LP, vencelj
- 15 Okt 2008, 21:51
#152156
Fotrova doživetja mi je bilo zmeraj v veselje brat...tudi sedaj
LP, vencelj
LP, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 16 Okt 2008, 13:50
#152284
Kot vemo, živimo v informacijski dobi. Informacije so ključnega pomena za zagotavljanje normalnega načina življenja. Posebno pri teku. Recimo, da nimamo informacije, kdaj bo Ljubljanski maraton. Potem pridemo in odtečemo maraton sredi delovnega dne, med avtomobili, čudimo se, zakaj ni vodnih okrepčevalnic, zakaj nihče ne navija in nikjer ni merjenja časa. No, to je skrajni primer.
Vsakdanji primer pa je, da ugotovimo kakšno je vreme. Če dobimo informacijo, da je mraz, potem se temu primerno oblečemo. Če je zunaj mraz, v stanovanju vključimo gretje, a to ni nobena garancija, da bo zunaj kaj manj mraz. Ampak tukaj mislim predvsem na tekače, preden se odpravimo na tek. Vedeti moramo, kakšne so vremenske razmere, da se temu primerno oblečemo in obujemo za tek. A tukaj pri meni nastopijo težave.
V sebi dokončno sklenem, da moram pa sedaj odteči kakšnih 10 km. Najprej poiščem informacijo o vremenu. V enem časopisu piše delno jasno, v drugem časopisu piše pretežno oblačno. Kaj je zdaj to ali je manj jasno in bolj oblačno ali je bolj oblačno in manj jasno? Treba je poiskati še tretji vir informacij. Prižgem radio, tam pa slišim: vremenska slika. Saj vem, da je tehnika zelo napredovala, ampak, kako naj na radiu sedaj dobim sliko, da bom videl kakšno bo vreme? Seveda, prižgati je treba televizijo, tam se vidijo slike.
Res se vidi slika, ampak tam kaže, da je pol neba jasnega, pol pa oblačnega. Kaj je zdaj ali je jasno ali oblačno? Naj za tek oblečem zimsko garderobo ali kratke hlače in kratke rokave? Ali copate za dež, tiste, ki jih je manj škoda ali skoraj deviško nove copate, ki bi jih morebitni naliv samo umazal.
Volja do teka me kar mine, pospravim vso tekaško šaro in počakam na naslednji dan. Naslednji dan komaj čakam, da grem na tek, saj imam kar slabo vest zaradi takega odlašanja. Prižgem radio in slišim: tu in tam bo padla kakšna kaplja dežja. Kje je zdaj to tu in tam? Ali tu kjer sem sedaj, ali tam, kamor grem na tek? In kako mora pasti samo ena kaplja, tega še nisem videl. Edino če je ta kaplja dežja res ogromna. Kot takrat ko se utrga oblak. Mogoče pa je to mišljeno. Če se utrga oblak, pa res nihče ne more napovedati ali se bo utrgal tu ali tam. Pa če se utrga oblak, to je nevihta, povodenj, grmenje in bliskanje. Kar pomeni, da se v takem vremenu ne da normalno teči. Čeprav tudi tako vreme nudi svojevrstne užitke. Pospravim tekaške cunje in se odločim, da bom tekel naslednji dan.
Naslednji dan sklenem, da bom šel na tek, pa naj zunaj padajo ušpičene prekle. Zdaj sem zamudil že kar nekaj dni zaradi tega, ker imam nepopolne informacije o vremenu. Poslušam radio, ki pravi: Ponoči se bo od zahoda oblačnost povečala, v časopisu piše da se bo od vzhoda jasnost zmanjševala. Kaj pa bo, ko prideta na sredini skupaj? Zmanjšana jasnost in povečana oblačnost ne obetata nič dobrega. Še vedno ne vem, kaj obleči. Poiščem natančnejše informacije. Dobim jih in preberem: Ponekod v Sloveniji bo pretežno oblačno in bo rahlo deževalo. Kje ponekod, če je na vzhodu jasno? Ali bo deževalo samo na zahodu? Ali naj tečem sedaj samo po vzhodu? Kako pa naj vem kje na vzhodu ne bo deževalo in kje na zahodu bo jasno? In kje je to ponekod, ali je to tukaj, kjer bom tekel ali je to še kje drugod?
Sklenem, da grem kljub vsemu teč. Potem pa me iz radia bombardirajo naslednje napovedi: V krajih južno od nas se bodo že pojavljale padavine. Kje bodo zdaj padavine, južno ali zahodno? Pa kje je zdaj jug? Ker sever ni bil omenjen, sklenem, da bom tekel na sever. Poiščem kompas, ugotovim kje je sever, oblečem tekaško opravo za lepo vreme in se hočem odpraviti proti severu, ko spet zaslišim: Obeti? Aha, to bo to, obete je treba poslušati, saj je važno, kakšno vreme bo, ne kakšno je sedaj, saj bom tekel prihodnjo uro ne to minuto.
Poslušam obete: Dež bo ponehal, od severa se bo pričelo jasniti. Nič ne odlašam, lepo vreme bo, oblečem lahko tekaško opremo in se pripravim na lepo vreme ter odtečem v noč. Tako hitro sem jo pobral, da nisem slišal naslednjih vremenskih obetov: V noči se bodo padavine okrepile in razširile nad vso državo. Možne so tudi posamezne nevihte Zapihala bo burja. Hladneje bo.
Čez eno uro se vrnem moker kakor cucek, premražen prepihan, a zadovoljen in že vnaprej si obljubljam, da bom jutri spet šel teč. Odvisno od vremena, seveda.
Vsakdanji primer pa je, da ugotovimo kakšno je vreme. Če dobimo informacijo, da je mraz, potem se temu primerno oblečemo. Če je zunaj mraz, v stanovanju vključimo gretje, a to ni nobena garancija, da bo zunaj kaj manj mraz. Ampak tukaj mislim predvsem na tekače, preden se odpravimo na tek. Vedeti moramo, kakšne so vremenske razmere, da se temu primerno oblečemo in obujemo za tek. A tukaj pri meni nastopijo težave.
V sebi dokončno sklenem, da moram pa sedaj odteči kakšnih 10 km. Najprej poiščem informacijo o vremenu. V enem časopisu piše delno jasno, v drugem časopisu piše pretežno oblačno. Kaj je zdaj to ali je manj jasno in bolj oblačno ali je bolj oblačno in manj jasno? Treba je poiskati še tretji vir informacij. Prižgem radio, tam pa slišim: vremenska slika. Saj vem, da je tehnika zelo napredovala, ampak, kako naj na radiu sedaj dobim sliko, da bom videl kakšno bo vreme? Seveda, prižgati je treba televizijo, tam se vidijo slike.
Res se vidi slika, ampak tam kaže, da je pol neba jasnega, pol pa oblačnega. Kaj je zdaj ali je jasno ali oblačno? Naj za tek oblečem zimsko garderobo ali kratke hlače in kratke rokave? Ali copate za dež, tiste, ki jih je manj škoda ali skoraj deviško nove copate, ki bi jih morebitni naliv samo umazal.
Volja do teka me kar mine, pospravim vso tekaško šaro in počakam na naslednji dan. Naslednji dan komaj čakam, da grem na tek, saj imam kar slabo vest zaradi takega odlašanja. Prižgem radio in slišim: tu in tam bo padla kakšna kaplja dežja. Kje je zdaj to tu in tam? Ali tu kjer sem sedaj, ali tam, kamor grem na tek? In kako mora pasti samo ena kaplja, tega še nisem videl. Edino če je ta kaplja dežja res ogromna. Kot takrat ko se utrga oblak. Mogoče pa je to mišljeno. Če se utrga oblak, pa res nihče ne more napovedati ali se bo utrgal tu ali tam. Pa če se utrga oblak, to je nevihta, povodenj, grmenje in bliskanje. Kar pomeni, da se v takem vremenu ne da normalno teči. Čeprav tudi tako vreme nudi svojevrstne užitke. Pospravim tekaške cunje in se odločim, da bom tekel naslednji dan.
Naslednji dan sklenem, da bom šel na tek, pa naj zunaj padajo ušpičene prekle. Zdaj sem zamudil že kar nekaj dni zaradi tega, ker imam nepopolne informacije o vremenu. Poslušam radio, ki pravi: Ponoči se bo od zahoda oblačnost povečala, v časopisu piše da se bo od vzhoda jasnost zmanjševala. Kaj pa bo, ko prideta na sredini skupaj? Zmanjšana jasnost in povečana oblačnost ne obetata nič dobrega. Še vedno ne vem, kaj obleči. Poiščem natančnejše informacije. Dobim jih in preberem: Ponekod v Sloveniji bo pretežno oblačno in bo rahlo deževalo. Kje ponekod, če je na vzhodu jasno? Ali bo deževalo samo na zahodu? Ali naj tečem sedaj samo po vzhodu? Kako pa naj vem kje na vzhodu ne bo deževalo in kje na zahodu bo jasno? In kje je to ponekod, ali je to tukaj, kjer bom tekel ali je to še kje drugod?
Sklenem, da grem kljub vsemu teč. Potem pa me iz radia bombardirajo naslednje napovedi: V krajih južno od nas se bodo že pojavljale padavine. Kje bodo zdaj padavine, južno ali zahodno? Pa kje je zdaj jug? Ker sever ni bil omenjen, sklenem, da bom tekel na sever. Poiščem kompas, ugotovim kje je sever, oblečem tekaško opravo za lepo vreme in se hočem odpraviti proti severu, ko spet zaslišim: Obeti? Aha, to bo to, obete je treba poslušati, saj je važno, kakšno vreme bo, ne kakšno je sedaj, saj bom tekel prihodnjo uro ne to minuto.
Poslušam obete: Dež bo ponehal, od severa se bo pričelo jasniti. Nič ne odlašam, lepo vreme bo, oblečem lahko tekaško opremo in se pripravim na lepo vreme ter odtečem v noč. Tako hitro sem jo pobral, da nisem slišal naslednjih vremenskih obetov: V noči se bodo padavine okrepile in razširile nad vso državo. Možne so tudi posamezne nevihte Zapihala bo burja. Hladneje bo.
Čez eno uro se vrnem moker kakor cucek, premražen prepihan, a zadovoljen in že vnaprej si obljubljam, da bom jutri spet šel teč. Odvisno od vremena, seveda.
Dokler tečem upam!
sprejemnik 
- 16 Okt 2008, 20:06
#152354
Najbolj pravilna vremenska je pa zagotovo: proti večeru se bo postopoma stemnilo do nižin.
Eustahije napisal/-a::D
Tudi jaz sem že imel probleme z vremenskimi napovedmi: "Po vsej državi bo toplo, sončno in pretežno jasno do zmerno oblačno, ponekod so možne tudi občasne plohe in nevihte s sunki vetra in snežnimi zameti"
Tako znam tudi jaz bit vremenar!
Najbolj pravilna vremenska je pa zagotovo: proti večeru se bo postopoma stemnilo do nižin.
Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.
- 17 Okt 2008, 21:59
#152539
me je nasmejalo vse skupaj in me spomnilo na moj današnji tek na Brdu .......
konec koncev pa mi je najbolj všeč tale citirani odstavek: ju3 bom šel (šla) spet tečt!!!
ja, res
Fotr napisal/-a:Čez eno uro se vrnem moker kakor cucek, premražen prepihan, a zadovoljen in že vnaprej si obljubljam, da bom jutri spet šel teč. Odvisno od vremena, seveda.
me je nasmejalo vse skupaj
in me spomnilo na moj današnji tek na Brdu .......
konec koncev pa mi je najbolj všeč tale citirani odstavek: ju3 bom šel (šla) spet tečt!!!
ja, res
zmaga volje pomeni svobodo duše
- 17 Okt 2008, 22:11
#152540
Eh Fotr, 
legenda naša,:TF)
lepo te je bilo spoznati,
še lepše te je brati,
ko solze u očeh
na ustnicah nasmeh,
lice na obrazu zažari
vse to......vse to nam daješ Ti
Hvala ti
legenda naša,:TF)
lepo te je bilo spoznati,
še lepše te je brati,
ko solze u očeh
na ustnicah nasmeh,
lice na obrazu zažari
vse to......vse to nam daješ Ti
Hvala ti
se vidmo k se srečamo
- 28 Okt 2008, 11:57
#154834
Ojla,
No moj 13. Lublanc se je začel z jutranjo vročino , ki pa sem jo ''pripisal'' tekmovalni nervozi...
Ko sem zaflaštraj rano na podplatu sem bil pripravljen na ''boj'' s kilometri. No tik pred odhodom sem ''dobil'' še drisko ampak sem upal da je to bilo vse...
Na samem teku pa me je začelo nekam ''čudno'' tiščat v želodcu in sredi drugega kroga sem moral urgentno zaviti nekam ''v kritje'' in na potrebo (med bloki to sicer ni čisto enostavno):wink:
Vsa vesela sva z za naju odličnim časom prispela v cilj, ampak po slikanju in preoblačenju (po tistih stopnicah od šole do šotora smo hodil vsi kot roboti ) sva šla na regeneracijo v šotorček pred garderobami. Ko so mi namestil elektrode me je začelo tresti in to ne samo po nogi ampak po celem telesu Ko so prispeli reševalci in mi opravili meritve so ugotovili, da sem ''samo'' izčrpan in potebujem sladkor. V bližnjem bifejeu sem ga tudi dobil in doma po obilnem futranju prišel ''k sebi''.
No moj 13. Lublanc se je začel z jutranjo vročino
, ki pa sem jo ''pripisal'' tekmovalni nervozi...
Ko sem zaflaštraj rano na podplatu sem bil pripravljen na ''boj'' s kilometri. No tik pred odhodom sem ''dobil'' še drisko ampak sem upal da je to bilo vse...
Na samem teku pa me je začelo nekam ''čudno'' tiščat v želodcu in sredi drugega kroga sem moral urgentno zaviti nekam ''v kritje'' in na potrebo (med bloki to sicer ni čisto enostavno):wink:
Vsa vesela sva z za naju odličnim časom prispela v cilj, ampak po slikanju in preoblačenju (po tistih stopnicah od šole do šotora smo hodil vsi kot roboti
) sva šla na regeneracijo v šotorček pred garderobami. Ko so mi namestil elektrode me je začelo tresti in to ne samo po nogi ampak po celem telesu Ko so prispeli reševalci in mi opravili meritve so ugotovili, da sem ''samo'' izčrpan in potebujem sladkor. V bližnjem bifejeu sem ga tudi dobil in doma po obilnem futranju prišel ''k sebi''. L.P. Matjaž (markiz mazi)
- 30 Okt 2008, 08:25
#155233
S tekaškimi oblačili je res križ. Začelo se je deževje, napol jesensko, napol zimsko, dež je mrzel, nese ga z vetrom na vse strani, vodoravno, diagonalno, od zgoraj navzdol in obratno.
Za včeraj sem imel v planu en lahkoten regeneracijski tek, da se sprostijo mišice po polljubljancu, da se mlečna kislina razgradi in da se ohrani tekaška volja in energija za naslednje izzive.
Ves dan sem čakal na ugodno situacijo. Saj je lepo teči tudi v dežju, ampak če se mokre štrene izlivajo z neba kot bi se talili ledeniki na nebesnem severnem polu, pa se ravno ni nujno podati na tekaški trening. Tu in tam za nekaj časa dež pojenja, veter se umiri, celo oblaki se malo razmaknejo in postane svetleje.
To bo ta pravo, si rečem in primerno opremljen za tek v dežju, stečem v temni dan. Primerno opremljen, pomeni tudi nepremočljiva vetrovka, kupljena v poceni trgovini, če se ne motim, celo na razprodaji. Ampak za tako vreme je dobra, čeprav imam slabe izkušnje s takimi artikli.
Na vsakem teku merim srčni utrip in čas, pa sem seveda na roko zapel tudi polar. A ker v temi, poleg tega pa še v dežju, brez očal ne vidim na uro, sem vzel s seboj posebna očala. Ta posebna očala so samo za tek v temi ali za tek v dežju. Ni treba, da je tema in da poleg tega še pada dež. Dovolj, da je samo tema ali samo dež. To so očala, ki ne spadajo več k mojemu setu očal: ene za branje, druge za računalnik, tretje za šofiranje, te, četrte pa so očala, ki so izpadle iz prvih treh in jih rabim za tek.
Očala vtaknem v notranji žep vetrovke, da se ne zmočijo takoj. Se pa zato zarosijo, ko jih nataknem. Tako opremljen se podam na cesto in v dir. Ko se ogrejem, ne čutim več niti dežja niti vetra, počasi postaja prijetno in uživaško. Pogledati je treba na uro, kakšen je utrip in koliko časa tečem. Odpnem zadrgo na vetrovki, nataknem očala in sem zelo zadovoljen s stanjem na uri. A ker je vetrovka odpeta, me zebe, zato hočem zadrgo zapeti.
Zdaj se pa začne. Zadrga se ne premakne nikamor, z vso silo vlečem navzgor. Ne gre in ne gre. Potegnem navzdol, ja to pa gre, a samo navzdol, da je vetrovka še bolj odpeta. Dež in veter že nabijata po oblačilih pod anorakom, očala se zarosijo, ne vidim niti ure, niti vetrovke, komajda še cesto. Ustavim se, da bi zapel zadrgo, očala potisnem navzgor na glavo, a zadrga ne gre skupaj. Vetrovka vihra v vetru, po moje ima ime zato, ne da ščiti pred vetrom. Hočem sneti očala in jih spraviti v žep, a jih ne najdem. Sem jih nekje izgubil? Saj jih ni škoda, iščem okoli, očal ni, stojim sredi ceste, mučim se z zadrgo, vetrovka plahuta, dež moči spodnjo majico, na uro pa ne vidim, poleg tega, ne vem, kam sem dal očala.
Po hitrem postopku, kar pomeni intervalni tek, ne pa sproščujoči drnec za regeneracijo, stečem proti domu, že na dvorišču zalučam vetrovko v kanto za smeti. Tako sem ostal brez vetrovke in očal. A ko stopim v kopalnico, opazim, da jih imam na glavi.
Polar pa veselo teče dalje, ker sem ga pozabil ustaviti in to opazil šele takrat, ko sem hotel podatke vstaviti v računalnik. Tako sem ostal še brez časa teka, brez dolžine teka, ki jo ponavadi določim po pretečenem času. Edino, kar me je tolažilo, je bil zelo nizek povprečni srčni utrip, kar je kazalo na to, da se nisem sekiral. Kljub vsemu je lepo teči po dežju. Poceni tekaška oprema pa povzroča same nevšečnosti.
Za včeraj sem imel v planu en lahkoten regeneracijski tek, da se sprostijo mišice po polljubljancu, da se mlečna kislina razgradi in da se ohrani tekaška volja in energija za naslednje izzive.
Ves dan sem čakal na ugodno situacijo. Saj je lepo teči tudi v dežju, ampak če se mokre štrene izlivajo z neba kot bi se talili ledeniki na nebesnem severnem polu, pa se ravno ni nujno podati na tekaški trening. Tu in tam za nekaj časa dež pojenja, veter se umiri, celo oblaki se malo razmaknejo in postane svetleje.
To bo ta pravo, si rečem in primerno opremljen za tek v dežju, stečem v temni dan. Primerno opremljen, pomeni tudi nepremočljiva vetrovka, kupljena v poceni trgovini, če se ne motim, celo na razprodaji. Ampak za tako vreme je dobra, čeprav imam slabe izkušnje s takimi artikli.
Na vsakem teku merim srčni utrip in čas, pa sem seveda na roko zapel tudi polar. A ker v temi, poleg tega pa še v dežju, brez očal ne vidim na uro, sem vzel s seboj posebna očala. Ta posebna očala so samo za tek v temi ali za tek v dežju. Ni treba, da je tema in da poleg tega še pada dež. Dovolj, da je samo tema ali samo dež. To so očala, ki ne spadajo več k mojemu setu očal: ene za branje, druge za računalnik, tretje za šofiranje, te, četrte pa so očala, ki so izpadle iz prvih treh in jih rabim za tek.
Očala vtaknem v notranji žep vetrovke, da se ne zmočijo takoj. Se pa zato zarosijo, ko jih nataknem. Tako opremljen se podam na cesto in v dir. Ko se ogrejem, ne čutim več niti dežja niti vetra, počasi postaja prijetno in uživaško. Pogledati je treba na uro, kakšen je utrip in koliko časa tečem. Odpnem zadrgo na vetrovki, nataknem očala in sem zelo zadovoljen s stanjem na uri. A ker je vetrovka odpeta, me zebe, zato hočem zadrgo zapeti.
Zdaj se pa začne. Zadrga se ne premakne nikamor, z vso silo vlečem navzgor. Ne gre in ne gre. Potegnem navzdol, ja to pa gre, a samo navzdol, da je vetrovka še bolj odpeta. Dež in veter že nabijata po oblačilih pod anorakom, očala se zarosijo, ne vidim niti ure, niti vetrovke, komajda še cesto. Ustavim se, da bi zapel zadrgo, očala potisnem navzgor na glavo, a zadrga ne gre skupaj. Vetrovka vihra v vetru, po moje ima ime zato, ne da ščiti pred vetrom. Hočem sneti očala in jih spraviti v žep, a jih ne najdem. Sem jih nekje izgubil? Saj jih ni škoda, iščem okoli, očal ni, stojim sredi ceste, mučim se z zadrgo, vetrovka plahuta, dež moči spodnjo majico, na uro pa ne vidim, poleg tega, ne vem, kam sem dal očala.
Po hitrem postopku, kar pomeni intervalni tek, ne pa sproščujoči drnec za regeneracijo, stečem proti domu, že na dvorišču zalučam vetrovko v kanto za smeti. Tako sem ostal brez vetrovke in očal. A ko stopim v kopalnico, opazim, da jih imam na glavi.
Polar pa veselo teče dalje, ker sem ga pozabil ustaviti in to opazil šele takrat, ko sem hotel podatke vstaviti v računalnik. Tako sem ostal še brez časa teka, brez dolžine teka, ki jo ponavadi določim po pretečenem času. Edino, kar me je tolažilo, je bil zelo nizek povprečni srčni utrip, kar je kazalo na to, da se nisem sekiral. Kljub vsemu je lepo teči po dežju. Poceni tekaška oprema pa povzroča same nevšečnosti.
Dokler tečem upam!
- 30 Okt 2008, 12:38
#155263
še nekaj mojih utrinkov
zgodnje jutro, mokrota, očitno je ponoči deževalo. Namen polžke je, da preteče eno traso v obratni smeri kot ponavadi - to pomeni v hrib - tko nekak pol urce če ne več. Lepo pričnem, metri minevajo, gre mi super, sem sredi gozda, tišina, tud muzka me moti in uživam.
Premagujem tole kar z lahkoto. Pot postane ravna, povečam tempo, zdi se mi, da na poti vidim psa... zmanjšam tako da hodim, sem bojazljivec kar se tiče psov... kje je lastnik? izgine v grmovje, čaki enmal - tamle je še eden, sam tole pa ni pes!!!! čisto počasi stopam naprej, kar naenkrat zagledam čekane in nekaj ogromnega črnega, ki na spodnji strani poti zre vame. o jeb....ti!!!.
Merjasec OGROMEN MERJASEC, pa zraven njega še nekaj zelo podobnega njemu pa še nekaj... ustavim se, v delčku sekunde se odločim, grem ritensko nazaj - a veste kaj je bila moja edina misel - da imam rdečo jakno - jo pričnem slačit, pa ugotovim, da ravno ni dobro, da preveč gibov izvajam:)
Še vedno stopam ritensko, upam, da ne bo preveč kamenja, pa kakšnih korenin... in izginejo... jst pa pozabim da imam fotoaparat s seboj. smolaaa!!! no pa se je po 20 minutih končal moj tek v hrib... in to je bilo malo stran od hiš... kaj mislite bom še šla???
ja takle mamo
dopust, občutek, da nisem v teh dneh naredila ničesar zase. Napoved je dobra, volja tud,pa dajmo. Zaradi določenih občutkov med vožnjo sredi poti rečem, da me lahko da ven iz avta kar pod planino, ne na pol poti oz. na drugi strani. Tako zagrizem kolena in se podam v hrib... voda je sprala vso zemljo, tako da dobesedno grizem v skale. Ustavim se, se zazrem okrog sebe - spokojnost, veličastnost, zlitje. Kako se počutim živo. Nadaljujem. Celo dopoldne bo moje, ura je malce čez sedmo zjutraj. Četrtek. Vem, da ne bom srečala mnogo ljudi (če bi le vedela). Zatopljena v svoje misli nadaljujem, premagujem 600 metrov nadmorske višine... voda skale... moj svet
Ne želim razmišljati, kaj je bilo včeraj, kaj bo jutri... sem tukaj sedaj, v tem trenutku. Sama. Všečno. Nadvse. A misli vseeno zaidejo, tja, kjer je srce. Ne dovolim več, ne grem se več... že vešče zamenjam film in razmišljam o teku... kako izboljšati hitrost, pa kupiti nov par tekaških copat... pa hočem nočem pohodniških. pričnejo me bolet prsti, vem da bo na drugi strani planine še slabše, ko bo podobna pot le da bom šla navzdol...
prispem na vrh planine. koča odprta, nikjer nikogar le glasba. čaka me moja klop. pojem jabolko, se zazrem v dolino in spet odženem misli... ne danes, danes ni dan za odločitve. na mp3 pardon mala pravi da je mp4 - sem ga podedovala, poslušam radio, slušalke nekak vpnem v nahrbtnik, samo toliko da slišim... v tem trenutku je mal čuden občutek da sem popolnoma sama...
Nadaljujem pot. Še en kraj je kjer se rada ustavim. Nor razgled. Ampak halo, nekaj čudnega se dogaja tule gor, vse razrito... pa tole ne more bit od neurja pa tud svinje ne pustijo takšnih sledi... hm. ne počutim se ok, nekak čuden občutek, gremo dalje.
Pot navzdol je še slabša. V glavi nastane praznina, čakala sem ta občutek. Fajn, ne razmišljam več kaj naj kako naj. Samo hodim. Nekajkrat spodrsne. Pa fakec kaj je danes z menoj?!
Pristanem pod planino. Oplazim uro, čas je ok. Ampak danes ni pomemben čas, danes moram razvajat svojo dušo.
Stopam naprej korak za korakom. Razpre se pogled na Tabor. Sedem na travnik, slečem majico, spodaj kopalke, ležem in se zazrem v nebo. Brez oblačka, vendar piha, ful piha. Solze kar same tečejo. Tako sem utrujena od vsega. Samo mir si želim. Nič drugega ne pričakujem. Mir v sebi. spokojnost. na trenutke mi tako uspeva, potem pa vihar, kot ta veter. odločim se, vzamem oprtam kakorkoli nahrbtnik in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej. za seboj slišim čudne zvoke, kot nekakšen žvižg.. nekaj čudnega... spet neprijeten občutek. vem prazna sem. ni vedno moj dan. korak za korakom. obožujem ta čas ko samo grem. obrišem si solze in si prepevam svojo mantro... jo čem izdat. ma ne. pridem do prve hiše - še en vzpon, potem bo pa lažje. klic mami in prestrašen ati - takoj domov, v teh gozdovih je medved. se nasmenem pa pravim, da ni čas za šalo. pravi da se ne šali. stopam naprej. si mislim panik. potem pa čaki sam kaj je bilo pa tisto zgoraj kot bi nekdo težak in velik počival tam gor pa vse razmetano? ok, bujna domišljija. gremo dalje. pridem do moje jase. O FAK! vse razrito. vse. divji prasci. zdej me pa že enmal panika grab. ampak skoz ta gozd moram, ni druge. na hitro ena fotka pozabim na utrujenost. GREMO. vmes pokličem atija, ki je itak ves penast, kako se prejšnji dan ni spomnil, da me opozori, jst pa ja no sej medveda tu dol ni, kaj pa svinje... on pa o moj bog!!! se nasmejem pa pravim itak se usračkam če jih srečam. potem pa lekcija, da se itak šalim z vsem da je resna stvar. no dragi moj očka, v tem trenutku je humor vse kar premorem, ker me čaka še nekaj hoje po tem gozdu. in itak še en let ne boš šla tule, ziher. pa gremo naprej. slišim vsako počeno vejo, vsak šum ki ga ne povzročam jst. oja prav slišim mir pa spokojnost. sam jst to nisem več. uf pridem iz gozda, čistina, prvi vikendi. res sem pojava. pa se ne oziram na to, prav paše mi v samem nedrčku skakat okrog. slišim čuden zvok...kot bi nek otrok piskajoče se oglašal, pogled v nebo. joj kako sta lepa, pa ravno nad menoj krožita. klik, fotka. zdej bi bil pa že čas da se stran spokata halo, čezdalje nižje ... halo? nisem ne nemočna ne na pol crknjena. grem naprej. se smejem sama sebi, ne medved, pa divje svinje...ok, tole je pa že blesav. pot nadaljujem po asfaltu, po gozdu, ampak skor v civilizaciji... pa kaj bulte vame. aja pomankljivost
počutim se dogaj varno in zobam bučnice... pa razmišljam, svinje majo rade buče ne... torej če bi raztresila bučnice po tleh. prav nasmeh mi že gre. aja če jih bo še kaj ostalo.. mmm. še dobro da je nekaj vode, ker so kr slane. ok za svinje bučnice. pa medved - no ja ena jabka je še v nahrbtniku. bo dovolj. sam kako a kr nahrbtnik dol pa mu jo ponudim? haha, al mu jo vržem na tla... joj kolk sem smešna res... ampak če sem odkrita , bi ga rada srečala, sam tko, ko gre v nasprotno smer kot jst, pa da me ne opazija noooo...
še enmal pa zaslišim mukanje, takšno jezno... sedem na travnik in se krohotam na ves glas, pa sej to ni res. ne medved ne divji prasec, pa ne un gor na nebu oz. unedva, ne bik je sedaj nevarnost...
še nekaj mojih utrinkov
zgodnje jutro, mokrota, očitno je ponoči deževalo. Namen polžke je, da preteče eno traso v obratni smeri kot ponavadi - to pomeni v hrib - tko nekak pol urce če ne več. Lepo pričnem, metri minevajo, gre mi super, sem sredi gozda, tišina, tud muzka me moti in uživam.
Premagujem tole kar z lahkoto. Pot postane ravna, povečam tempo, zdi se mi, da na poti vidim psa... zmanjšam tako da hodim, sem bojazljivec kar se tiče psov... kje je lastnik? izgine v grmovje, čaki enmal - tamle je še eden, sam tole pa ni pes!!!! čisto počasi stopam naprej, kar naenkrat zagledam čekane in nekaj ogromnega črnega, ki na spodnji strani poti zre vame. o jeb....ti!!!.
Merjasec OGROMEN MERJASEC, pa zraven njega še nekaj zelo podobnega njemu pa še nekaj... ustavim se, v delčku sekunde se odločim, grem ritensko nazaj - a veste kaj je bila moja edina misel - da imam rdečo jakno - jo pričnem slačit, pa ugotovim, da ravno ni dobro, da preveč gibov izvajam:)
Še vedno stopam ritensko, upam, da ne bo preveč kamenja, pa kakšnih korenin... in izginejo... jst pa pozabim da imam fotoaparat s seboj. smolaaa!!! no pa se je po 20 minutih končal moj tek v hrib... in to je bilo malo stran od hiš... kaj mislite bom še šla???
ja takle mamo
dopust, občutek, da nisem v teh dneh naredila ničesar zase. Napoved je dobra, volja tud,pa dajmo. Zaradi določenih občutkov med vožnjo sredi poti rečem, da me lahko da ven iz avta kar pod planino, ne na pol poti oz. na drugi strani. Tako zagrizem kolena in se podam v hrib... voda je sprala vso zemljo, tako da dobesedno grizem v skale. Ustavim se, se zazrem okrog sebe - spokojnost, veličastnost, zlitje. Kako se počutim živo. Nadaljujem. Celo dopoldne bo moje, ura je malce čez sedmo zjutraj. Četrtek. Vem, da ne bom srečala mnogo ljudi (če bi le vedela). Zatopljena v svoje misli nadaljujem, premagujem 600 metrov nadmorske višine... voda skale... moj svet
Ne želim razmišljati, kaj je bilo včeraj, kaj bo jutri... sem tukaj sedaj, v tem trenutku. Sama. Všečno. Nadvse. A misli vseeno zaidejo, tja, kjer je srce. Ne dovolim več, ne grem se več... že vešče zamenjam film in razmišljam o teku... kako izboljšati hitrost, pa kupiti nov par tekaških copat... pa hočem nočem pohodniških. pričnejo me bolet prsti, vem da bo na drugi strani planine še slabše, ko bo podobna pot le da bom šla navzdol...
prispem na vrh planine. koča odprta, nikjer nikogar le glasba. čaka me moja klop. pojem jabolko, se zazrem v dolino in spet odženem misli... ne danes, danes ni dan za odločitve. na mp3 pardon mala pravi da je mp4 - sem ga podedovala, poslušam radio, slušalke nekak vpnem v nahrbtnik, samo toliko da slišim... v tem trenutku je mal čuden občutek da sem popolnoma sama...
Nadaljujem pot. Še en kraj je kjer se rada ustavim. Nor razgled. Ampak halo, nekaj čudnega se dogaja tule gor, vse razrito... pa tole ne more bit od neurja pa tud svinje ne pustijo takšnih sledi... hm. ne počutim se ok, nekak čuden občutek, gremo dalje.
Pot navzdol je še slabša. V glavi nastane praznina, čakala sem ta občutek. Fajn, ne razmišljam več kaj naj kako naj. Samo hodim. Nekajkrat spodrsne. Pa fakec kaj je danes z menoj?!
Pristanem pod planino. Oplazim uro, čas je ok. Ampak danes ni pomemben čas, danes moram razvajat svojo dušo.
Stopam naprej korak za korakom. Razpre se pogled na Tabor. Sedem na travnik, slečem majico, spodaj kopalke, ležem in se zazrem v nebo. Brez oblačka, vendar piha, ful piha. Solze kar same tečejo. Tako sem utrujena od vsega. Samo mir si želim. Nič drugega ne pričakujem. Mir v sebi. spokojnost. na trenutke mi tako uspeva, potem pa vihar, kot ta veter. odločim se, vzamem oprtam kakorkoli nahrbtnik in v kratkih pohodnih hlačam čevljih (pustimo slovnico za trenutek) kopalkah odidem naprej. za seboj slišim čudne zvoke, kot nekakšen žvižg.. nekaj čudnega... spet neprijeten občutek. vem prazna sem. ni vedno moj dan. korak za korakom. obožujem ta čas ko samo grem. obrišem si solze in si prepevam svojo mantro... jo čem izdat. ma ne. pridem do prve hiše - še en vzpon, potem bo pa lažje. klic mami in prestrašen ati - takoj domov, v teh gozdovih je medved. se nasmenem pa pravim, da ni čas za šalo. pravi da se ne šali. stopam naprej. si mislim panik. potem pa čaki sam kaj je bilo pa tisto zgoraj kot bi nekdo težak in velik počival tam gor pa vse razmetano? ok, bujna domišljija. gremo dalje. pridem do moje jase. O FAK! vse razrito. vse. divji prasci. zdej me pa že enmal panika grab. ampak skoz ta gozd moram, ni druge. na hitro ena fotka pozabim na utrujenost. GREMO. vmes pokličem atija, ki je itak ves penast, kako se prejšnji dan ni spomnil, da me opozori, jst pa ja no sej medveda tu dol ni, kaj pa svinje... on pa o moj bog!!! se nasmejem pa pravim itak se usračkam če jih srečam. potem pa lekcija, da se itak šalim z vsem da je resna stvar. no dragi moj očka, v tem trenutku je humor vse kar premorem, ker me čaka še nekaj hoje po tem gozdu. in itak še en let ne boš šla tule, ziher. pa gremo naprej. slišim vsako počeno vejo, vsak šum ki ga ne povzročam jst. oja prav slišim mir pa spokojnost. sam jst to nisem več. uf pridem iz gozda, čistina, prvi vikendi. res sem pojava. pa se ne oziram na to, prav paše mi v samem nedrčku skakat okrog. slišim čuden zvok...kot bi nek otrok piskajoče se oglašal, pogled v nebo. joj kako sta lepa, pa ravno nad menoj krožita. klik, fotka. zdej bi bil pa že čas da se stran spokata halo, čezdalje nižje ... halo? nisem ne nemočna ne na pol crknjena. grem naprej. se smejem sama sebi, ne medved, pa divje svinje...ok, tole je pa že blesav. pot nadaljujem po asfaltu, po gozdu, ampak skor v civilizaciji... pa kaj bulte vame. aja pomankljivost
počutim se dogaj varno in zobam bučnice... pa razmišljam, svinje majo rade buče ne... torej če bi raztresila bučnice po tleh. prav nasmeh mi že gre. aja če jih bo še kaj ostalo.. mmm. še dobro da je nekaj vode, ker so kr slane. ok za svinje bučnice. pa medved - no ja ena jabka je še v nahrbtniku. bo dovolj. sam kako a kr nahrbtnik dol pa mu jo ponudim? haha, al mu jo vržem na tla... joj kolk sem smešna res... ampak če sem odkrita , bi ga rada srečala, sam tko, ko gre v nasprotno smer kot jst, pa da me ne opazi
ja noooo...
še enmal pa zaslišim mukanje, takšno jezno... sedem na travnik in se krohotam na ves glas, pa sej to ni res. ne medved ne divji prasec, pa ne un gor na nebu oz. unedva, ne bik je sedaj nevarnost...
Nazadnje spremenil Ksenija, dne 30 Okt 2008, 17:47, skupaj popravljeno 1 krat.
- 30 Okt 2008, 14:55
#155279
Eustahije, tule si ga pa hudo pihnil 
. Iz prve črke lahko povem, da je njena knjiga prava paša za dušo in ko začneš, ne moreš nehati, dokler ne prebereš . Samo tukaj je pisala malo bolj o "piši, kao što govoriš".
Eustahije napisal/-a:Ej, ksenija, kaj pa ko bi si vendarle vzela malo časa za slovnico? Ker vse ostalo ti gre tako gladko in doživeto s tipkovnice, da bi lahko čisto komot knjigo napisala!!
Eustahije, tule si ga pa hudo pihnil
. Iz prve črke lahko povem, da je njena knjiga prava paša za dušo in ko začneš, ne moreš nehati, dokler ne prebereš . Samo tukaj je pisala malo bolj o "piši, kao što govoriš".VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA