Romantičen petek zvečer - ali kako bom šla jutri tečt
No ... pa je spet čas za besedo ali dve ...
Jutri me čaka nov projekt, nov velik korak na moji tekaški poti ... na prvi pogled se ne zdi sicer nič posebnega, nič nenavadnega, nič kar še nisem pretekla pa vendarle je drugačno, je nenavadno ... nisem še pretekla!
Zadala sem si cilj da pretečem pot od Borovnice do Ljubljane - do Rudnika.
Pot ni nič kaj pretresljiva, dolga je 20+km, po večini ravninska ... lahko bi rekla, da je pravzaprav zoprna ... veliko podobne ravnine kot v Palmanovi ... kolikor daleč vidiš je ravno .. kar dve takšni ravnini sta ...
Pločnikov seveda nobenih, marsikje bi znala bit cesta tudi zalita z vodo ... avti se po tej poti nič kaj ne šparajo ... tako, da definitivno bo varnost tista prva na katero bom mislila ... pa magari bom skakala v obcestne jarke
Torej zakaj me potem sploh vleče...
Kaj pa vem, občutek verjetno ... tisti nekaj kar pač vleče... če razmišljaš, če rečeš, če v glavi delaš kroge 21 kilometrov sploh ni tako zelo veliko ... po Borovnici je sicer kar nekaj dela, da jih nabereš ... pa vseeno se da, tudi v krogih po dober kilometer pa pol ... pa vseeno, ko človek reče "sem šla tečt 21km po Borovnici" ... jah prav ne ... če pa človek reče "sem tekla iz Borovnice v Ljuljano" ... je pa to čisto nekaj drugega.
V Borovnico greš pač lahko v trenirki, mogoče celo v pižami ... Ljubljana pa je vendarle nekaj drugega ... za v Ljubljano pa se je potrebno preoblečt, vsaj ven s pižame, še raje tudi ven s trenerke .... treba se je tudi vsest v avto in odpeljat dobre pol ure stran ... ali kupit karto za vlak in se 20minut peljat z vlakom ... skratka ... niso vsi kilometri enaki ... 21kilometrov po Borovnici pač ni istih kot 21kilometrov od Borovnice do Ljubljane...
... in ZATO grem!
Seveda me malo gloda, malo čutim mravljincev ... malo je drugače ... nimam tistega varnostnega ventila, da če gre karkoli narobe se bom že privlekla do doma .... tokrat bo drugače, prepuščena bom sama sebi in ne bom mela tiste "rezerve" kaj pa če ...
Po drugi strani pa je fino ravno to, da se ne moreš kar obrnit nazaj in odkorakat domov ...
Pa še s sabo je treba imet kakšno reč, se malo drugače pripravit ... skratka, jutri je na vrsti čisto navaden tekaški trening ... pa vseeno nekakšen poseben trening poln pričakovanj in poln spoznanj ... predvsem poti same, tako počasi in od blizu ...
Kljub nič kaj prijazni cesti se vse skupaj dogaja po barju, polnem vode, polnem majhnih krasnih detajlov in tik pred ciljem še prekrasna Plečnikova cerkvica o kateri je pisal že Ečo!
No, to je to ...
Predviden štart je ob 13h ... to pa zato, ker moj dragi dela do 16h in če bo šlo vse po sreči bom na cilj prispela ravno tolko prej, da se bom v miru preoblekla, napila, pomirila ... in se v toplem avtu odpeljala nazaj domov
Vmes pa še na pico ... k ne bo nobenga doma, da bi kuhal!
Stiskajte pesti, da bo vreme zdržalo ... to je namreč še edina stvar, ki me lahko odvrne od jutrišnjega lova na cilj ...
Govorim o res neprimernem vremenu, ne o kakšni kaplji sem pa tja
... pravijo, da ni lepote brez trnja
, dajmo 
