi se morala.
Tko!

Zdej mislim, da sem zapisala vse ... malo za nazaj, malo za naprej!

Skupnih kilometrov imam sedaj od 11.8. 2008 -282km

Tolko za enkrat od ponosne polžke

[lenči]

IRA, ti boš kar vse teke odtekla z nasmehom , takšnim do ušes, kot pravi balzam za dušo in telo. No na Barbarinem se boš malo bolj potrudila, tistih par km, samo užitek bo pa toliko večji . Pa še kakšno presenečenje si pusti za poslastico, saj veš .

Pa o hujšanju ne bluzi, kaj bi potem morala jaz nardit ? Prehrano spremeni, da ne boš zapackana, kile bodo že šle dol. Hej, prazen žakel ne stoji pokonci, tebe je pa že sedaj komaj za vrečkico .

No, to z bazo pa le prakticiraj, nasmeh na usta do ušes in gremo, čisto fino gre.

Nagrada z Urbanovim treningom pa velja za naju obe .

[IRA]

Uh ... tale lenčin odgovor sem pa kar spregledala

Ja ja, desetka z nasmehom je res pasala, sedaj pa naprej.
Analiza tukajle na forumu je pomagala, prehrano sem pošteno spremenila .. v bistvu nisem nič tako konkretno spremenila, samo basat sem se nehala ... madona se človek takoj boljše počuti ... konec koncev, zakaj za hudiča se sploh bašemo?

No skratka ... to imam v planu nadaljevat. Ne basanje in konkretni teki, da si naberem kilometrine.

Danes sem tekla malo več kot 10kilometrov in ves čas v tempu 6:10/km do 6:30/km ... sem kar zadovoljna.
Nisem nikoli kaj dosti spremljala tempa med tekom, samo na koncu sem pogledala kako kaže ...

V planu imam nekje 3 do 4 treninge tedensko. Od tega en daljši cca 15km, ostali med 8-10km. Pa enkrat pred Palmanovo bi rada še odtekla 21km v kosu.

Zadnji teden ne, torej ta vikend (bo težka pomojem) ali pa naslednji ... mislim, da bo padlo kar na naslednjega.

Urban še vedno ostaja kot nagrada za pomlad

Lp

[IRA]

Prvega ne pozabiš nikoli ali kako sem tekla svoj prvi polmaraton!

Ja, tudi zame je prišel čas!
Naj takoj povem, da sem s plačilom za Palmanovo cincala do zadnjega!
Iti ... ali ne iti! To je bilo vprašanje!
Sem dovolj pripravljena, je pravi čas? Zmorem - ne zmorem ...
Predvsem v glavi še ni bilo tisto - kar bi moralo bit.

Zakaj sploh Palmanova, od kje?
Za Palmanovo sem prvič pravzaprav slišala, ko sem brala Clasixove zapise ... in mislim, da je tudi krivda njegova. Krivda, da mi je Palmanova tako zlezla pod kožo, da sem jo sanjala kakšne dva meseca ... čeprav sem v sebi do zadnjega nisem verjela, da bom dejansko tudi šla.

Po LM me ne zagrabila trema ... samo še slab mesec, nato sem razčistila v glavi in zadnji teden resnično že komaj čakala. Če povem po pravici, sem vmes "izgubila" en teden ... Prepričana sem bila, da je Palmanova takoj po Sladkih6 (kamor sem se prijavila za trening pred Palmanovo) in po te prekrasni izkušnji na Sladkem Vrhu sem čutila, da sem pripravljena!
Kolikor si v štirih mesecih rednega teka pač lahko

Začelo se je evforično, teden skoraj popolnega počitka ... fedrci vedno bolj našponani, samo še čakala sem, da "spustijo elastiko" in poletim.

Teden počitka je bil pametna ideja (hvala lenči) saj sem v tem tednu pozdravila bolečo ritno mišico (ki je ostala od LM) in boleč podplat (ki je ostal od Sladkih6 ...

Bližje je bilo, težje sem čakala ... kar so seveda ugotovili vsi v temi "palmanova"
Se opravičujem, je bilo močnejše od mene

Končno je prišlo jutro.
Brez težav sem vstala, pripravila zajtrk navlekla nase tekaško opremo, čez njo opremo za v svet
In smo šli ... tokrat brez obračanja avta po "pozable" stvari

Avtobus se je prepoznalo že od daleč in prvi šok, ni prostora ... kako ni prostora ...
Zgoraj vse zasedeno. Ok to sem vedela, da bo težka, ker je mel tae prste vmes, spodaj tudi ... ok ven pa iz sprednje strani preizkusit srečo ... komaj najdeva prostor ob krasni moški družbi in z že razigranimi "sosedi" ... pa se začne.

"Prosimo, da Poletovci zapustijo naš avtobus!"
Aaaaaaa tle je HAKLC ... seveda, naših je še nekaj manjkalo ... eni so zaspali ... avtobus pa poln ... nekako ni šlo skupaj!
Ok - Polet gre
Pa se vrne nazaj češ, da je Helena Žigonova pa njihova ... kar zabobnelo je v spodnjem delu avtobusa... tako smo bili vsi glasni, da je, da Helena je pa naša in pika
Smo zmagali in Helena je čisto nič hudega sluteča že nekaj časa sedela v zgornjem nadstropju

Pa smo šli ...
Vožnja zanimiva, pričakovanja niso dala spati in iz minute v minuto se je bolj čebljalo, več hihitalo, več pričakovalo

Sonček je kazal svoje zobe, slana je kazala svoje ... mi pa polni optimizma vendarle prispemo v prekrasno sončno Palmanovo!

Zame idealen dan ... sonca sicer ne maram preveč, a upala sem, da bodo nizke temperature zdržale čas teka ...

Nekaj "mutenja" z oblačenjem in že sem s Fotrom in Pajotom tekla proti štartu... tam pa iz nenada lenči ... šprint, vrže se mi v objem, smeh, veselje, svetleče učke ...
Vsi smo vse pozabili ... malo smeha, malo čveka in POK!!!

Že smo tekli ... štartali smo hitro, jaz sem se takoj zabremzala in pustila lenči in Fotra naprej ... pajo je upočasnil z mano.
Gledam na Garmina in še vedno gre vse skupaj prehitro - tempo 6:09 ... pa naslednji 6:10 ... Pajo sprašuje, če sem ok, če gre, če sva prehitra. Povem, da se počutim ok, ampak da ura je pa definitivno prehitra ...
Ciljala sem namreč na tempo malo pod 7:0, pobožne želje so bile med 6:30 in 7:0 celoten čas teka ... ne pa 6:09 ... O_ow ...
Pa dobro, malo upočasniva in tečeva dalje ... vreme krasno, sonček boža v hrbet in kilometri grejo.
Na srečo (hvala pajo) me je pajo že na štartu prijazno opozoril, da naj "šparam sapo" nekako lepši izraz za "bodi tiho" in imel je prav.

Tečeva, prva postojanka ... druga, tretja ... na vsaki se ustaviva, narediva požirek, dva ...
pajo je rekel, da se bo ustavljal, jaz kronično premalo pijam in sem sledila.

Gremo naprej ... lepo nama gre!
Je prehitro? Kaj pa vem, še vedno tečeva 6:20, ampak počutim se ok...
Pajo postane nekako sumljiv ... vpraša za tempo malo pod 6:30 ... upočasnimo ... "ne, ampak ne vem, če bo šlo" ...
Poliževa bombončke in tečeva dalje... Malo pred 12km se pajo ustavi in začne hodit ...
Reče mi nekaj v stilu "pojdi sama naprej" ... jaz sem ga razumela "čak sam mal" ...
Se ustavim še jaz, ga pogledam, vprašam, če res ne bo šlo ... odkima in me podi naprej.
Stečem v sekundi in to tako zelo, da sem imela naslednje 4km spet tempo prehiter ...
Pred seboj vedno bližje vidim lenči... ustrašim se.
Če je pred mano lenči, če je vedno bližje... če je računala na tempo 6:0 to jasno pomeni, da sem prehitra ... zmanjkalo me bo ...
Upočasnim in spet tečem okoli 6:30, lenči konstantno gledam v hrbet in sanjam kako lepo bi bilo, če nebi tekla sama ...

Pri 17km me začne krivit, začnem se obnašat kot formula, krajšam vse ovinke, izkoristim vse boxe in počasi začnem preklinjat sonce, ki se je ravno sedaj na koncu obrnilo direktno v glavo.
In to je tisto kar jaz v resnici najtežje prenašam. Postane mi slabo in ne manjka dosti, da se samo sesedem in ostanem na tleh.

Prepričujem se, da ni tako hudo ... ne krajšam več ovinkov, raje iščem senco ... uuuu še ena postojanka
Vzamem vodo, naredim požirek - NAPAKA!!!
Prej sem vedno pila čaj, da je voda tako zelo mrzla se mi ni niti sanjalo ... nardim požirek - žejna - in letim dalje ...
Vedela sem, da je verjetno zadnja postojanka, a sem kar upala, da se še kje najde kakšna kapljica vode!

Tečem dalje, vedno bolj vroče, vedno slabše se počutim po glavi pa mi hodi samo AQUA, AQUA ... ne voda, samo aqua ... Mimo mene švignejo kolesarji - srce mi kriči aqua - aqua ... a čisto neslišno.
Prepričujem se, da nisem žejna, mislim na vse moje navijače in navijačice, ki mislijo name, ki stiskajo pesti ... sedaj ne smem popustit. Sej sem že na 18, 19km ... mater to je še vedno kar nekaj za pretečt ... AQUA - AQUA
Vidim na tleh flaško vode ... leži v travi
Bi al nebi ??? Je tko hudo ... bog si ga vedi kdo je to lizal ... gledam flašo, v glavi odzvanja AQUA in letim naprej ... Ob vsej tej aqui sem prehitela kar nekaj tekačev, vsi brez vode ... ob cesti zagledam gospoda, ki ga "krivi", stoji v roki ima flašo vode ... pije ... v mislih sestavljam stavek AQUA - AQUA in študiram kako si bom vodo kar zlila v usta, brez, da bi polizala flaško ... meter pred tem gospodom ... naredi požirek in vrže flaško na tla ... pred mene, v travo ....
Gledam v flaško, treba je bilo odreagirat ... prijet, pobrat, iztisnit tri kapljice (ostalo je seveda pljusknilo čez celo cesto) ali it naprej ... šla sem dalje.

Zadnji kilometer, meni pa že kar slabo ... kronično premalo tekočine ... nisem mogla več utišat tiste AQUA AQUA ... pripelje se do mene gospod na motorju ... veliko govori, jaz pa samo AQUA AQUA ... nekaj govori, jaz pa samo SI - SI ... se mi je zdelo, da s tem ne morem falit ...
Kaže mi z rokami in nogami, razumem, da bo potehnil naprej, ustavil na naslednjem ovinku in mi dal za pit....
Res sem tako razumela ... in res se je tako zgodilo.
Na ovinku poberem čutaro čaja, naredim dva požirka, govori, da naj še pijem ... nimam časa ... že tako se je obiral pri "slačenju" čutare ...

Po pravici povedano, nič manj žejna nisem bila, šlo pa je verjetno za psiho.

Spet me dohiti in glasno navija zame ... jaz pa samo SI - SI ...
Vpraša nekaj, kar se je končalo z "ezloveni!" in jaz spet SI - SI ....

Potem se mu je odprlo in reče "SPRINT STO METROV!"

Dam gas (niti slučajno se ni videlo) in en ovinek, drugi ovinek, tretji ovinek ...
Bora sem mislila zmlatit vmes, ker mi je rekel še dva kilometra ... mi je kar mrak na oči padel ...

Stopim na stadion, hočem čez travo pa vidim, da vsi tečejo okoli ... pomislim, če moram pretečt cel krog ne vem, če se ne bom sesedla
Tam nekje od daleč slišim DEJMO SONČEK!
Potegnem (spet se ni nič videlo), tečem mimo Daliborja, mimo rafa in Erike in se derem kolko šeeeee??? Kje je konc???

Dalibor zakriči "še malo sonček pa boš pod petnajst!"

Zašprintam ... na sliki se da videt, kako je ta šprint zgledal

Pridem skzi šikane v cilj ... ura 2:14:51
Hodim ... nikjer nikogar, kar hodim ... zapodim se do čaja in pijem, pijem, pijem...
Hodim naprej, počutim se kot mali otrok ... že v ciljni črti, čim sem začela hodit se mi je začelo nabirat v očeh ... hlipam in se trudim ne hlipat ... pridem do Daliborja s solznimi očmi, smrkava, lovim sapo (tako in tako) ...
Dalibor pa samo "kaj je sonček, a je kej narobe s pajotom?!?"

Ga potolažim, da mislim da ne ... in iščem naprej ... iščem wc - saj me je lulat že na štartu in ne ni minilo med tekom (točno vmes sem spremljala tudi dreveda kje bi se dalo met kak postanek pa v 21km nisem našla primernega) ... iščem kje oddam čip, kam moram it ...
Primem enega italjana pod roko in kažem na čip ... predstavi se Marčelo in me odpelje do šotora ...

Baje me išče lonely, vidim ga ... vidim Špelo, klepetajo, smejijo se jaz pa še kar na robu joka... še kar ne verjamem, da je res ... še kar nisem sigurna ... še kar ...
V šotoru srečam lenči in ne upam si odpret ust, še kar se tolažim ...

No ... počasi sem se umirila ...
Z Marčelom sva dobila majico, vrečko, poklepetala sem z lenči, sprejela kup čestitk, objela lonely-ja ...

HVALA VSEM!
Ne morete verjet kako zelo hvaležna sem bila vsem!

pajo hvala za tvojo spremljavo do 12km, naprej sem bila kar zgubljena
In sama prav gotovo nebi štartala s tako hitrostjo in zagotovo nebi prišla do tega časa, hvala!

hvala lenči za vse njene napotke, hvala za objem, hvala za to, da je verjela vame - bolj kot sem si sama upala verjet...

hvala vsem navijačicam Kseniji, niki, Maši, Daji in ostalim mačkam ... ste bile z mano, ko je bilo najbolj hudo ....

hvala vsem, ki jih je pobiralo ob stezi, dali so mi vedet, da imam še moč ...

Hvala bojanu za organizacijo, prevoz, krasen izlet ...

Hvala vsem!
Moj prvi polmaraton v Palmanovi je bil sanjski... če bi lahko kaj spremenila bi imela še zadnje 4km sonce v hrbet ...

... ampak to bi bilo že kičasto


In HVALA DALIBORJU za vse kar je

[spela*]

Ira, še enkrat čestitam! Super si to opisala!

Ja, baje prvega ne pozabiš nikoli - a sama nisem imela takšnih občutkov po prvem. Verjetno sem si za to izbrala napačnega (premalo množičnega + temperature take, da sem se komaj zavedala sama sebe), ki sem ga zato vzela bolj za trening. Pač pa je bil moj tretji (tudi Palmanova), ki mi je sprožil podobne občutke.

Kolikokrat gremo torej še spat?