Zadnje novičke

[vencelj]

Tale tema je bolj fotrova domena (prebiranje zna biti pravo veselje), resnici na ljubo pa tek razen v izjemnih primerih ne nudi pisanja vrednih doživetij, kljub temu, da se velikokrat vrnem domov v "zelo osrečenem stanju" ( vau, tole je blo pa res dobr, morm v kratkem ponovit itd.,...). Zanimivo je, da običajno največji tovrstni užitki sledijo tistim najtežjim uspešno premaganim preizkušnjam samega sebe (GM 40, SAM...).
Tri tedne v juniju razen treh tekem nisem naredil nobenega trening km, v petek pa sem se le spravil v nov tekaški dres, ki sem ga dobil kot izžrebano nagrado na GM 40 in z opravljenimi 10 km zastavil popravljanje slabega junijskega vtisa. Znana proga iz Železnikov skozi Studeno na Golico in do cerkve Sv. Miklavža, nato strm spust na igrišče Rovn v Selcih ter malce razgiban teren nazaj na izhodišče. Edini kamp v Selški dolini na Rovnu je bil poln po zaslugi tekmovanja padalcev, ki se je odvijalo ta konec tedna s poleti z Ratitovca.
Ta trening je bil spet eden tistih- "vau"- ki te res potegnejo in komaj čakaš naslednjega...
PS: novi dres je kar uporaben!

[vencelj]

Potem, ko sem v petek zvečer opravil tisti čarobni prvi trening v juniju in potem, ko sem v soboto cel dan montiral ograjo na taščinem balkonu , je v nedeljo sledil družinski piknik (razlog, da me ni bilo v nobeni štafeti Jamniškega duatlona- prirejeno po Vitezih dobrega teka- včasih tečem, še raje pa kaj dobrega pojem) .In ker v familiji nisem edini tekač (v detajle se ne bi spuščal, ker se zadeve lohk zakomplicirajo, da poj tud sam ne bom več vedu kdo je kdo), sva se z Janezom hitro spaktirala, da je treba s kalorijami (pa horesterolom itd.) nekaj nardit. . No, glede na to, da smo bili na vikendu v Spodnjih Danjah, je bila najbolj logična varianta tek na Ratitovec po prejšnji progi, preden smo preselili štart v Železnike (verjetno imate nekateri progo še v spominu). In sva šla, čez pašnike, mimo koz in ovc skozi Zg. Danje, Zabrdo in Torko na Ratitovec. Krasen razgled, svež višinski zrak, v koči prijazna Anica in Lojze...Čaj, korenina (encijan...košutnik...) , povratek v dolino.
Tudi znanci iz Zalega loga (saj veste- tek Suša itd.) so bili nekje blizu, verjetno so rihtali kontrolne točke za tradicionalni, menda že 16. pohod iz Zalega loga na Ratitovec, ki poteka vsako leto na dan državnosti- 25. junija.

[vencelj]

Pa sem imel danes spet omembe vreden trening- udarna, celodnevna varianta: dopoldne ročna košnja na klancih rojstnega kraja Dražgoše (no ja, na svet sem prišel v kranjski porodnišnici), potem ročno obračanje taiste trave, popoldne pa pospravljanje sena v senik: tek (hoja), disciplina gor-dol, z obremenitvijo ( cca 50 kilogramske rjuhe-po potrebi glej Slovar slovenskega knjižnega jezika), neznano število ponovitev.

Na praznični dan je tako zame odpadel tek po ulicah Radovljice , pa tudi tradicionalni pohod z Zalega loga na Ratitovec
Mogoče naslednje leto spet.
Pa tudi sena v Dražgošah je ostalo še za kar nekaj udarnih treningov.

[vencelj]

Po opravljenem prazničnem "udarnem treningu" sem ponovil še petkov trening na Sv. Miklavža. Superca mi je posebno hiter spust z vrha na igrišče Rovn, samo spustiš bremzo, pa leti kot sneta sekira! Padalci so šotore že skufrali, poleg nekaj srn sem srečal le še enega tekača in enega hodača. Za laufat pa enkratno: dober večerni zrak, prijetno hladno v senci dreves...
Edino malce utrujenosti od napornega vikenda že čutim. Sledi počitek, ki je pol treninga (janezu). Pa spet ne bo šlo, jutri se začne delovni teden...

[Fotr]

Ko ravno teče debata o obrambi pred psi, sem premišljeval, zakaj se vse živali, ne samo psi, ki jih srečam med tekom, takoj vtaknejo vame. Moj odnos do živali je korekten, saj jih jemljem kot enakopravne prebivalce planeta. Nasprotno, pa živali mene hočejo vedno izriniti iz njihovega vidnega polja ali življenjskega prostora. Edino mogoče je, da jih ne razumem in da je to živalski način izkazovanja enakopravnosti v različnosti.

O psih, ki se zakajajo vame sem že večkrat kaj napisal, tudi o srečanjih s kravami in konji obstojijo pisani dokazi. Tukaj bom napisal bolj nenavadna srečanja z živalmi. Kadar me med tekom ugrizne pes, se sploh več ne sekiram, še posebno ne, če je to kakšen majhen pinč, ki se vsaja na moje tekaške copate. Vendar strup je v majhnih flaškah in zadnjič me je ena taka majhna zverca ugriznila in ni spustila, jaz pa tudi nisem nehal teči. Tako sem z utežjo v obliki kosmate krogle pretekel kakšen kilometer, ko je za menoj s kolesom pripeljal lastnik (skrbnik?) zverinice in mi jo snel z noge. Moral sem se cepiti proti tetanusu, rana pa ni bila večja kot urez pri britju.

Srečanje s psi je vsakdanja stvar. Imel sem tudi srečanje s kačo, ki je bila celo modras. Tekel sem po gozdni poti, ko se mi je odvezala vezalka na copati. Nogo sem prislonil na pobočje kraj ceste in se sklonil, da zavežem vezalke, ko se ravno takrat preko copate priplazi modras. Ker je bil še mlad, sem ga zamenjal za vezalko in ga skupaj z njo zavezal v lično pentljo. Odtekel sem naprej, ko sem zaslišal sikanje. Ozrl sem se navzdol in videl odprt kačji gobec, iz strupnikov je štrcal strup, k sreči je bila vezalka zavezana okoli modrasovega vratu, da me ni mogel pičiti. Odvezal sem pentljo in spustil modrasa na prostost.

Da ne govorim o raznih beljakovinskih dodatkih, ki se v obliki mrčesa, muh, komarjev, kobilic ali hroščev ujame v moje zadihano žrelo. Tudi večji letalci me ne pustijo pri miru. Nekoč sem v rahlem drncu in v omamnem zen teku opazil nad mojo glavo goloba. Ah, kakor nalašč v tem trenutku, golob miru, vejica sprave s svetom, simbol prijateljstva. Vse to bi bilo res, če mi ne bi spustil na glavo vso vsebino svojega črevesja, ki ga ni izpraznil že kak teden. Toliko o golobih, ki prinašajo mir.

Enkrat spomladi pa sem tekel mimo bajerja, kjer so se razmnoževale žabe. Ker je bilo ravno po dežju, jih je bilo tudi na stezi, po katerih sem tekel, vse polno. Skakati sem moral sem in tja, da ne bi katere pohodil, a jih je bilo vedno več. Skoki niso bili več zadosti, moral sem izvajati akrobacije, kar pa je pri moji konturi izredno tvegano. To se je pokazalo tudi v grdem padcu med veselo gagajoče žabe. Ko sem potem doma povedal, da sem padel zaradi žab, so vsi mislili, da so mi žabe, ki sem jih imel obute, zlezle dol in da sem se zapletel v njih ter padel.

Imel sem tudi srečanje z Medvedom. Tekel sem po gostem, zaraščenem gozdu in ravno tiste dni so bili časopisi polni vesti o medvedih. Kar tesno mi je bilo pri srcu, ko sem mislil, da bi bil tudi v tej gmajni lahko kakšen medved. Po daljšem teku sem se ustavil, da opravim biološki potrebi, to je nalitje tekočine zgoraj in odlitje spodaj, ko me po ramenu potreplja kosmata šapa. Komaj sem stisnil ritnici, da nisem opravil še druge potrebe spodaj, saj sem bil prepričan, da je medved. Kar bo pa bo, sem si dejal in se strahoma ozrl. Zagledal sem renčeče zobe, srep pogled in veliko glavo nekdanjega sošolca Jožeta Medveda. Nikoli mu nisem povedal, da bi me skoraj kap ob tistem srečanju.

Aja, pa še o biku. Tekel sem mimo pašnika, kjer je med kravami kraljeval krasen plemenski bik. Veliko pešcev je šlo mimo in za nobenega mu ni bilo mar. Ko sem se mu približal jaz, je takoj dvignil glavo. Oči so se mu zabliskale, iz nosnic se mu je pokadilo, s prednjo nogo je grebel v tla. Takoj sem se obrnil in začel teči intervale. A imel sem oblečeno majico Tekaškega foruma z veliko rdečo piko na hrbtu. Bila je kot tarča za bika, ki me je hotel pregnati z njegovega teritorija, čeprav sem rojen v biku. Podaljšal sem interval in komajda še preplezal ograjo, da sem se rešil pred razjarjeno živaljo. Na koncu sem ugotovil, da mi je vse skupaj kar koristilo, saj sem izvedel hiter interval, pa še počutil sem se kot torero v Pamploni.

Najbolj jezen sem pa na polže. No, ne jezen, ker na živali ne morem biti nikoli jezen, ampak za malo se mi zdi, da polža, prvič, čeprav nosi na hrbtu svojo hišo, nikoli ne ujamem, in drugič, da me celo prehiti.

V resnici pa je počasen tek zelo koristen tako za povečanje vzdržljivosti kot za sanjarjenje med tekom.

[še1PR]

Fotr ti si res ekšn!!! Super!

[Anina]

Medtem ko se vesoljna Slovenija spopada z vročino, je pri nas malce drugače...

V soboto pred ohladitvijo sem tekla zjutraj. Zjutraj, 27 stopinj, jezik se mi je vlekel do tal, pljuvala sem iskre... ne, v nedeljo pa že ne grem teč. Pa hvala lepa Ampak... ponedeljek, dež, ohladitve,... pri nas pa obvezno burja. Ma ne tista, poletna, ki boža, temveč tista ta prava, strupena... dež poneha, jaz pa nisem tekla že 36 ur... OK, grem, grem? Tema bo že čez pol ure...OK, grem, ampak samo 5 km, pa v hrib, da bo vsaj intenzivnost ta prava. V dolini sumljivo zatišje (kako paše tale vetrič!), prvi kilometer vzpona srečam starejši par - ej, na glavi imata kape Ma kej sta zmešana? Halo? Sredi poletja In se jima hudobno smejem (oblečena v najbolj tanko trenirko, glavo mi krasijo le razpuščeni lasje), sledi oster ovinek v desno... vame pa butne tak sunek burje, da ostanem brez sape (ma to ni najhuje) in pristanem na zadnji plati. Ko končam s spiskom svojih kletvic (imam izbor slovenskih), nadaljujem pot. Seveda, zato sta unadva imela kape Bentim naprej, pririnem do vrha hriba. Ej, sej ni tako hudo. Samo na uni čistini je povlekla burja. Mrazu ni. Le zakaj sem doma popila toliko vode? Sej me bo še lulat... Na vrhu sem. Grem domov po isti? Ma ne, to je pa ja najbolj dolgočasno. Naokrog? Torej še cca 40 min, pa že skoraj tema. Ah, saj imam psa (ma resnici na ljubo, ne vem, kdo od naju je večji strahopetec!). OK, grem po ta dolgi poti. Tema me je hitro ulovila. Skozi gozd me je strašilo zavijanje burje, ena veverica in dva zajca. V temi pa je res vsak zajec medved . V dolini pa avti, avti... za vsakega se mi zdi, da drvi naravnost name... zato preventivno skočim v jarek, še preden se mi avto približa. Obcestne jarke poznam bolje od lokalnih pijančkov. In potem najhuje. Ja, res me lulat. Kam? Ja, v obcestni jarek! Spustim povodec in naženem psa. Strahopetec pa priteče nazaj k meni ob najbolj neprimernem času, povodec pa se namoči v edini luži (ja, itak, da moji). Spet bentim in se sprašujem, če gre lahko še kaj narobe. Napaka. seveda, da lahko! Zadnji trije kilometri na čistini, v dolini, burja z leve tako pritiska, da komaj tečem naravnost. Levo uho me boli, v glavi mi buči... doma pa izvem, da je burja pihala 120 km/h

Moja zgodba bi bila čisto običajna, če se bi zgodila pozimi in ne sredi poletja, 30.7.2007.

[PoLyCOM]

Hihi, poznam razne dogodke s psički takšnimi in drugačnimi. Tako kot obstaja ogromno teh "funny animal videos", bi lahko vključili tudi kakšno tako človeško. Jst sem naprimer enkrat morala dobesedno v galopu preskočiti pudla, ki se mi sploh ni hotel umaknit in me je kar butasto gledal. In potem bi jst lahko prišla do zvitega gležnja ali česa podobnega, cucek bi se mi pa samo po pasje režal in me gledal kot budalo.

[Darja]

Moja srečanja s štirinožci so navadno bolj humanitarne narave in tako se je naš domači živalski vrt včeraj povečal za majhnega, majhnega črnega mucka, ki ga je neka hudo dobra duša odvrgla v gozdičku ob poti od Podgorja proti Mengšu. Upam, da bo ta junak deležen vsega tistega kar mu gre
Tako se je moj včerajšnji tek končal v stilu Pipija in Melhijada: in od(pujsala)mijavkala sta proti domu!

[Eve;)ina]

e to, približno pred pol urce sm se vrnila z mojega 1.uradnega treninga za polmaraton.
juhu mi je šlo kot da bi bili moji sklepi namazani (hjan kvečem so bili podmazani z počitkom).
Sicer sem se odpravila dokaj pozno (pol9), a vendar sem še ujela sončni zahod.
Res prekrasen pogled se je odprl na Kamniško- savinjske alpe in prelepi Storžič. Človek je prav ponosen da lahko ob takih lepotah teče. Medtem ko sem tekla sem še pogledala na Grintavec in si rekla: "ha tebe sem pa obiskala v soboto" in hitro pogledala pred sabo, ŠE DOBRO da sem to storila saj je malo manjkalo, da bi me povozil vlak. Pravočasno sem se ustavila, in počakala da vlak odpelje. Vlak je besno potrobil jaz pa sem bila srečna da nisem gledala kaj več "mojega" Grintavca.
Tako sem tekla naprej. In še naprej. Do moje prve postaje

Tam sem se malo pretegnila poskočila v zrak in si rekla "ah gremo še malo" ... do druge postojanke sem tekla mimo reke in še enkrat pogledala Gore ki so se svetili skozi zadnje žarke.

Pot je nato zavila proti domačemu mestu, in medtem ko sem tekla sem ene 100x bila opozorjena da se je začela tekma med Dinamom in Domžalami. Prav nič zabavno ni bilo ker ni bilo nobene pametne muzike.
Kljub temu se mi ni otežil korak in še pospešila sem.
1,2,3, in že so se pred mano pojavil zadnji kilometer. Hop mimo bivše osnovne šole kjer so me spodbujali mimoidoči... (prav super slišati besede super, dajmo.. že med trenigom.. )
Bila sem prav začudena, da bile pozitivne vzpodbude, ponavadi se člani balinarskega kluba za tabo derejo "čao miška, kam pa tečeš" ...

Hop in sem že doma... Prav vesela da na svoj prvi trening sem šla...

[žine]

Na prelep dan smo šli malo raztegnit noge v tolminske hribe. S seboj sem vzel fotoaparat in ker je bilo resnično lepo....evo ene kratke reportaže: http://glog-naveza.blogspot.com/2007/08/maraton-2k.html
lpŽ

[BONI]

To si pa zelo dobro napisal,no saj je tudi bilo res lepo in pa še doooolgo
lp DARE

[mazi]

Včeraj, ko sva zvečer utrujena prilezla iz šopinga je Lili imela idejo, da greva še na tek... Malo sem se probal izmotavati - potem sem se pa pridružil, saj vem da mi nikoli ni žal! Ko sva tekla skozi Mostec, proti Rožniku je bilo že precej temno, pa še na dež se je pripravljalo... Ko pa sva prišla mimo mostičkov (nad halo Tivoli) sva prišla na čistino in doživela enkraten prizor. Mnogo ljudi je enostavno samo stalo in gledalo! Ugotovila sva zakaj... Videla se je namreč enkratna dvojna mavrica in v notranjosti je bil Lj. grad in vse pomembne zgradbe! Skratka enkratno (kot iz kičaste kartice)!!! Do doma in še potem sem imel glavo polno slik in jasno mi ni bilo žal, da sem šel na tek...

[andreya]

Včeraj sem tudi jaz tekla okoli osme ure in sem videla toliko lepih prizorov, da sem bila čisto očarana.

[mazi]

To je to...(tudi midva sva bila na teku malo pred in malo po 20:00...)