Včeraj sem sicer hotel narediti en tek za pripravo na Palmanovo. Imel sem namen teči na stadionu, da si točno izmerim hitrost in dolžino teka ter višino in intenzivnost srčnega utripa. Bil sem že odet v tekaške cunje, ki so primerne za tek po stadionu, kjer je včasih precej ljudi, večkrat imajo tam različne šole telovadno uro, tako, da vsaka cunja pa tudi ni primerna za take priložnosti. Drugače je za tek po gozdu, kjer je vsaka garderoba primerna. Kakorkoli, pripravljen sem bil za intervalni tek 3 km ogrevanja, razgibavanje, 3 km hitrega teka, 3 minute hoje, 2 km hitrega teka, 3 minute hoje, 1 km hitrega teka, 3 minute hoje, 1 km počasnega teka za iztek. Seveda sodita pojma hitri in počasni tek v okvir mojih sposobnosti hitrega in počasnega teka.
Že se hočem odpraviti od doma, ko je skozi meglo in oblake posijalo sonce. Sonce, ko posije na zemljo, ne uporablja samo oblakov, meglic, gorskih vrhov, morske površine ali drevesnih krošenj, ampak izkoristi tudi ozonsko luknjo, da lažje tali led na tečajih. To počenja z velikim veseljem, da bi mu lahko rekli Matija led razbija. No ta Matija je posijalo, in kaj je to takega, saj sonce vedno posije skozi oblake pa to. Zagotovo je kaj takega! Njegovi žarki so obsijali mojemu pogledu nasprotno pobočje Karavank, na katerem raste drevje vseh mogočih vrst in barv in je že brez sonca tako raznoliko in prekrasno, da gre človeku kar na jok.
Ampak te barve se ne kažejo venomer, megla jih za nekaj časa zakrije, češ, ne boš gledal moje lepote, kot bi ženska zakrila svojo nagoto, če jo presenetiš brez obleke. A ko je voljna, potem se pokaže v vsej svoji lepoti in željenosti. Sonce potem prežene meglo in spet se pokaže pobočje, a tokrat v drugih barvah. Matija s svojimi žarki in intenzivnostjo svetlobe prodira skozi kopreno megle in skozi tančice oblakov ter pokaže vsakokratno drugačno sliko. Kot bi umetelno izvezene čipke razgrnil preko gozda, kot bi napeljal srebrno reko med drevesi, kot bi veliki kreator ukazal, naj se vse kar je lepega zbere pred mojimi očmi in to povsem in samo zaradi tega, da danes ne bom tekel intervalov, ampak bom šel na gozdne terene, na samotne lovske poti in tam tekal ter užival prelesti narave. Z drugimi besedami, na lep način me hoče prisiliti, da se odpovem intervalom, da grem teči po gozdnih stečinah in naj raje kot po povsem ravni tartanski stezi, tečem po gozdovih in klancih.
Ob takem pogledu v naravo me pravzaprav ni bilo kaj dosti siliti. Slekel sem hitri, stadionski dres in oblekel, gozdno, terensko tekaško garnituro. Pozabil sem že na stadion, ves sem bil v elementu teka po prelestih Karavank. Pogledam še naokoli, če sem kaj pozabil in ravno ko hočem oditi, zazvoni telefon. Oglasim se, sporočajo pa mi, če sem pozabil, da je danes zelo važen sestanek nadzornega odbora. Ja, seveda sem pozabil in prosijo me, če lahko takoj pridem, ker niso sklepčni. Kaj hočem, obljubim, da bom prišel, slečem tekaško uniformo, oblečem civilno in grem. Bom pa popoldne šel na tek, saj je v vsakem času dneva v gozdu lepo. Ali bom pa mogoče šel lahko na stadion.
Tisti sestanek je trajal kar dolgo, na koncu je bilo še kosilo in ker je bilo zastonj, sem se kot Gorenjec nažrl vseh dobrot, da sem komaj hodil. Še toliko bolj je veljalo za tek, ki bo moral počakati, da se hrana v drobovju predela. Saj tekač potrebuje veliko vitaminov in prazna vreča ne stoji pokonci, kaj šele, da bi tekla na stadionu ali po gozdu.
Še preden je bilo kosilo predelano, dobim sporočilo, pravzaprav prošnjo od prijatelja z Bleda, ki se ravno seli, pa nima nobenega, ki bi pomagal nositi pohištvo v tretje nadstropje in me lepo prosi, če pridem pomagat. Prijateljstvo se pokaže v stiski in seveda mu grem pomagat. S polnim želodcem vzdigujem težke omare, neštetokrat grem po stopnicah gori in doli, v želodcu me tišči kosilo, po čelu mi teče znoj zaradi težkega dela in istočasnega presnavljanja kosila. Ekonomisti pravijo, da nobeno kosilo ni zastonj. Na tem mestu potrjujem njihovo pravilo, kajti trdo sem ga zaslužil pri prenašanju pohištva v tretje nadstropje, čeprav, ga je plačal nekdo drug, ne prijatelj, ki sem mu pomagal. A kaj bi to, kdo se pa še ozira na to kdo pije in je in kdo plača.
Prijatelj me je seveda povabil na pijačo, ki pa moram reči, mi je kar pasala zaradi izgube tekočine in zahteve notranjih organov, da brez vode ne morejo normalno delati. Bila je že noč, ko je bilo tudi to delo končano. Ko sem že ravno na Bledu, si rečem, bom pa odtekel kakšen krog okoli jezera. Za stadionske intervale nisem bil več sposoben, v temi tekati po gozdu je nevarno, okoli jezera bo pa kar v redu.
Sreča je, da v avtu vedno vozim s sabo nekakšne tekaške cunje, ki so sicer neprimerne za med ljudi, a za zvečer okoli jezera bodo pa dobre. Parkiram v Zaki, preoblečem se v rezervne tekaške cunje in stečem okoli Blejskega jezera. In to kar dvakrat. Seveda je bilo tudi to svojevrstno doživetje, ampak ker je tale zapis že predolg, ga bom opisal ob kakšni drugi priložnosti. Sicer se bo s tem poročilom zgodilo to, kar pravijo, da se zgodi s slovenskimi filmskimi scenariji. Namreč, preden jih vržejo proč, jih morajo malo popraviti, sicer še za v smeti niso. No, kakorkoli, tekel sem pa le. Če kdo ne verjame, sem na koncu teka srečal tekača Poldeta iz Gorij, ki je tudi treniral, a on za Sladki vrh in ga lahko vpraša.
Ampak, glavno je, da se teče. Ni važno ali po gozdu ali na stadionu ali po znanih tekaških poteh. Važen je tek, gibanje, dobro počutje, opazovanje narave in vse kar paše k teku.
.
Sem pogooglala in piše da je težka neoznačena pot. pa na koncu jezika imam nekaj v zvezi s SAMom in najino hosto
