- 23 Avg 2005, 21:55
#48948
Eno
po eno
premagujem
stopnice...
vse tisto,
kar je treba
v času zame
osvojiti,
premostiti,
ponotranjiti
in tudi pozabiti.
Včasih pogledam nazaj
koliko jih je že za mano,
kje sem pustila otroško igrišče,
prvo ognjišče,
prvi poraz,
in prvi poljub.
Gledam zadihano
in včasih zaradi lepšega,
kakšen neki je razgled,
kako daleč seže pogled.
In spet se obrnem.
Eno
po eno
grem
čez stopnice.
Kakšno preskočim,
spet druga se vrača
ena in ista,
spet in spet.
Globoko med utripi
pa je praželja.
...Ko bom na vrhu
mi dovoli pogled,
preden stopnišče izgine...
in se potopim v tvoj večno zeleni vrt.
Dovoli,
da se razlijem s pogledom čez svoje stopinje
in zahvalim vsem tistim,
ki so šli z mano vsaj košček poti.
lp,
m
...si kdaj tekel po jasah svoje duše...