- 05 Jul 2004, 21:09
#14049
Pozdravljeni dragi moji, predvsem ti slonček, ki nikoli ne pozabiš na nas!
Jah, neki dan, ko sem ležala v bolnici, me je moj sonček vprašal, če vam napiše nekaj kratkih besed, zakaj se ne oglasim. Začel vam je že pisati, ko si je premislil in dejal, da vas ne bo obremenjeval z najinimi težavicami.
Ne, nisem zatajila, zatajilo pa je moje zdravje, ki me je naenkrat zgrabilo in bilo je potrebno kar obilno zdravljenje z operacijo. Prav danes so mi izluščili zadnje šive iz moje obložene povrhnjice in mi strogo zabičali lenarjenje.
Kriza, pa tako dobro mi je šlo pri teku. Tako dobro sem napredovala in celo voljo sem dobila, pa so se umešale višje sile, ki so želele, da lenarim in počivam.
Ker sem že celo življenje močan optimist, tudi v slabih in mučnih trenutkih nisem zatajila. Vedno sem si ponavljala, da je tudi to za nekaj dobro, da je tudi meni pokazalo moje telo, da ni zadovoljno z mojim vzdrževanjem in ohranjanjem.
Jah, nič, dva meseca ne bo teka, začela pa sem pogumno in vztrajno. Že prvi večer po jutranji operaciji, sem se postavila na noge in drugi dan že prekorakala hodnik. Danes, teden po operaciji, sem že doma in veselo opravljam svoje opravke. Skušam tudi nekoliko počivati, toda rahli in počasni sprehodi, so na mojem urniku čisto vsak dan. Moram povedati, da se tudi vsak dan lažje vstanem, umijem in obrnem v postelji.
Hmmm, s kakšnimi majhnimi podvigi sem zadovoljna naenkrat. Ja, življenje marsikaj prinese.
Hvala, ker niste pozabili na mene.
Lep pozdrav, Aleksandra