LP, Maša
- 10 Avg 2007, 13:20
#98151
Veliko nas je, zgleda, ki nas je tale včerajšnja mavrica očarala!
LP, Maša
LP, Maša
- 21 Avg 2007, 18:51
#99199
Počitnice, iztekajoči se pasji dnevi, čas kislih kumaric, nabiranje tekaške baze za jesenske maratone, vse to je vzrok za pomanjkanje doživetij tudi med tekom. V takih pogojih ne kaže drugega kot kakšno doživetje privleči za lase. Čeprav ne vem, kakšne lase imajo doživetja. Ops, pravzaprav vem, moja najlepša doživetja so imela lepe lase, umetelno oblikovane v frizure vseh mogočih barv in oblik. A priznati moram, da se ta doživetja niso zgodila med tekom.
Kakorkoli naj že bo, lepega pasjega dne se odpravim na tek. Z užitkom sem obul novi tekaški nogavici, ki sem ju dobil v vrečki na eni preteklih tekaških tekem. Tekaška tekma? Pravzaprav se samo po sebi razume, da če je tekaška prireditev, da je to že tekma ali celo dirka, a ne bi smelo biti tako. Včasih bi morali organizirati tudi kakšen tek, ki ne bi bil tekma. Dobro, se bomo potrudili.
Skratka, nogavici sta doživeli tekaški krst, če bom pa tekel tako kot bi mi gorelo za petami, bi bil to celo ognjeni krst. Vendar je bilo nekaj narobe. Takoj po začetku teka, sta se mi nogi začeli zapletati. Eno stopalo je sililo navzven, drugo navznoter. Copati sta se brcali med sabo, nogi je vleklo sem in tja, okrogli kosti, ki štrlita nad nartjo navzven na obeh straneh nog, sta se stalno zaletavali ena v drugo, da je kar precej bolelo.
Potem je bilo nekaj časa mir, a nogi nista hoteli teči naravnost. Leva noga je silila drugam kot desna, opletal sem po cesti, da so me mimoidoči sumljivo pogledovali. A to ni bilo vse. Čudno neskladje med nogama je imelo za posledico, da sem nekajkrat grdo padel in se povaljal po tleh. Težko sem se pobiral, saj sta mi nogi, namesto, da bi mi pomagali pri vstajanju, pri tem le nagajali in preprečevali nadaljnji tek. Brcali ste se med seboj, če bi tekaški copati imeli oči, bi iz njih zagotovo sršelo sovraštvo in če bi znali govoriti, bi sikali ena na drugo, se zmerjali, pljuvali in celo stepli. Pravzaprav, saj sta se že res stepli, zato je nastala taka kolobocija. Namesto umirjenega, pogovornega in zasanjanega zen teka, sem bil ves obrcan in povaljan. Vse to sem moral prenašati, pa sploh nisem vedel zakaj.
Temu je bilo treba narediti konec. Usedel sem se na obcestni kamen, sezul copati in ju natančno pregledal. Nič ni bilo narobe z njima. Potem mi oči padejo na nogavici, ki sta poleg lepega vzorca imeli natisnjeni tudi dve veliki črki. Ena je bila L, druga R. Le kaj to pomeni? A, seveda, L, pomeni nogavica za levo nogo, R pomeni pa za desno nogo. Sicer bi za desnico moralo pisati D, a ker so oznake mednarodne, je bilo na desni R, čeprav ne vem, kako se po mednarodno reče desna noga. Sprva sem bi zadovoljen, da sem razbral šifri, potem pa sem izbuljil oči in spoznal vzrok vseh nevšečnosti. Na desni nogi sem imel obuto nogavico L, na levi pa R. Ja seveda, saj to je pa res napaka, kako pa naj nogi delujeta in tečeta usklajeno, ko pa imata obuti napačni nogavici. Samo po sebi se razume, da to ne gre.
Hitro sem preobul nogavici, nataknil copati in kar čutil sem zadovoljstvo, ko sta stopali in nogi delovali usklajeno in užitek je bilo teči naprej. Torej, tekaških nogavic se sedaj ne obuva kar na slepo, ampak sta tako kot copati namenjeni za vsako nogo posebej. To je velik napredek pri razvoju tekaške opreme in znaten prispevek k boljšemu teku. Ta izkušnja mi je dala vedeti, da bo odslej pri tem biti zelo pazljiv.
Zdaj pa vsi copate na noge, seveda še prej tudi nogavice, pazite na oznaki L in R ter veselo odtecite nabirat tekaško bazo za naslednji tek. Pasjih dni bo kmalu konec, pa tudi sveže kumarice že poganjajo.
Kakorkoli naj že bo, lepega pasjega dne se odpravim na tek. Z užitkom sem obul novi tekaški nogavici, ki sem ju dobil v vrečki na eni preteklih tekaških tekem. Tekaška tekma? Pravzaprav se samo po sebi razume, da če je tekaška prireditev, da je to že tekma ali celo dirka, a ne bi smelo biti tako. Včasih bi morali organizirati tudi kakšen tek, ki ne bi bil tekma. Dobro, se bomo potrudili.
Skratka, nogavici sta doživeli tekaški krst, če bom pa tekel tako kot bi mi gorelo za petami, bi bil to celo ognjeni krst. Vendar je bilo nekaj narobe. Takoj po začetku teka, sta se mi nogi začeli zapletati. Eno stopalo je sililo navzven, drugo navznoter. Copati sta se brcali med sabo, nogi je vleklo sem in tja, okrogli kosti, ki štrlita nad nartjo navzven na obeh straneh nog, sta se stalno zaletavali ena v drugo, da je kar precej bolelo.
Potem je bilo nekaj časa mir, a nogi nista hoteli teči naravnost. Leva noga je silila drugam kot desna, opletal sem po cesti, da so me mimoidoči sumljivo pogledovali. A to ni bilo vse. Čudno neskladje med nogama je imelo za posledico, da sem nekajkrat grdo padel in se povaljal po tleh. Težko sem se pobiral, saj sta mi nogi, namesto, da bi mi pomagali pri vstajanju, pri tem le nagajali in preprečevali nadaljnji tek. Brcali ste se med seboj, če bi tekaški copati imeli oči, bi iz njih zagotovo sršelo sovraštvo in če bi znali govoriti, bi sikali ena na drugo, se zmerjali, pljuvali in celo stepli. Pravzaprav, saj sta se že res stepli, zato je nastala taka kolobocija. Namesto umirjenega, pogovornega in zasanjanega zen teka, sem bil ves obrcan in povaljan. Vse to sem moral prenašati, pa sploh nisem vedel zakaj.
Temu je bilo treba narediti konec. Usedel sem se na obcestni kamen, sezul copati in ju natančno pregledal. Nič ni bilo narobe z njima. Potem mi oči padejo na nogavici, ki sta poleg lepega vzorca imeli natisnjeni tudi dve veliki črki. Ena je bila L, druga R. Le kaj to pomeni? A, seveda, L, pomeni nogavica za levo nogo, R pomeni pa za desno nogo. Sicer bi za desnico moralo pisati D, a ker so oznake mednarodne, je bilo na desni R, čeprav ne vem, kako se po mednarodno reče desna noga. Sprva sem bi zadovoljen, da sem razbral šifri, potem pa sem izbuljil oči in spoznal vzrok vseh nevšečnosti. Na desni nogi sem imel obuto nogavico L, na levi pa R. Ja seveda, saj to je pa res napaka, kako pa naj nogi delujeta in tečeta usklajeno, ko pa imata obuti napačni nogavici. Samo po sebi se razume, da to ne gre.
Hitro sem preobul nogavici, nataknil copati in kar čutil sem zadovoljstvo, ko sta stopali in nogi delovali usklajeno in užitek je bilo teči naprej. Torej, tekaških nogavic se sedaj ne obuva kar na slepo, ampak sta tako kot copati namenjeni za vsako nogo posebej. To je velik napredek pri razvoju tekaške opreme in znaten prispevek k boljšemu teku. Ta izkušnja mi je dala vedeti, da bo odslej pri tem biti zelo pazljiv.
Zdaj pa vsi copate na noge, seveda še prej tudi nogavice, pazite na oznaki L in R ter veselo odtecite nabirat tekaško bazo za naslednji tek. Pasjih dni bo kmalu konec, pa tudi sveže kumarice že poganjajo.
Nazadnje spremenil Fotr, dne 21 Avg 2007, 19:32, skupaj popravljeno 2 krat.
Dokler tečem upam!
- 19 Sep 2007, 11:33
#102155
Včasih se zgodi, da telo kar samo priganja k teku. Tako je bilo tudi včeraj, vse me sili na tek, zunaj pa neurje, dež, veter, grom in strela. Naj grem teči v takem vremenu?
Nič ne pomaga, telo je močnejše. Pravega mraza še ni, zato si za zaščito na glavo poveznem samo kapo, drugače pa standardni dres in obutev za tek. Podam se v dež, sprva je malo neprijetno, potem pa se ogrejem, majica se moči tudi z notranje strani, tako da sem moker tako ali tako. Po cesti je polno luž in tudi v copatah je takoj voda. Ne izogibam se več lužam, tečem po njih in krasen je občutek čofotanja po cesti. A dan se temni, strele sekajo preko neba, grmi skoraj nepretrgoma in ob vsakem gromu pospešim tek kot bi tekel intervale. Avtomobili vozijo po lužah, zato sem večkrat deležen cele zavese meteorne vode. Ker sem zadihan in vdihavam skozi usta in zijam, je poskrbljeno tudi za žejo, saj večkrat dobim vase tudi polno porcijo deževnice.
Voda teče po cesti kot potok. S pobočja derejo hudourniki na cesto in prinašajo kamenje, ki se nastavlja pod noge, da brcam vanj in tečem po njem. Veter piha v sunkih in ravno takrat, ko tečem mimo polne hruške tepk, se sunek zažene vanjo in deležen sem še hruševega dežja. Dobro, da so tepke že zrele in polne žofta, da posledice niso hujše. Ker iz gozda vedno bolj drvijo hudourniki, se obrnem proti mestu. Zavijem v kostanjev drevored, kar pomeni iz dežja pod kap.
Namesto zrelih tepk sedaj po meni padajo kostanji v bodečih lupinah, ki se odprejo ob stiku z mojo glavo, kot bi me kdo obmetaval z ježi. Rjavi gomolji pa padajo na tla in tam povzročajo novo nevšečnost. Podobno je teku po krogličnih ležajih, telovadim in maham z rokami naokoli, a kljub temu se nekajkrat popeljem na rjavih kostanjevih kroglicah in pristanem v obcestni luži.
Tečem ob reki, ki ima barvo bele kave, vanjo pa derejo vedno močnejši pritoki, ki imajo tudi barvo bele kave, a z malo manj mleka. Veter se je začel zaletavati v drevje, odlomljene veje frčijo naokoli, jaz pa še kar tečem in uživam. Po meni lijejo štrene dežja, vame pljuskajo vodne zavese izpod koles avtomobilov, na glavo padajo trnasti kostanji in odlomljene veje, ki so podobne ušpičenim preklam. Pot mi razsvetljujejo bliski, k pospeškom pomagajo strele in grmenje. Meni pa je všeč in ne morem nehati.
Pritečem do podvoza, na cesti pol metra vode, pretečem in prebredem še to oviro, potem pa se prisilim končati tek. Pretekel sem 12 km v najhujših razmerah in se pri tem še celo smejal in užival. Evo, to je zasvojenost.
Nič ne pomaga, telo je močnejše. Pravega mraza še ni, zato si za zaščito na glavo poveznem samo kapo, drugače pa standardni dres in obutev za tek. Podam se v dež, sprva je malo neprijetno, potem pa se ogrejem, majica se moči tudi z notranje strani, tako da sem moker tako ali tako. Po cesti je polno luž in tudi v copatah je takoj voda. Ne izogibam se več lužam, tečem po njih in krasen je občutek čofotanja po cesti. A dan se temni, strele sekajo preko neba, grmi skoraj nepretrgoma in ob vsakem gromu pospešim tek kot bi tekel intervale. Avtomobili vozijo po lužah, zato sem večkrat deležen cele zavese meteorne vode. Ker sem zadihan in vdihavam skozi usta in zijam, je poskrbljeno tudi za žejo, saj večkrat dobim vase tudi polno porcijo deževnice.
Voda teče po cesti kot potok. S pobočja derejo hudourniki na cesto in prinašajo kamenje, ki se nastavlja pod noge, da brcam vanj in tečem po njem. Veter piha v sunkih in ravno takrat, ko tečem mimo polne hruške tepk, se sunek zažene vanjo in deležen sem še hruševega dežja. Dobro, da so tepke že zrele in polne žofta, da posledice niso hujše. Ker iz gozda vedno bolj drvijo hudourniki, se obrnem proti mestu. Zavijem v kostanjev drevored, kar pomeni iz dežja pod kap.
Namesto zrelih tepk sedaj po meni padajo kostanji v bodečih lupinah, ki se odprejo ob stiku z mojo glavo, kot bi me kdo obmetaval z ježi. Rjavi gomolji pa padajo na tla in tam povzročajo novo nevšečnost. Podobno je teku po krogličnih ležajih, telovadim in maham z rokami naokoli, a kljub temu se nekajkrat popeljem na rjavih kostanjevih kroglicah in pristanem v obcestni luži.
Tečem ob reki, ki ima barvo bele kave, vanjo pa derejo vedno močnejši pritoki, ki imajo tudi barvo bele kave, a z malo manj mleka. Veter se je začel zaletavati v drevje, odlomljene veje frčijo naokoli, jaz pa še kar tečem in uživam. Po meni lijejo štrene dežja, vame pljuskajo vodne zavese izpod koles avtomobilov, na glavo padajo trnasti kostanji in odlomljene veje, ki so podobne ušpičenim preklam. Pot mi razsvetljujejo bliski, k pospeškom pomagajo strele in grmenje. Meni pa je všeč in ne morem nehati.
Pritečem do podvoza, na cesti pol metra vode, pretečem in prebredem še to oviro, potem pa se prisilim končati tek. Pretekel sem 12 km v najhujših razmerah in se pri tem še celo smejal in užival. Evo, to je zasvojenost.
Dokler tečem upam!
- 19 Sep 2007, 12:28
#102159
Fotr ti si (zasvojeni) car, smo se že malo bali zate, da te ne bi odplaknilo v tisto reko na koncu, a se je na srečo vse srečno končalo. Lepo napisano, v pravem TF duhu. Kadar tečem v dežju se vedno sprašujem, kako se lahko nekateri v takšnem vremenu sprehajajo. In to z dežniki. Halooo
Fotr napisal/-a:Včasih se zgodi, da telo kar samo priganja k teku. .... Pretekel sem 12 km v najhujših razmerah in se pri tem še celo smejal in užival. Evo, to je zasvojenost.
Fotr ti si (zasvojeni) car, smo se že malo bali zate, da te ne bi odplaknilo v tisto reko na koncu, a se je na srečo vse srečno končalo. Lepo napisano, v pravem TF duhu. Kadar tečem v dežju se vedno sprašujem, kako se lahko nekateri v takšnem vremenu sprehajajo. In to z dežniki. HaloooPočasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
- 21 Sep 2007, 11:28
#102350
Raziskovalec, ali mogoče veš, če se superge v dežju kaj bolj obrabijo oziroma pretegnejo?
Ne vem, imam Mizuno Wawe rider, pa si glih ne upam na tev v dežju.
Preden sem kupil te, sem pa po vsakem dežju in snegu tekal kot otrok
raziskovalec napisal/-a:Fotr napisal/-a:Včasih se zgodi, da telo kar samo priganja k teku. .... Pretekel sem 12 km v najhujših razmerah in se pri tem še celo smejal in užival. Evo, to je zasvojenost.
Raziskovalec, ali mogoče veš, če se superge v dežju kaj bolj obrabijo oziroma pretegnejo?
Ne vem, imam Mizuno Wawe rider, pa si glih ne upam na tev v dežju.
Preden sem kupil te, sem pa po vsakem dežju in snegu tekal kot otrok
- 21 Sep 2007, 13:48
#102355
Radolca, tečem v dežju tudi v teh supergah. Po mojih izkušnjah se ne obrabijo bolj kot sicer, pa tudi "pretegnejo se ne". Še vsake superge do sedaj sem prej izrabil na podplatu kot zgoraj. Bi rekel, da je treba biti pozoren le pri njihovem sušenju, ne na sonce ali radiator. Je pa naravni postopek sušenja nekoliko daljši in je zato dobro imeti še 2. ali 3. superge.
Morda bi ti še kdo povedal svoje izkušnje.
Radolca napisal/-a:[Raziskovalec, ali mogoče veš, če se superge v dežju kaj bolj obrabijo oziroma pretegnejo?
Ne vem, imam Mizuno Wawe rider, pa si glih ne upam na tev v dežju.
Preden sem kupil te, sem pa po vsakem dežju in snegu tekal kot otrok
Radolca, tečem v dežju tudi v teh supergah. Po mojih izkušnjah se ne obrabijo bolj kot sicer, pa tudi "pretegnejo se ne". Še vsake superge do sedaj sem prej izrabil na podplatu kot zgoraj. Bi rekel, da je treba biti pozoren le pri njihovem sušenju, ne na sonce ali radiator. Je pa naravni postopek sušenja nekoliko daljši in je zato dobro imeti še 2. ali 3. superge.
Morda bi ti še kdo povedal svoje izkušnje.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
- 21 Sep 2007, 14:39
#102360
Jaz v mokre čevlje (copate, gojzarje...) natlačim papirnate robčke ali toaletni papir, kar je pri roki. Čez kakšno uro papirčke ven in nove noter.
Oni dan, ko je bila povodenj, nisem šel tečt, ampak zvečer v nalivu na sprehod. No, naslednje jutro so bili čevlji (nizki treking gojzarji) popolnoma suhi, papir lepo vpije vso vlago. Tekaške copate se hitreje posušijo, ker so bolj zračne.
raziskovalec napisal/-a: Je pa naravni postopek sušenja nekoliko daljši in je zato dobro imeti še 2. ali 3. superge.
Jaz v mokre čevlje (copate, gojzarje...) natlačim papirnate robčke ali toaletni papir, kar je pri roki. Čez kakšno uro papirčke ven in nove noter.
Oni dan, ko je bila povodenj, nisem šel tečt, ampak zvečer v nalivu na sprehod.
No, naslednje jutro so bili čevlji (nizki treking gojzarji) popolnoma suhi, papir lepo vpije vso vlago. Tekaške copate se hitreje posušijo, ker so bolj zračne.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA