Ko ravno teče debata o obrambi pred psi, sem premišljeval, zakaj se vse živali, ne samo psi, ki jih srečam med tekom, takoj vtaknejo vame. Moj odnos do živali je korekten, saj jih jemljem kot enakopravne prebivalce planeta. Nasprotno, pa živali mene hočejo vedno izriniti iz njihovega vidnega polja ali življenjskega prostora. Edino mogoče je, da jih ne razumem in da je to živalski način izkazovanja enakopravnosti v različnosti.
O psih, ki se zakajajo vame sem že večkrat kaj napisal, tudi o srečanjih s kravami in konji obstojijo pisani dokazi. Tukaj bom napisal bolj nenavadna srečanja z živalmi. Kadar me med tekom ugrizne pes, se sploh več ne sekiram, še posebno ne, če je to kakšen majhen pinč, ki se vsaja na moje tekaške copate. Vendar strup je v majhnih flaškah in zadnjič me je ena taka majhna zverca ugriznila in ni spustila, jaz pa tudi nisem nehal teči. Tako sem z utežjo v obliki kosmate krogle pretekel kakšen kilometer, ko je za menoj s kolesom pripeljal lastnik (skrbnik?) zverinice in mi jo snel z noge. Moral sem se cepiti proti tetanusu, rana pa ni bila večja kot urez pri britju.
Srečanje s psi je vsakdanja stvar. Imel sem tudi srečanje s kačo, ki je bila celo modras. Tekel sem po gozdni poti, ko se mi je odvezala vezalka na copati. Nogo sem prislonil na pobočje kraj ceste in se sklonil, da zavežem vezalke, ko se ravno takrat preko copate priplazi modras. Ker je bil še mlad, sem ga zamenjal za vezalko in ga skupaj z njo zavezal v lično pentljo. Odtekel sem naprej, ko sem zaslišal sikanje. Ozrl sem se navzdol in videl odprt kačji gobec, iz strupnikov je štrcal strup, k sreči je bila vezalka zavezana okoli modrasovega vratu, da me ni mogel pičiti. Odvezal sem pentljo in spustil modrasa na prostost.
Da ne govorim o raznih beljakovinskih dodatkih, ki se v obliki mrčesa, muh, komarjev, kobilic ali hroščev ujame v moje zadihano žrelo. Tudi večji letalci me ne pustijo pri miru. Nekoč sem v rahlem drncu in v omamnem zen teku opazil nad mojo glavo goloba. Ah, kakor nalašč v tem trenutku, golob miru, vejica sprave s svetom, simbol prijateljstva. Vse to bi bilo res, če mi ne bi spustil na glavo vso vsebino svojega črevesja, ki ga ni izpraznil že kak teden. Toliko o golobih, ki prinašajo mir.
Enkrat spomladi pa sem tekel mimo bajerja, kjer so se razmnoževale žabe. Ker je bilo ravno po dežju, jih je bilo tudi na stezi, po katerih sem tekel, vse polno. Skakati sem moral sem in tja, da ne bi katere pohodil, a jih je bilo vedno več. Skoki niso bili več zadosti, moral sem izvajati akrobacije, kar pa je pri moji konturi izredno tvegano. To se je pokazalo tudi v grdem padcu med veselo gagajoče žabe. Ko sem potem doma povedal, da sem padel zaradi žab, so vsi mislili, da so mi žabe, ki sem jih imel obute, zlezle dol in da sem se zapletel v njih ter padel.
Imel sem tudi srečanje z Medvedom. Tekel sem po gostem, zaraščenem gozdu in ravno tiste dni so bili časopisi polni vesti o medvedih. Kar tesno mi je bilo pri srcu, ko sem mislil, da bi bil tudi v tej gmajni lahko kakšen medved. Po daljšem teku sem se ustavil, da opravim biološki potrebi, to je nalitje tekočine zgoraj in odlitje spodaj, ko me po ramenu potreplja kosmata šapa. Komaj sem stisnil ritnici, da nisem opravil še druge potrebe spodaj, saj sem bil prepričan, da je medved. Kar bo pa bo, sem si dejal in se strahoma ozrl. Zagledal sem renčeče zobe, srep pogled in veliko glavo nekdanjega sošolca Jožeta Medveda. Nikoli mu nisem povedal, da bi me skoraj kap ob tistem srečanju.
Aja, pa še o biku. Tekel sem mimo pašnika, kjer je med kravami kraljeval krasen plemenski bik. Veliko pešcev je šlo mimo in za nobenega mu ni bilo mar. Ko sem se mu približal jaz, je takoj dvignil glavo. Oči so se mu zabliskale, iz nosnic se mu je pokadilo, s prednjo nogo je grebel v tla. Takoj sem se obrnil in začel teči intervale. A imel sem oblečeno majico Tekaškega foruma z veliko rdečo piko na hrbtu. Bila je kot tarča za bika, ki me je hotel pregnati z njegovega teritorija, čeprav sem rojen v biku. Podaljšal sem interval in komajda še preplezal ograjo, da sem se rešil pred razjarjeno živaljo. Na koncu sem ugotovil, da mi je vse skupaj kar koristilo, saj sem izvedel hiter interval, pa še počutil sem se kot torero v Pamploni.
Najbolj jezen sem pa na polže. No, ne jezen, ker na živali ne morem biti nikoli jezen, ampak za malo se mi zdi, da polža, prvič, čeprav nosi na hrbtu svojo hišo, nikoli ne ujamem, in drugič, da me celo prehiti.
V resnici pa je počasen tek zelo koristen tako za povečanje vzdržljivosti kot za sanjarjenje med tekom.
