Huh, zopet bom malce zapisal svoje tekaške občutke. Vesel sem, da berete moje peripetije, da jih jemljete s pravo mero hudomušnosti in vesel sem, da vsi tisti res dobri tekači ne odgovarjate s polno mero cinizma, pač pa se vedete zelo športno! Vesel sem tudi vzpodbud vseh tistih, ki ste v mojem ali blizu mojega "ranga". Hvala.
Moj današnji (evforični) vpis in občutke jemljite z nekaj rezerve, saj (po približno 7-letnem "spanju") tečem šele nekaj mesecev.
Včeraj sem se na progo podal nekako brez občutka. Ne bom trdil, da so bile noge boleče ali utrujene, pač pa se je celotno telo obnašalo, kot bi bil na smrt utrujen. Komaj sem pretekel svojo običajno razdaljo in imel sem občutek, da s seboj vlečem žakelj cementa. Nikakor nisem mogel pospešiti in sem lepo počasi odtekel do konca.
Danes pa je bila zgodba povsem drugačna. Zgodaj popoldne sem se najedel, popoldne pa po napornem tednu v službi malce poležaval. Počutil sem se izjemno utrujenega in spomnil sem se nasveta enega od vas (nutella
). Pojedel sem tri žlice nutelle in energija se mi je povrnila. Čez kako uro sem nase že vlekel svoja tekaška oblačila.
Ko sem se odpeljal na start svoje običajne trase, sem v avtu zavrtel Metallico, ki mi je še povečala željo po hitrem teku. Štartal sem nekoliko hitreje kot ponavadi (načeloma vedno začnem počasi in nato pospešujem) in takoj sem imel občutek, da bi bil danes lahko zelo hiter (glede na moje trenutne zmožnosti). Po 500 m ogrevanja sem pričel z merjenjem časa. Teči sem začel hitro in pozabil sem na vse okoli sebe. Razmišljal sem le o dihanju in tempu vdihov in izdihov. Po prvem kilometru sem se spomnil družine, ki si je na startu obuvala rolerje in sklenil sem, da jim bom skušal bežati čim dlje ... Po 3,5 km me še niso ujeli, na vrsto je prišel lažji klanec v katerega sem se zagnal z vso močjo ... Na vrhu (po cca 200 m za menoj ni bilo nikogar. Očitno so se obrnili že prej.
Takrat sem z mislimi odtaval na gozdove in hribe v okolici. nenadoma sem se zalotil, da mi tempo pada, zato sem zelo pospešil. Do petega km sem skušal nadoknaditi "prespano" razdaljo. Pričel se je drugi del proge. Še tista rahla utrujenost je popustila, bilo je tik po dežju, zrak je bil svež in lahko sem pošteno dihal. Začutil sem, da sem se skoraj nehal potiti, zato sem še nekoliko skušal pospeševati. Občutek sem imel, da sem zelo hiter. 2 km pred koncem pa sem se odločil - čas je za šprint. Če omagam, nimam več daleč do avtomobila. Prvi šprinterski kilometer me je povsem izčrpal. V mislih sem (z nespremenjenim tempom) štel do sto, in še enkrat in še enkrat ... Ko tudi to ni več pregnalo utrujenosti in želje telesa po upočasnitvi tempa, sem začel sam sebe spraševati, če sem res taka zguba, da se bom ustavil dobrih 500 m pred ciljem. Takrat sem se vprašal: "Kaj bi storil, če bi te zdajle tvoja otroka potrebovala?" Noge so kar same pospešile in tek sem zaključil v tempu, kakršnega ne zmorem niti na 100 m.
Skoraj odvalil sem se v avto.
Po desetih minutah sem se (s prvo prestavo) odpeljal prozi domu. Še zdajle se počutim fizično povsem sesut, ampak občutek je izjemen.
In kje je pokazala štoparica? Trenutno zame neverjetnih 49,25!
Uživajte in lahko noč!
Včeraj sem se potrudil čim hitreje odteči svojo 10,5 km traso. Prvih 500 m je bilo ogrevanje, nato pa sem meril čas na 10 km in progo prvič pretekel pod 52 minutami oz. točno 51 minut in 52 sekund!
. Je težko najti nove , ker nam hitro pobegnejo 
