TEŽAVE S PSI
ČE TE PES ZAČNE PREGANJATI
Zmanjšaj hitrost. Počasni tek ali začni hoditi. Pasji napad je lahko instinktivno sprožen s hitrim premikanjem. Z zmanjšanjem hitrosti teka ali hojo postanemo manj zanimivi za pse.
Obrni se. Obrni se in začni hoditi v nasprotni smeri od psa. Ne bulji vanj. To ga lahko izzove. Imej psa v vidnem polju, ampak obrni pogled da ni direktnega kontakta - oči v oči.
Bodi dolgočasen. Če se ti pes približa vstavi se in bodi zelo miren. Bolj si dolgočasen zanj prej bo šel stran.
Prijavi. Če imaš ponavljajoče probleme z določenim psom na svoji tekaški progi - zamenjaj (prilagodi) ruto, da ne tečeš zraven tega psa. Prijavi nadležnim organom takšnega napadalnega psa.
ČE TE PES NAPADE!
Vrzi se na tla. Če te pes napade skrij glavo z rokami in se skrči v kolut. Na ta način boš zmanjšal izpostavljenost mehkih delov telesa (obraz, grlo, trebuh) ugrizom. Začni se dreti na ves glas. Deri se "OGENJ, OGENJ" in ne "NA POMOČ" drugače se lahko zgodi da ti ne bo noben priskočil na pomoč.
Prevedeno s strani:
"Canine Encounters: What to do when Rover comes after you?"
Dodal bi pa še svojo izkušnjo, ko je pes napadel dediča. Otroci se težje obvladajo in ostanejo prisebni, ko se v njih zakadi kakšno "tele".
Pes se je želel samo igrati in je skakal. Šele ko je začutil dedičev strah je ugriznil. (dedič mahal je tudi z rokami ker lahko psa izzove). Čeprav se je lastnica trudila obrzdati psa enostavno ni šlo. Vse se je dogajalo na otroškem igrišču! (:x kaj hudiča ima neprivezan pes delati na otroškem igrišču). Psa so moje brce (brez milosti sem ga z nogo brcal dokler ni spusti) in kričanje odvrnile od napada. Dedičevo rano sem spiral in očistil s 70% alkoholom in peljal v zdravstveni dom, kjer so mu rano še dodatno razkužili in previli. Zdravnik je rekel, da je pomembno poiskati lastnika psa in preveriti ali je bil redno cepljen. Ker je latnik bil moj sosed (preselil sem se) sem se napotil k njemu. Nesramno me je odpravil.

Šel sem na policijo in ga prijavil. Policisti tudi na ogled niso prišli.

Veterinarji mi, pa niso dali nobenih informacij o psu. Rano smo opazovali par dni in se je lepo zacelila.
Večji je problem bil s psihološkim ranam in nočnim moram, ki so dediča nadlegovale po tem incidentu. Veliko dela je bilo potrebno, da je spet začel verjeti psom. Predvsem, da mi je verbaliziral svoje strahove. Ko se je zbujal ponoči je rekel, da vidi pse (zelene) s rdečimi, svetlečimi očmi. Po mojem se je še kaka risanka pritihotapila v njegove more.

Zahteval sem, da mi ga nariše. Ob risanju smo se pogovarjali in potem, ko je začel govoriti o tem je bilo veliko lažje. Sedaj, po petih letih se verjetno niti ne spominja tega dogodka in vem, da zelo rad ima pse.
(Ero lahko pritrdi)
LP runner