Ok torej ker ne morem (spet) kaj dolgo spat sem se odločil, da se pred učenjem malo razpišem. Glede na to, da se vsi predstavljate, naj še jaz napišem nekaj o sebi, čeprav ni še dosti "materiala" o čem bi lahko pisal.
Skratka rodil sem se pred dobrimi 23-imi leti v Rakičanu pri Murski Soboti, sprva smo bili doma v stanovanju v Murski, leta 1991 pa smo kupili hišo v Černelavcih in se preselili tja. Glede na to, da sem bil v mladih letih bolj "buckaste" sorte in pa, da sem imel ginekomastijo (vprašajte googla), sem bil večkrat tarča, ko je imel kdo slab dan. No z namenom, da bi slednji problem odpravili smo se podali na obisk v Pediatrično kliniko, kjer sem zraven čakalne liste (na operacijo nisem smel pred 17 letom), dobil še v roke list, kako naj se prehranjujem (na kratko dieto, imel sem med 5-10kg preveč) ter napotek, da sem morem vsake tolko oglasit nazaj na kliniki, kjer me bojo spremljali. No prehranjevalni načrt se je spremenil na zdravega, od guljenja trdih crispy-jev do takrat revolucionarnih piščančjih prsi, kar takrat seveda nisem razumel, se je stanje poooočasi začelo "izboljševat". V začetku srednje šole sem dodal še kolesarjenje, da je stvar postala bolj zanimiva, no vsaj zgledalo je tako, da grejo stvari na bolje. Kljub vsemu pa je vse skupaj naznanjalo temno obdobje srednješolskih dni.
Ko sem začel ugotavljat, da imam moč nad samim seboj in, da lahko sam s sabo "manipuliram" sem ob vse manjših številkah na tehtnici postajal vse bolj srečen. Količina treningov se je začela povečevat, količina hrane pa zmanjševat, na začetku nekoliko počasneje nato pa drastično, skratka počasi sem zabredel v anoreksijo. O tem ne bi veliko samo toliko, da je trajalo dobre 3 leta, da sem prišel spet nazaj na "normalna" pota, sprva zdravljenje na pediatrični (3 mesece tam, da so me nafilali pol pa domov, to je po intervalih trajalo 2 leti), v 4. letniku pa smo ugotovili, da obstaja posebej klinika za motnje hranjenja (EMH) v katero sicer težko prideš ampak fantov nas je malo manj, tako da sem bil kmalu tam. Zdravljenje je trajalo ene 6-7 mesecev, temeljilo pa predvsem na tem, da se sprejmeš takega kot si, nobeden te ni nič silil, če boš jedel ali ne (živel ali ne če povem kruto) si moral sam sprejet. No skratka bilo je uspešno.
Kljub vsemu direndaju sem normalno končal srednjo šolo in maturo ter tako iz klinike direktno prišel na faks, ker sem bolj praktičen tip sem seveda izbral strojno fakulteto v Mariboru, oziroma smer gospodarski inženiring (zraven še ekonomija). Tam sem bil 2 leti ampak se je izkazalo, da iz te moke ne bo kruha, deloma tudi zaradi "čudnih" odnosov z predavatelji in asistenti (določene izpite so ti že v naprej povedal ali ga boš naredil ali ne, še svinčnika ti ni bilo potrebno vzet v roke). Kljub vsemu nisem obupal in tako presedlal v Ljubljano na študij fizikalna merilna tehnika (fizika vsš), ki pa se je izkazal za zelo plodnega (zaenkrat). No pa da se vrnem k športu, ko sem bil spet "zunaj" sem se sprva še iskal nato pa počasi začel najprej s fitnessiranjem. Ob iskanju informacij o pravilni vadbi sem naletel na forum mojtrener, kjer sem spoznal
Tatjano,
Gorana in vse ostale vodilne, sčasoma pa sem postal del njihove ekipe in tako smo skupaj preživeli kak dan v naravi in potepanju, ter seveda na kolesarskih maratonih za katere sem se odločil ko sem se naveličal 4 sten fitnessa. Kolesarjenje je sicer fajn toda tu je še vseeno vmesni člen - kolo, na katerega se lahko vedno zaneseš in ob spustih odpočiješ razbolele noge, ampak hotel se več, hotel sem videt česa je telo samo zmožno. No tako sem prišel do teka.
Odskočna deska je bil vsekakor
Tekaški forum, vse novice in informacije, ki jih tekač potrebuje na enem mestu,
Tekaški koledar, poročila s tekem, slike s prireditev, tekoči opominki, če si slučajno pozabil na prihajajoči ogodek, in še bil lahko našteval. Kmalu je prišel čas za mojo prvo prireditev, Ljubljanski maraton 2007 polovička ali 21 km guljenja copat. Nad
rezultatom (370) sem bil več kot presenečen, brez neke osredotočene vadbe, tipov treninga sem se že takrat namreč približal času 1:30:00, najbolj pa se mi je v spomin vtisnilo slabo vreme, ko nisi vedel ali švic po tebi teče ali dež, ter srečanje starejšega gospoda (ene 60 let) med tekom, ko je ob pogledu na uro začel tarnati, da zelo slabo teče (mimogrede jaz sem bil že na hlapih)
)). No ker pač nisem vajen biti na miru so se stvari začele počasi stopnjevat, prišel je prvi maraton Treh src Radenci, tudi tokrat me je
rezultat (53) prijetno presenetil, no saj me načeloma vedno saj nikoli ne grem z nekim določenim namenom na tekaške prireditve, glavni je predvsem uživanje in pa druženje, vse ostalo je le nagrada za trdo delo. No dolgoročni cilj pri maratonu je, da bo ta enkrat padel pod 3:00:00, čemur sem se
letos že lepo približal. Kot dobro veste pa sem letos zelo globoko zaplaval v ultraške vode, sicer je glavni krivec
Rajko in njegovih presneto Sladkih6 pri katerih sem že od začetka zraven. Kot veste prvih nekaj ultraških nastopov ni bilo ne vem kako zelo uspešnih in so bili večinoma zaznamovani z odstopi zaradi odpovedi želodca s katerim imam vsake toliko težave.
Trans Slovenija je bila prva letošnja, kot omenjeno sem na dobri polovici odnehal, ker je to izgledalo kot tek od wc-ja do wc-ja, v tistih vremenskih razmerah pa tudi veliko dehidracijo zato pač nisem hotel tvegat. Kmalu sem dobil možnost popravnega izpita, ker so fantje ugotovili, da kljub svoji starosti mislim resno me je Inot povabil zraven če grem v Avstrijo, natančneje v Steyr na
100 km ultramaraton, tega ni bilo treba dvakrat povedat. Pridružil se nama je še Boris, tako da smo trije mušketirji, edini iz Slovenije, navalili na Avstrijo, več o tem sem pa napisal v
blogu. Je pa bil to res eden izmed tekov, ki se bojo verjetno za večno vtisnili v spomin, 100ka je le 100ka, drugo mesto kategorično in uvrstitev na
svetovno lestvico, pa dodata še dodatno težo k vsemu, aja pa po neuradnih podatkih sem postal menda najmlajši ultramaratonec v Sloveniji. Seveda pa ne smem pozabit še tudi na letošnjo najbolj sladko prireditev Sladkih6, kjer sem kot obljubljeno in napovedano odtekel v stilu, in za nagrado odnesel
3. mesto absolutno, skratka prelep zaključek sezone.
Sedaj kar fajn v bolečinah, obremenjen s faksom itak da migam naprej, zima me res ne bo ustrašila, sicer pa me kot darilo za letošnjo "uspešno" sezono, čaka še zadnja prireditev
Istra u mom srcu, seveda v celotni dolžini, čeprav mi je Predrag po telefonu lepo razložil, da gre za precej zahtevno prireditev ampak sva kmalu razjasnila kako je na stvari
))). Za naslednje leto nimam nekih večjih planov, ker mi slednje drugi delajo
) oziroma, kar je zelo lepo od njih, me vabijo vedno zraven in če imam čas seveda, da sem vedno zraven. Nekak najbolj me srbijo noge, ko čakam na
naslednjo, kajti tek čez Slovenijo ima le svoj čar in delit ga z ostalimi je nekaj najlepšega. Seveda pa bo letošnje leto v znamenju novih spoznanstev, ljudi, ki te spoštujejo, občudujejo in me kljub moji mladosti in norosti
imajo za sebi enakega, to je tisto v čemer je smisel vse te pravljice....druženje z vami.
Lp
Uroš
. Prva stvari, ki me je impresionirala je srečanje starejše gospe pri Žalah, ki je tekla, enostavno se nisem moral zadržat in sem ji ob prehitevanju glasno zaploskal 
in ji rekel "Bravo!" 
. No kmalu je bil pred mano prvi resnejši izziv Golovec. Odločil sem se da bom vse vzpone prehodil in tako prihranil vsaj nekaj moči. Ko sem bil na vrhu je prišla tudi prva kriza saj sem se začel zavedati, da me še en krog čaka 
. Črne misli mi je pomagal pregnati Matjaž, ki sem ga srečal na njegovi standardni poti, čeprav sprva nisem bil prepričan a je to on ali ne, ej moram to povedat, da odlično izgledaš 
!!!
, pa toliko o 8 urni vzdržljivosti na treningu 
, popustil je po dobrih 6ih urah (kar je razvidno v grafu). Zadnjih 7 km pa je bilo verjetno najtežjih na celotni progi, prazne glikogenske zaloge, ki jih enostavno tekom tedna nisem uspel dovolj polnit in so bile že zjutraj bolj ko ne prazne, utrujenost in lakota so začele načenjat psiho. Kar mi je takrat pomagalo je da sem si začel pet:
, v glavi se mi je vrtelo, že sem hotel klicat za infuzijo a še nekoliko trezna glava je poskrbela, da sem dobil vse nazaj kar sem izgubil in tako sem bil v dobri uri spet čisto priseben. Tako sem se počutil samo enkrat v življenju, tisti dan ko sem bil čisto na tleh in sem se moral odločit kako naprej, očitno je bila odločitev da ostanem prava.
, oziroma takrat bi si bilo priskrbet kake okrepčevalnice, ker je precejšen napor tečti z nahrbtnikom polnim vode 
. 
, jutri letimo proti Londonu saj se bomo udeležili tekme Anglija - Slovenija, grem pa samo za to ker sem dobil akreditacijo in tega ni za zamudit 
da bi enkrat organizirali tudi dva kroga po PST in s tem okrepčevalnice. Se jih je pa kar nekaj strinjalo s tem predlogom.
