- 30 Jul 2004, 09:59
#16655
Ja, tisti pravi, veliki, črni, kosmati, smrdeči!
Divji prašiči so si za svoj revir omislili moje meditacijsko pribežališče Svibno, kamor s Šikom šopava vsako poletno jutro skozi meglo po prve sončne žarke.
Ta žvad me že dva tedna preganja kot nočna mora. Vsak dan pridejo bližje k hišam. Prebivalci hiš na obronku gozda vedo povedat, da med polnočjo in peto uro zjutraj pod okni koncertirajo s svojim kruljenjem in velikooooo jih je.
V gozdu so naredili pravo katastrofo. Skoraj cela pot do vrha je preštihana, kaj preštihana, zorana! Tam kjer je pot najtrša, leži zemlja kot nalomljene asfaltne plošče, korenine starih dreves štrlijo v zrak, mlade bukve, ki so tvorile zeleni tunel so spuljene s koreninami, da ne govorim o borovničevju in drugi podrasti, ki je zakopana pod zorano zemljo. Tudi praprot je povaljana. Človek bi se zjokal. Saj so prašiči že tudi kdaj prej bili, vendar niso bili tako agresivni in so kaj kmalu tudi odšli.
Najhuje pa je, da namesto prvinskega užitka doživljam pravo moro. Vsak korak je prežet s strahom, prešvicana nisem od napora temveč od strahu, vso pot imam ušesa našpičena in slišim vsako kapljo rose, ki pade z listov, če zaslišim škrabljanje v listju, se mi ustavi srce. Seveda Šik moj strah čuti in se ves nasršen ob vsakem šumu postavi na nohte (ups, kremplje) in nekaj gode v brado, kar mojo fobijo še stopnjuje.
Saj vem, da naj bi ljudje in živali v naravi živeli v sožitju, ampak mene je tako strah, da mi poraja jezo. Jezi me, ker so prasci oskrunili moje svetišče, ker sem prikrajšana za jutranje užitke in vsak vzpon ni več zmaga nad naporom, temveč bitka s strahom. Jaz pa kar vztrajam in si mislim: »ne bodo me pregnali«!:--
Ta prispevek se teka res ne tiče. Napisala sem ga zato, ker upam, da je med vami kak jager, ki pozna vedenje teh črnih pošasti in bi mi vedel povedat, kako nevarna je moja jutranja pot v hrib skozi gozd. Ljudje, ki se v ranih urah v hribu srečujemo, drug drugega tolažimo, češ da prašiči nikomur nič nočejo, a se mi zdi, da v to noben ne verjame.
Kaj pa vi mislite?

Ta žvad me že dva tedna preganja kot nočna mora. Vsak dan pridejo bližje k hišam. Prebivalci hiš na obronku gozda vedo povedat, da med polnočjo in peto uro zjutraj pod okni koncertirajo s svojim kruljenjem in velikooooo jih je.


V gozdu so naredili pravo katastrofo. Skoraj cela pot do vrha je preštihana, kaj preštihana, zorana! Tam kjer je pot najtrša, leži zemlja kot nalomljene asfaltne plošče, korenine starih dreves štrlijo v zrak, mlade bukve, ki so tvorile zeleni tunel so spuljene s koreninami, da ne govorim o borovničevju in drugi podrasti, ki je zakopana pod zorano zemljo. Tudi praprot je povaljana. Človek bi se zjokal. Saj so prašiči že tudi kdaj prej bili, vendar niso bili tako agresivni in so kaj kmalu tudi odšli.

Najhuje pa je, da namesto prvinskega užitka doživljam pravo moro. Vsak korak je prežet s strahom, prešvicana nisem od napora temveč od strahu, vso pot imam ušesa našpičena in slišim vsako kapljo rose, ki pade z listov, če zaslišim škrabljanje v listju, se mi ustavi srce. Seveda Šik moj strah čuti in se ves nasršen ob vsakem šumu postavi na nohte (ups, kremplje) in nekaj gode v brado, kar mojo fobijo še stopnjuje.

Saj vem, da naj bi ljudje in živali v naravi živeli v sožitju, ampak mene je tako strah, da mi poraja jezo. Jezi me, ker so prasci oskrunili moje svetišče, ker sem prikrajšana za jutranje užitke in vsak vzpon ni več zmaga nad naporom, temveč bitka s strahom. Jaz pa kar vztrajam in si mislim: »ne bodo me pregnali«!:--
Ta prispevek se teka res ne tiče. Napisala sem ga zato, ker upam, da je med vami kak jager, ki pozna vedenje teh črnih pošasti in bi mi vedel povedat, kako nevarna je moja jutranja pot v hrib skozi gozd. Ljudje, ki se v ranih urah v hribu srečujemo, drug drugega tolažimo, češ da prašiči nikomur nič nočejo, a se mi zdi, da v to noben ne verjame.
Kaj pa vi mislite?
Tjaša