- 24 Okt 2011, 10:40
#265065
Odločila sem se, da napišem nekaj mojih misli...
Sem nova pridružena članica vašega foruma in na tem mestu bi rada povedala svojo zgodbo.
S tekom sva postala prijatelja pred približno šestimi leti, ko sem malo za šalo in malo zares začela premagovati makadamska brezpotja bližnjih gozdov in polj. Sprva bolj naivno in počasi, ščasoma bolj zagnano in z velikim veseljem hkrati z uživanjem v opazovanju narave, ki me je obdajala...šelestenje žitnih polj, žvrgoljenje ptičev in frfotanje listov v vetru...Tekla sem tudi polmaraton na Floridi, kar si štejem tudi za svojevrsten dosežek, čeprav je bil ta tek realiziran "bolj spotoma". Sicer rezultat ni bil kaj prida, ker se je tek odvijal (za naše razmere) sredi zime in se takrat nisem mogla ustrezno pripraviti, ampak svojo željo sem izpolnila.
Za letošnji LM sem imela zelo dober namen, da se resno udeležim polmaratona, pridno sem trenirala in nabirala kilometre, vendar so okoliščine obrnile mojo življenjsko pot na glavo. Sem mamica 6-mesečnemu fantku in po porodu sem se redno lotila izgubljanja odvečnih kilogramov...šlo mi je še kar dobro, le kilogrami so šli bolj počasi navzdol. Ampak volja je s tekom bila neizmerna.
Potem pa je kar naenkrat udarilo kot strela z jasnega in porušil se mi je svet...Zapustil me je moj dolgoletni partner in oče mojega otroka, ker si je našel drugo žensko. Vse se mi je v trenutku podrlo in tudi volje nisem imela prav nobene. To se je zgodilo pred dvema mesecema in od takrat sem šla tečt le nekajkrat, čeprav me je tek vedno inspiriral in v njem sem vsakič našla neko zatočišče in skrivno moč za rešitev vseh problemov, pa še uživati sem začela v njem... Vendar se nikakor nisem uspela pobrati in sestaviti. Tudi Garmina sem zabrisala nekam daleč v predal, da je crknila baterija, pa še preveč me je spominjal nanj (ura je bila njegovo darilo). Sicer so kilogrami z mojo žalostjo in traumiranjem zelo hitro izginili in pristala sem na vsega skupaj 50 kg! Ko sem zadnjič prvič po dolgem času šla tečt, sem bila psiho-fizično sicer zelo slaba in brez kondicije, ampak tek v peresno lahki kategoriji z neskončno lahkotnostjo korakov in ob zavedanju, da mi je sicer bolj kot ne nehote uspelo v zelo kratkem času zgubiti več kot 10 kilogramov, mi je dalo polet in zagon za naprej. Vendar sem kar naenkrat ostala sama in če sva si prej s partnerjem ob tako majhnem dojenčku izmenično privoščila rekreacijo (on je rad kolesaril), je bilo kar naenkrat zelo težko ob obilici novih/starih nalog najti čas še za tek. Skratka...kmalu mi je postalo jasno, da je letošnji LM zame žal izgubljen, čeprav sem pred tremi leti že sodelovala na njem in bila več kot zadovoljna s svojim rezultatom.
In tako se je začela nova pot v mojem življenju. Pravijo, da ko se zaprejo ena vrata, se druga odprejo. Upam, da bo res tako. In da bo to priložnost, da se zopet najdem, si prisluhnem in bom to spet jaz. Brez negativnih misli in slabe volje. Ker po naravi sem sicer optimistka in precej vesele sorte. Samo trenutno (še) ne...Jeza, prizadetost in razočaranje...Pridejo dnevi, ko mi žalost še ne dopušča najti toliko energije, da se odpravim tečt in so tudi dnevi, ko to zmorem. Je težko in trenutno se na novo definiram...
Zato sem zdaj sklenila, da se s pomočjo prijateljev, družine in veselja do teka zopet sestavim in si postavim nekje potihem željo (in cilj), da drugo leto tečem na LM 21 km. Zase...Da resnično spoznam sebe in meje svojih zmožnosti.
Da zmorem ustvariti nov začetek...
Sem nova pridružena članica vašega foruma in na tem mestu bi rada povedala svojo zgodbo.
S tekom sva postala prijatelja pred približno šestimi leti, ko sem malo za šalo in malo zares začela premagovati makadamska brezpotja bližnjih gozdov in polj. Sprva bolj naivno in počasi, ščasoma bolj zagnano in z velikim veseljem hkrati z uživanjem v opazovanju narave, ki me je obdajala...šelestenje žitnih polj, žvrgoljenje ptičev in frfotanje listov v vetru...Tekla sem tudi polmaraton na Floridi, kar si štejem tudi za svojevrsten dosežek, čeprav je bil ta tek realiziran "bolj spotoma". Sicer rezultat ni bil kaj prida, ker se je tek odvijal (za naše razmere) sredi zime in se takrat nisem mogla ustrezno pripraviti, ampak svojo željo sem izpolnila.
Za letošnji LM sem imela zelo dober namen, da se resno udeležim polmaratona, pridno sem trenirala in nabirala kilometre, vendar so okoliščine obrnile mojo življenjsko pot na glavo. Sem mamica 6-mesečnemu fantku in po porodu sem se redno lotila izgubljanja odvečnih kilogramov...šlo mi je še kar dobro, le kilogrami so šli bolj počasi navzdol. Ampak volja je s tekom bila neizmerna.
Potem pa je kar naenkrat udarilo kot strela z jasnega in porušil se mi je svet...Zapustil me je moj dolgoletni partner in oče mojega otroka, ker si je našel drugo žensko. Vse se mi je v trenutku podrlo in tudi volje nisem imela prav nobene. To se je zgodilo pred dvema mesecema in od takrat sem šla tečt le nekajkrat, čeprav me je tek vedno inspiriral in v njem sem vsakič našla neko zatočišče in skrivno moč za rešitev vseh problemov, pa še uživati sem začela v njem... Vendar se nikakor nisem uspela pobrati in sestaviti. Tudi Garmina sem zabrisala nekam daleč v predal, da je crknila baterija, pa še preveč me je spominjal nanj (ura je bila njegovo darilo). Sicer so kilogrami z mojo žalostjo in traumiranjem zelo hitro izginili in pristala sem na vsega skupaj 50 kg! Ko sem zadnjič prvič po dolgem času šla tečt, sem bila psiho-fizično sicer zelo slaba in brez kondicije, ampak tek v peresno lahki kategoriji z neskončno lahkotnostjo korakov in ob zavedanju, da mi je sicer bolj kot ne nehote uspelo v zelo kratkem času zgubiti več kot 10 kilogramov, mi je dalo polet in zagon za naprej. Vendar sem kar naenkrat ostala sama in če sva si prej s partnerjem ob tako majhnem dojenčku izmenično privoščila rekreacijo (on je rad kolesaril), je bilo kar naenkrat zelo težko ob obilici novih/starih nalog najti čas še za tek. Skratka...kmalu mi je postalo jasno, da je letošnji LM zame žal izgubljen, čeprav sem pred tremi leti že sodelovala na njem in bila več kot zadovoljna s svojim rezultatom.
In tako se je začela nova pot v mojem življenju. Pravijo, da ko se zaprejo ena vrata, se druga odprejo. Upam, da bo res tako. In da bo to priložnost, da se zopet najdem, si prisluhnem in bom to spet jaz. Brez negativnih misli in slabe volje. Ker po naravi sem sicer optimistka in precej vesele sorte. Samo trenutno (še) ne...Jeza, prizadetost in razočaranje...Pridejo dnevi, ko mi žalost še ne dopušča najti toliko energije, da se odpravim tečt in so tudi dnevi, ko to zmorem. Je težko in trenutno se na novo definiram...
Zato sem zdaj sklenila, da se s pomočjo prijateljev, družine in veselja do teka zopet sestavim in si postavim nekje potihem željo (in cilj), da drugo leto tečem na LM 21 km. Zase...Da resnično spoznam sebe in meje svojih zmožnosti.
Da zmorem ustvariti nov začetek...
.
,to pa je po moje največ vredno.Lep pozdrav.