Zadnje novičke

[matjaz1973]

Vprašanje za vse izkušene dolgoprogaše: kako se spopadate s splošnimi bolečinami, ki se pojavijo nekje po 30 km?

Zanesljivo je meja, pri kateri se bolečine pojavijo, odvisna od pripravljenosti vsakega posameznika, pri meni je trenutno pač pri 30km oziroma po približno treh urah teka.

Mogoče izraz "bolečina" ni pravi, saj ne gre za neko konkretno bolečino v določenem delu telesa, ampak nekakšno bolečo iztrošenost celega telesa. Poenostavljeno, tek postaja iz minute v minuto manj predmet uživanja, človek prične kalkulirati, koliko km še ostaja do cilja....

Zanesljivo je pot do zvišanja praga opisane bolečine v treningu. Vprašanje pa se bolj nanaša na morebitne napotke ali recepte, ki bi jih lahko uporabili (magnezijeve tablete? dodatni gel? majhen sendvič oz. nekaj trdne hrane? ....)

[Uroš Sobočan]

Po 30 jih še ni, nastopijo po nekaj urah.

Držimo se Zdravko-tovega reka: "Vse je v glavi, čuj".

[Radolca]

Preprosta rešitev: večkrat teči 40 kilometrov ali več, pa bolečine ne nastopijo po 30-em kilometru. Bolečine občutiš kasneje ali pa jih do kilometra 40 sploh ne občutiš

Drugače se pa tega drži, kar je napisal Uroš
To je zlato pravilo

[ton]

Pri dveh urah + je seveda nujno vnašati vodo in cukre, to ponavadi pomaga, da užitek podaljšamo do 42. kilometra in čez. Meni se zdijo najpriročnejši geli, trda hrana se počasneje prebavi in rada obleži.

[matjaz1973]

Kako ste me zabili! Saj vem, da se največ naredi s treningom, saj tako sem prilezel do 30km praga bolečine, v začetku je bil prag pri 2 km ....

Ampak moje vprašanje se je bolj nanašalo na morebitne kratkoročne rešitve, na morebitno "nujno pomoč" pri premagovanju kriz in krizic. Ker zanesljivo kaj pomaga, magari Golica v MP3, verjetno pa še kaj bolj otipljivega...

Morda še ta informacija: moj prag izmučenosti je verjetno povezan z dehidracijo. Po vsakem preseganju praga tehtnica pokaže rekordno nizko vrednost, čeravno poskušam popiti kar veliko količino vode med tekom. Torej domnevam, da bi bilo potrebno nadomestiti še kaj, česar v navadni vodi ni (sol? izitonični napitki (kateri? ali niso ustrezne snovi že vsebovani v gelih, in jih je le treba zalivati z vodo?)).

Strinjam se, vse je v glavi, ampak samo z glavo, brez uporabe nog, pač ni mogoče teči. Tudi če je krmilni mehanizem v popolni formi, brez kvalitetnih mehanskih aktuatorjev (nog, rok...) se ne bo premaknil, prav tako ne brez kvalitetnega mazanja in dobrega goriva. In če naredim še enkrat analogijo z mojim vprašanjem: kako kvalitetno "namazati" koleščke, ko pričnejo zobniki škripati? To nima zveze s krmilnim mehanizmom, neko olje je potrebno zliti med koleščke, sicer bo mašina zaribala.

In še ena zgodbica: na lanskem LM sem se boril do cilja sočasno z dvema mladima Slovakoma (mogoče pa sta bila Čeha). Nekje pri 35km, ko sem se že grdo spogledoval z asfaltom, sta ju ob poti pričakala starša, ki sta ju oskrbela s pločevinko piva. Je mogoče to skrivnostni eliksir? In najpomembneje: Union ali Laško?

[ZEBRA]

Mislim, da s treningom samo podaljšam čas oz. razdaljo do nastopa "bolečine" pri tekih kjer ne tečem "na polno". Se pravi da če hočem razdaljo samo premagati in me čas teka pri tem ne zanima lahko razdalje do maratona natreniram tako, da posebne bolečine ne občutim. To naredim z dolgimi teki v fazi priprav, npr. enkrat tedensko 30km.
Če pa tečem maratonsko razdaljo na čas, pa zame velja enako pravilo kakor pri tekih na še daljše razadlje nad maratonsko, se pravi da prvo polovico tečemo z nogami drugo pa z glavo. Kaj konkretno to pomeni je težko povedati in največ k temu odgovoru doprinesejo individualne izkušnje vsakega posameznega tekača.
Enastovno si je potrebno pridobiti izkušnje in iz njih potegniti svojo lastno formulo kako iti preko praga bolečine in upiranja telesa. Pri meni to zgleda približno tako da se nakako sprijaznim z bolečino, in glavo usmerjam v cilj... V najtežjih trenutkih pogosto vizualiziram svoj prihod v cilj in poskušam podoživljati občutke ki so me prevevali v zadnjih metrih velikih tekov. Ampak to so pristopi, ki so odvisni od vsakega posameznika.
Univerzalne instant formule kako preteči za običajnega človeka "nenormalne" razdalje na žalost (ali na srečo) ni. So samo trud, znoj in dober očutek na koncu opravljenega dela.
Kako je že rekel tisti Indijanec? Z bolečino se telo znebi lastne šibkosti...
Good luck...

[spela*]

Morda še ta informacija: moj prag izmučenosti je verjetno povezan z dehidracijo. Po vsakem preseganju praga tehtnica pokaže rekordno nizko vrednost, čeravno poskušam popiti kar veliko količino vode med tekom. Torej domnevam, da bi bilo potrebno nadomestiti še kaj, česar v navadni vodi ni (sol? izitonični napitki (kateri? ali niso ustrezne snovi že vsebovani v gelih, in jih je le treba zalivati z vodo?)).

Jaz sem pri sebi ugotovila, da na daljših tekih (res sicer niso 30+, se pa vseeno približajo temu) potrebujem pijačo (pri čemer je dokaj vseeno, ali je to voda ali izotonik), predvsem pa sol (zdaj jo nosim kar s sabo, morsko v večjih kristalih). Sladkorja niti ne (kar pa ni splošno pravilo in večina tekačev vejrento potrebuje sladkor). Gelov si še nisem upala poskusiti, ker nimam želje po tem, da bi sredi teka iskala WC ...

[Radolca]

...že grdo spogledoval z asfaltom, sta ju ob poti pričakala starša, ki sta ju oskrbela s pločevinko piva. Je mogoče to skrivnostni eliksir? In najpomembneje: Union ali Laško?

mene je lani na LM pajo oskrbel s pivom na 25-em kilometru. Ali je bilo pakirano v rdeči ali zeleni pločevinki, pa sploh ni bilo pomembno. Hvala pajo

Na desetih krogih okoli blejskega jezera sem pa celega "zelenca" vase zlil, po sedmem krogu. Torej mi pivo da krila in ne ona posladkana pijača