Zadnje novičke

[Fotr]

Včasih se pa res vse čudno zasuče. Včeraj me je prijelo, da bi šel na en dolg, počasen tek že navsezgodaj zjutraj. Ne vem zakaj se mi je to naenkrat zdelo pomembno, ampak bilo je kot obveznost kot včasih (kdaj že?), ko je bila obveznost služba. Zato sem z vso skrbjo zgodaj vstal in najprej pogledal skozi okno. In kaj vidim?

Krasno nedeljsko jutro, dan opran od nočnega dežja, trava svetlozelena, okrašena z dežnimi kapljicami, nebo jasno ko ribje oko, tu in tam kakšen bel oblaček, ki je kot izjema potrjuje pravilo, še poudarjal modrino od obzorja do obzorja.

Takoj obujem copate in skok v hladno jutro. Telo se je kmalu ogrelo in res je bil užitek teči v svežem majskem jutru. Potem pa mi nasproti pride krasno bitje, ženska seveda, zdela se mi je lepa kot vilinsko bitje. Čeprav se je moj stari ata, če je zjutraj prvo srečal žensko, takoj obrnil in šel nazaj, kajti verjel je, da to prinaša nesrečo. Kasneje je ugotovil, da ne prinaša nesreče samo, če jo srečaš prvo, ampak če jo imaš za vse življenje. Kakorkoli, to vilinsko bitje se mi je zdelo tako lepo, da sem zijal vanjo in se obračal za njo še potem, ko je bila že mimo mene. Posledica tega je bila, da sem padel kot sem dolg in širok, to pa je precej, po pločniku in cesti. Hitro sem se pobral, da me ne bi kdo videl, da se valjam po cesti in odtekel naprej. Sedaj skoraj verjamem staremu atu, da prva ženska, ki jo srečaš prinese nesrečo. Skoraj zato, ker ne vem, zakaj bi bila prva izjema. No to je malo žleht in ni čisto res.

Tečem naprej, a vraže ne ponehajo. Če rečem, da mi je pot prekrižala črna mačka, bi bilo že kičasto. Zato sem, ko je na cesto pred mano stopila črna mačka, zavil okoli nje in jo obšel z zadnje strani. Tako se mi ni moglo nič neprijetnega ali nesrečnega zgoditi, ker mi ni prekrižala poti. A tam, kjer sem zapustil pot in obvil mačko, je v travi ležala neka žica, zapletel sem se vanjo in skoraj sem si z žico zvezal noge. Seveda sem pri tem tudi telebnil po tleh. Odvil sem noge in se hitro pobral naprej. Nauk iz tega je, da lahko na teku padeš, tudi če ti poti ne prekriža črna mačka.

Tekel sem naprej in zavil na gozdno pot. Tam so bila sveže podrta debla smrek in tako je dišalo po smoli, da sem čutil kako pljučem paše. Ni čudno, da imajo smrekove vršičke za zdravljenje pljuč, kajti v njih je polno mlade smole. Sonce je sijalo skozi veje in na gozdnih tleh, poraščenih z mahom in posutih z listjem izrisovalo vsemogoče vzorce, ki si jih človek skorajda ne more izmisliti. V zraku polno ozona, dišave vsenaokrog, le kaj je lepšega in nič ne more pokvariti užitka ob teku.

Pa sem se zmotil. Iz gozda se je oglasila kukavica. Res jo je lepo slišati in to prvič letos. Takoj sem se prijel za žepe, če imam kaj denarja, saj pravijo, če imaš pri sebi denar ko spomladi prvič slišiš kukavico, potem ga imaš vse leto. Ne samo, da nisem imel nič denarja, še žepa ni bilo nobenega na pajkicah. Evo, spet bom stalno suh, pa tako lepo je kazalo.

Tekel sem naprej in si želel, da bi našel vsaj nekaj, da bi mi prineslo srečo. Kot neki moj prijatelj, ki je imel za višek sreče, če je našel konjsko podkev. Potem pa ga je brcnil konj. A se ni sekiral, ker je naslednji teden zadel na loteriji. Bo že nekaj na temu.

Počasi zavijem spet iz gozda in pritečem na pot čez travnik, ko zagledam pred seboj v travi štiriperesno deteljico. Najprej se mi je čudno zdelo, da bi tukaj rasla detelja, pa tako zgodaj spomladi, a želja je bila prevelika za dvome. Bolj sem gledal, res je bila štiriperesna deteljica, velika, temno zelena se je kazala v travi. Ko sem prišel do nje, da bi jo utrgal in stisnil v knjigo med liste, da bi me stalno osrečevala, sem uvidel, kakšne vrste je ta deteljica bila. V travi je namreč ležala embalaža, kartonasti ovoj od žajfe in na njem je bila lepo narisana štiriperesna deteljica. Utvara sreče sem si rekel.

Kljub vsemu sem se dobro počutil. Tek v pomladnem majskem jutru pa ni utvara in prinaša zadovoljstvo in dobro počutje. Tega ne more preprečiti nobena mačka in nobena deteljica ali podkev ne more doprinesti k sreči, ki je posledica delovanja telesa na polno, v ozračju, ki je kot balzam za pljuča. Tudi če bom vse leto brez denarja, tekel bom, kolikorkrat mi bo omogočeno. To pa je več kot polni žepi. Kukavico bom pa raje poslušal po radiu.

[jozica]

Ampak tisti zadnji stavki so me pa tako navdihnili, da grem še jaz takoj zdajle tekaškim dogodivščinam naproti .

[agnesss]

Črne mačke, kukavice in štiriperesne deteljice. Da se nisem jaz po pomoti na kak ezoterični forum prijavila .

Sicer pa hvala za inspiracijo.

lpA

PS a je bila takšna

[Fotr]

Prejšnji dan sem v nekem Piškurjevem programu teka prebral, da je dobro trenirati tudi večkratne ponovitve kratkih tekov. Odločil sem se, da bom poskusil teči 10 krat 400 metrov z vmesno dvominutno hojo.

Odpravil sem se na bolj skrito lokacijo, da ne bo kdo, ki bi me opazoval, podvomil v mojo razsodnost, ko bi tekal sem in tja po cesti in vsake 400 metrov še dve minuti hodil. Da pa se ne bi zmotil v štetju teh intervalov, sem nabral 10 belih kamenčkov in imel sem namen, da bom po koncu vsakih 400 metrov enega odvrgel. Apnenčaste kamenčke sem stisnil v pest in se pognal v tek.
Pridno sem tekel, se obračal, vmes hodil in vsakič odvrgel kamenček. Tekam in tečem, obračam se in hodim, počasi se mi je začelo zdeti, da tole zelo dolgo traja. Nič, kamenčki ne lažejo, sem si rekel in tekel naprej. Potem sem se le zaustavil in pogledal v dlan. Tam je bilo še vseh 10 kamenčkov, kolikor sem jih nabral v začetku, odtekel pa sem že najmanj še enkrat toliko intervalov.

Tako stojim sredi ceste in buljim v odprto dlan z desetimi kamenčki, nakar mi kapne v glavo, da so kamenčki iz apnenca, da sem jih premočno stiskal v dlani in da se je vsak razdrobil najmanj na tri dele. Med tekom nisem štel kamenčkov, samo odmetaval sem jih in tekel. Nazadnje se še na kamenčke ne moreš zanesti. No ja, sem pa naredil malo več intervalov. Ampak to ni dobro, intervali so naporni, tako, da bom moral zaradi goljufivega apnenca malo dalj časa počivati. Mogoče bom pa zaradi tega kakšno sekundo hitrejši?

[mojcej77]

Ehehehe, Fotr!!!
(hvala za polepšan večer, se grem naprej učit...)

lp,
m

[Z*]

, si moral zaradi apnenca tek trojk preskočiti ? Bo treba v Dolomitih intervale izvajati, v granitu, ni kaj.

[Miha65]

Čist možno, da sem bila jaz ...strašim lučkasto civilizirane tekače in spravljam ob živce najboljše prijatelje na štirih nogah...

Če tečeš po temi se ti oči navadijo in sploh ni problem. Čez Mostec so tako ali tako luči, po pst-ju pa tako ni nekih pretiranih ovir na potki in gre.

Pozdravček,
Snezinka brez lučke

Res je Snezinka. Moje izkusnje...Ko tecem po temi (in to je ob vseh dnevnih "nujnih" zadevah kar vecinoma) se mi zdi, da tecem veliko bolj mehko kot podnevi. Ni problema in s casom se tako privadis, da na kako lucko se pomislis ne. Tam vidis itak samo nekaj malega okoli, ostalo je pa temno ko u rogu!

Drugace pa ce najdem cas se raje tecem po soncku...je ko lepo!

[pegaz]

He he Fotr

kaj bi šele bilo, če bi vzel drobtinice? Al pa koruzo?
Bi pogledal v dlan in videl skledo žgancev?
Lepo te je brat!

LL Pegaz

[Fotr]

Zadnje čase se veliko govori o zdravilcih. Kot nalašč se mi je zgodilo doživetje z zdravilci in to ravno v doživetju med tekom. Še dobro, da se doživi kakšno doživetje, da lahko poročam o tem.

Torej zgodilo se je tako, da sem na lep, sončen dan v lahnem drncu tekel po beli cesti skozi gorsko dolino. Sonce je prijetno grelo, pogovarjal sem se sam s sabo, kajti tekel sem pogovorni tek. Bistri potok je omamno šumljal in z zvoki hladil prepoteno telo. Zasanjal sem in se zbudil šele, ko sem na široko telebnil po vsej cesti. Ker nisem pazil kje tečem, so sledile posledice, to je že omenjeni padec in posledica tega padca je bila velika, temno modra in delno vijoličasta bula na stegnu, podplutba ali modrica imenovana. Tudi bolelo je kakor satan, zato sem sedel kraj ceste in se smilil sam sebi.

K sreči so se pripeljali mimo trije kolesarji. Po otovorjenosti koles sem sklepal, da so popotniki na dolgi rok, pardon, na dolgo pot. Ustavili so se ob meni in se predstavili. Ujel sem samo, da so vsi imeli spredaj dr., kar mi je vzbujalo upanje, da so to trije zdravniki.

Eden je takoj vzel iz kolesa zračno tlačilko, pumpo in mi z njo začel hladiti mesto udarca. Druga dva sta že odvezovala torbe in iz njih vlekla vse mogoče priprave. Takoj je bila postavljena miniaturna operacijska miza in moral sem se vleči nanjo. Potem so staknili glave in ugotavljali diagnozo:
1. zdravilec: Vsekakor in energično trdim, da je to kontuzijski hematom, mogoče bi dopustil možnost še za subperiostalni, nikakor pa ni fraktura
2. zdravilec: Vse kaže na intraepidermalni mehur, napolnjen z venozno krvjo, nikakor pa ne z arterialno
3. zdravilec: Podplutba ali modrica, posledica pravokotnega udarca na levi strani femurja, nikakor pa ne na desni strani

Kaj pa ti praviš? So me vprašali zdravilci. Ker nisem nič razumel, hotel pa sem biti na njihovem nivoju, sem diagnosticiral svojo udarnino z levostegenski medtekaški padec na jebelo cesto, nikakor pa ne morem reči, da me ne boli. Seveda so me pomilovalno gledali in pristopili so k operaciji.

Najprej so si umili roke v neki raztopini, mislim, da je bila karbolova voda, nato so si nataknili rokavice, ki so bile še najbolj podobne kolesarskim. Pokrili so nogo tako, da je iz raznoraznih pokrival štrlela samo debela, modra bula. Spogledali so se, si pokimali med sabo in začeli z operacijo.

Eden izmed njih, ki je deloval kot glavni kirurg, je iz žepa kolesarske majice potegnil knofljico, ki jo tekači največkrat rabimo za pripenjanje startnih številk. Podal jo je drugemu kirurgu, ki jo je poznavalsko razprl, tretji pa me je še zmeraj hladil z zračno tlačilko in obenem deloval kot anestezist. Razprto knofljo je prevzel spet glavni kirurg in me strokovno piknil v bulo. Kri se je pocedila iz nje, nalepili so obliž iz pribora za krpanje kolesarske gume, me potrepljali po rami, izpod mene so potegnili svoje pripomočke, jih pospravili, sedli na kolo in se odpeljali. Še prej sem jih še enkrat vprašal po imenih: bili so Zdravko Dr.Nič, Srečko Dr.Mota in Živko Dr.Ganc. Ja res, pravi zdravniki.

Počasi sem odkrevsal do avtomobila in moram priznati, da danes ni ne duha ne sluha o kakšni buli. Dobri zdravilci.

8) P.S.: Morebitna istovetnost akdemskih naslovov, imen in priimkov imenovanih oseb je povsem naključna z morebitnimi resničnimi osebami.

[Maša]

o, hudo, Fotr, močne impresije

[Z*]

Hehe, tako ti je to, če se preveč začvekaš na solo pogovornem teku ...

[Pet5ra]

oh Fotr...spet si nas pošteno nasmejal

"levostegenski medtekaški padec na jebelo cesto"
ta pa je strokovna

Lp

[5rca]

[Fotr]

Pri teku, pravijo, je zelo pomembno, da poslušaš svoje telo. Še posebno zato, ker pravijo, da je vse v glavi, glava pa je del telesa, v kar pa dvomim. Večkrat glava hoče nekaj drugega kot zmore telo. Ali pa telo ne posluša glave in ukrepa po svoje. Zato je zanimivo prisluhniti tako telesu kot glavi.

Tako sem se odpravil na tek na eno mojih skrivnih stez, kjer je samota, kjer slišiš samo tišino ali šelestenje dreves v vetru in listja pod nogami. Veje stoletnih smrek se globoko sklanjajo nad mahovitimi tlemi in dajejo osvežujočo senco. Za popestritev tu in tam rastejo bela debla breze, ki so vedno lepo počesane in sfrizirane, z razliko od hrastov, ki so vedno skuštrani in razmršeni. Skozi gosto vejevje včasih posije sonce, tišino popestrijo blagozveneče ptičje pesmi, veter večkrat pomaga, da spravi tudi stoletna drevesa v gibanje. Ko tečeš po takem terenu, se lahko posvetiš samemu sebi, si zbistriš misli in očistiš telo. Kot nalašč, da prisluhneš svojemu telesu. In res sem vzel zares ter začel prisluškovati, kaj pravi telo.

Najprej se je oglasila mišica v mečih. Na vse pretege se je drla in klicala jetra, naj pošljejo več magnezija. Jetra so se nejevoljno odzvala, saj so ji mišice šle že krepko na jetra, ker so zadnje pol ure zahtevale vedno več kemikalij. Poslale so magnezij in nestrpno klicale želodec, naj jim pošlje surovine in material. Želodec se je takoj odzval in dejal, da ima jetra tako ali tako v želodcu, ker stalno zahtevajo nove pošiljke. Z gromkim glasom je dal komando črevesju, dvanajsterniku in žolču, da so začeli intenzivneje predelovati in pošiljati potrebne sestavine jetrom.

Tedaj se oglasi srce: »Pa kaj počnete doli, da se je tako povečala poraba krvi. Mislite, da bom zastonj garalo, pumpo sem že dvakrat prestavilo v višjo brzino, vi pa še kar hočete energijo. Bodite bolj srčni in se malo bolj potrudite!«
Oglasil se je žolč in zabrusil srcu: »Nikar se tako žolčno ne odzivaj, saj tudi tukaj delamo, predelujemo in pošiljamo naprej, samo ta norec ne neha teči in rabi vse več energije!«

Potem se oglasijo pljuča: »A mislite, da smo same za vse. Že tako štrajka levo krilo, kako pa naj pošiljam kisik, če srce ne razširi žil. Pa tudi grlo se ne odpira dovolj, pa sinusi v nosu so napol zamašeni, kje pa naj dobim kisik, naj ga z zraka snamem?«

Jetra, ki še nosijo posledice dolgoletnega obremenjevanja z opojnimi substancami, se odzivajo bolj zmedeno in vulgarno: »Mačka vam piterna, pokličite nadžlezno ledvico, no nadledvično žlezo, naj da malo alredanina, no adrenalina, takole bomo vsi pokrcali, pocrkali!«

»Mene pa kar pri miru pustite!« se oglasijo ledvice. »Ta norec toliko pije, da komaj predelam, pa še mehur je poln, pa prekleta prostata je shujšala, da ne spusti vode skozi, krive smo pa ledvice!«
»Saj bi spustil vodo ven!« se grgrajoče oglasi mehur, » pa se noče ustaviti, pa tako ga tišči, da bi moral odliti, ustaviti se pa noče!«

»Imam previsok utrip« se oglasi srce. »Jetra, dajte mu malo zmanjšat soli, da se bo ustavil za nekaj časa!«
»A zdaj me bo pa že vsako srce konamdiralo, komandiralo, me že deložec, no ja želodec priganja, zdaj pa še ti, mazda ti piterina!«

»Malo bomo zaprle bomo ventil za kisik, žile so se pregrele, ker ne morejo prenašati krvi do vseh mišic, če ne bo malo počil, bomo zaprli kakšno manjšo žilico, da bo mislil, da ga je kap! Kaj se pa toliko muči?« so previdno rekla pljuča.
»Ne misulirajte, no simulirajte kapi, saj človek, uviža, uživa, saj še sam ne ve, da se marta, matra. Mu bomo, bejenti goba, malo dotok kemikalij zmanjšale, pa se bo ustavil, kreplet bultelj!« takoj protestirajo jetra.

Čeprav je bilo lepo teči, sem se naenkrat moral ustaviti, kajti nekaj ni funkcioniralo. In ker sem poslušal telo, sem vedel, kaj je narobe. Preveč lepo je bilo teči, pa nisem znal nehati. Ob neskončnem odobravanju telesa, sem se usedel v senco, zaužil nekaj okrepčilnega in si rekel, da bo treba nekaj časa počivati.

Tako je to, če poslušaš telo. Pa še to je bil samo odlomek. Če bi hotel napisati vse, kar se je govorilo, bi zavzelo preveč prostora in časa. Pa veliko tudi za objavo ni. Še posebno tisto ne, kar je govorilo črevesje. Kar so pa rekla jetra, sem pa tako samo na pol razumel. Pa še neprestano so klele.

[miro]

To Fotr, prav pogrešal sem že tvoja doživetja.
Lp