- 05 Dec 2004, 08:10
#27673
Očitno bom spet dolgovezna, pa nič zato. Imam veliko povedati o spoznanjih, do katerih me je pripeljala rekreacija – predvsem tek in tudi druge športne aktivnosti. 
Ob koncu leta je čas za analizo obstoječega stanja in realizaciji zastavljenih ciljev. Ko listam po dnevniku, kamor si od leta 2002 beležim predvsem športne aktivnosti, pa tudi druge dejavnosti, ki jih počnem v »prostem« času. V narekovaju zato, ker prostega časa praktično nimam in to v pozitivnem smislu. Ne razumeti, da sem okupirana z nalogami, ki jih ne maram ali tistimi, ki mi jih določajo drugi. Ravno nasprotno. In tu nastopijo CILJI. Naj navedem nekaj ugotovitev tega leta:
1. To da zadnje čase ubiram nočne tekaške korake z Litijskim AFŽ, že veste. Noč, mir in tišina, ki te pri teku objemata, nam dajeta prav poseben občutek varnosti, bližine, medsebojnega zaupanja in tako včasih brskamo po sebi in se pogovarjamo o svojih občutjih, ki se ne tičejo samo teka. Včeraj npr. smo ugotavljale, koliko se katera od nas počuti staro in v katera leta bi se ponovno vrnila. Odgovori kolegic so bili prav zanimivi – tja od 24 –30 let, čeprav smo vse štiri generacija 62. Izjema sem bila jaz, ki se v svoji koži počutim odlično in prav nič si ne želim vračanja tja pod 30, bog ne daj pod 20. Še enkrat skozi vse viharje življenja, ko te premetava z ene na drugo stran, ko bi od jeze skočil iz kože, ker drugi upravljajo s tvojim življenjem… Če si izjema med množico, se najprej vprašaš zakaj, kaj je narobe z menoj? In odgovor sem imela takoj na dlani.
2. Prav pri 40-tih sem končno življenje zgrabila v svoje roke in ga začela CILJNO usmerjati na vseh področjih. Dan sem si okvirno razdelila na tretjine. Prvo tretjino požre služba in če jo opravljaš ciljno, sploh ni tako hudo, no ja, včasih tudi. Druga tretjina je namenjena počitku, bodisi spanju ali samo ležanju in branju cajtng, knjig in gledanju TV. Saj ne rečem, včasih bi jo podaljšala še za eno tretjino. Tretja tretjina pa je tista, ki zaokroža moj »prosti čas«, ki ga krmilim sama.
3. Zadnjo tretjino spet razdelim med športne aktivnosti, študijske obveznosti in družino. Družina je z mojim deležem kar zadovoljna, hiša malo manj pod tono prahu, no, študiju bi se lahko posvetila malo bolj, ampak zanesljivo ne na račun teka in hriba!
4. Pa smo pri TEKU. Če bi teka že drugo letno ne načrtovala tako striktno, bi že pred enim letom odnehala, kajti bilo je hudo naporno. Ampak danes, ne morem verjeti, da brez teka ne znam živeti!
Zdaj listam po dnevniku in berem lanske opombe počutja pri teku v poletnem času: »za umret«, »šit«, »kriza«, »ne bom več«, »kdo mi ukazuje, da sem moram matrat«, »ločila se bom« - ko me je Lučko teral, »sranje« - no, pa je šlo tu za tek od 1 – 3 km. Nato v oktobru vzklik: »Juhu, prvi pretečeni km!«, pa spet razočaranje »nisem rojena za tek«, ker mi naslednjič ta km ni uspel… pa spet »kriza«… 
Nato spet euforično navdušenje, ko sem pretekla Sežano, temu je sledila povečana količina treningov, ki jim je neizogibno sledila poškodba. Pa je prišel Polet in mi razjasnil nebo, veliko poučil o teku, mi opredelil vrednosti utripa, v katerih moram trenirat, dal motivacijo, da je št. km neopazno, a močno naraščalo. Opazila sem, da sem vsak mesec, tik pred koncem športno povsem euforična in moram izkoristi vsak dan posebej, da je končno št. km večje kot prejšnji mesec. Ne rečem, da je zdravo, je pa zelo motivacijsko.
5. Šele v letošnjem novembru sem spoznala, da mi je tek nevidno zlezel pod kožo. Zadnja dva meseca naj bi bila s treningi manj naporna. Pri meni nista ravno naporna, se pa količina km ni zmanjšala, le prerazporedila v tri daljše enote v tednu, v družbi sotekačic, s katerimi ves čas teka čebljamo, kar pomeni da je tempo zaznavno zmanjšan, glede na prejšnje mesece.
6. Cilji in realizacija v letu 2004: niso bili veliki. Obdržat težo na 60 kg – uspešno, udeležba na nekaterih prireditvah – uspešno, preteči nad 700 km – več kot uspešno (1200), doseči 100 vzponov na Svibno – uspešno, izboljšati hitrost – neuspešno. No, ja, tudi kakšen poraz sodi zraven. To, da sem se vključila v TF ni bilo načrtovano, je pa nad vsemi pričakovanji in odličen motivator.
7. Cilje za naslednje leto sem že oblikovala, razkrila pa jih bom v ustrezni rubriki, ko za to pride čas.
Morda sem res ekstrem v načrtovanju in analizah.
Ampak, če tega ne bi počela, bi tudi ničesar ne dosegla. V hrib in na tek bi šla le takrat, ko bi bili za to dani optimalni pogoji: nekje med aprilom in oktobrom, ko bi bilo sončno vreme, a ne prevroče, ko bi bila sita in spočita, če bi imela dobro družbo, ko se mi z likalne deske ne bi smejalo zmečkano perilo, ko v koritu ne bi bilo umazane posode,…ko res ne bi vedela kaj početi s seboj… Ko se vsa zaripla in prešvicana zazrem v ogledalo, si moram priznati, da mi ta rdečica pristoji in me navdaja za velikim zadovoljstvom.
Včasih se zamislim, ko komaj čakam, da bom šla iz službe domov, ko se okoli tretje ure kljub utrujenosti v meni prižge veselje in hitim z delom, da bom ja čiprej doma, pa hop v superge in ven… Ob tem pa opazujem precej mlajše kolege, ki se zjutraj ob devetih s težavo in odporom priplazijo v službo in jih do opoldneva ne smeš niti pogledat v oči
, ob štirih pa ležijo ležerno zavaljeni v stolu, samo še noge ne mizi manjkajo, in zdolgočaseno klikajo po računalniku (beri igrajo igrice) 
. Pri tridesetih nimajo nobenih drugih obveznosti razen službe (pa še to je bolj nujno zlo), pa tudi CILJEV ne – no, verjetno bo to vzrok.
Če si postaviš CILJE, začneš življenje krmariti sam, ne ukvarjaš se z nepomembnimi problemi, ne jeziš se na druge, če ti kaj spodleti, tudi nisi pozoren na malenkosti, ki ti sicer jemljejo energijo in zadovoljstvo, razmišljati začneš pozitivno, nepričakovano se ti odpirajo nove možnosti, vidiš več poti hkrati, četudi si v stiski, najdeš izhod…, depresija – kaj je že to?
CILJI…, no, pa naj še kdo reče, da se ne splača
.
PS
No, a vam nisem rekla, da bi kakšen psihološki kotiček prav prišel!?
Ob koncu leta je čas za analizo obstoječega stanja in realizaciji zastavljenih ciljev. Ko listam po dnevniku, kamor si od leta 2002 beležim predvsem športne aktivnosti, pa tudi druge dejavnosti, ki jih počnem v »prostem« času. V narekovaju zato, ker prostega časa praktično nimam in to v pozitivnem smislu.
Ne razumeti, da sem okupirana z nalogami, ki jih ne maram ali tistimi, ki mi jih določajo drugi. Ravno nasprotno. In tu nastopijo CILJI. Naj navedem nekaj ugotovitev tega leta:
1. To da zadnje čase ubiram nočne tekaške korake z Litijskim AFŽ, že veste. Noč, mir in tišina, ki te pri teku objemata, nam dajeta prav poseben občutek varnosti, bližine, medsebojnega zaupanja in tako včasih brskamo po sebi in se pogovarjamo o svojih občutjih, ki se ne tičejo samo teka. Včeraj npr. smo ugotavljale, koliko se katera od nas počuti staro in v katera leta bi se ponovno vrnila. Odgovori kolegic so bili prav zanimivi – tja od 24 –30 let, čeprav smo vse štiri generacija 62. Izjema sem bila jaz, ki se v svoji koži počutim odlično in prav nič si ne želim vračanja tja pod 30, bog ne daj pod 20. Še enkrat skozi vse viharje življenja, ko te premetava z ene na drugo stran, ko bi od jeze skočil iz kože, ker drugi upravljajo s tvojim življenjem… Če si izjema med množico, se najprej vprašaš zakaj, kaj je narobe z menoj? In odgovor sem imela takoj na dlani.
2. Prav pri 40-tih sem končno življenje zgrabila v svoje roke in ga začela CILJNO usmerjati na vseh področjih. Dan sem si okvirno razdelila na tretjine. Prvo tretjino požre služba in če jo opravljaš ciljno, sploh ni tako hudo, no ja, včasih tudi. Druga tretjina je namenjena počitku, bodisi spanju ali samo ležanju in branju cajtng, knjig in gledanju TV. Saj ne rečem, včasih bi jo podaljšala še za eno tretjino. Tretja tretjina pa je tista, ki zaokroža moj »prosti čas«, ki ga krmilim sama.
3. Zadnjo tretjino spet razdelim med športne aktivnosti, študijske obveznosti in družino. Družina je z mojim deležem kar zadovoljna, hiša malo manj pod tono prahu, no, študiju bi se lahko posvetila malo bolj, ampak zanesljivo ne na račun teka in hriba!
4. Pa smo pri TEKU. Če bi teka že drugo letno ne načrtovala tako striktno, bi že pred enim letom odnehala, kajti bilo je hudo naporno. Ampak danes, ne morem verjeti, da brez teka ne znam živeti!
Zdaj listam po dnevniku in berem lanske opombe počutja pri teku v poletnem času: »za umret«, »šit«, »kriza«, »ne bom več«, »kdo mi ukazuje, da sem moram matrat«, »ločila se bom« - ko me je Lučko teral, »sranje« - no, pa je šlo tu za tek od 1 – 3 km. Nato v oktobru vzklik: »Juhu, prvi pretečeni km!«, pa spet razočaranje »nisem rojena za tek«, ker mi naslednjič ta km ni uspel… pa spet »kriza«… Nato spet euforično navdušenje, ko sem pretekla Sežano, temu je sledila povečana količina treningov, ki jim je neizogibno sledila poškodba. Pa je prišel Polet in mi razjasnil nebo, veliko poučil o teku, mi opredelil vrednosti utripa, v katerih moram trenirat, dal motivacijo, da je št. km neopazno, a močno naraščalo. Opazila sem, da sem vsak mesec, tik pred koncem športno povsem euforična in moram izkoristi vsak dan posebej, da je končno št. km večje kot prejšnji mesec. Ne rečem, da je zdravo, je pa zelo motivacijsko.
5. Šele v letošnjem novembru sem spoznala, da mi je tek nevidno zlezel pod kožo. Zadnja dva meseca naj bi bila s treningi manj naporna. Pri meni nista ravno naporna, se pa količina km ni zmanjšala, le prerazporedila v tri daljše enote v tednu, v družbi sotekačic, s katerimi ves čas teka čebljamo, kar pomeni da je tempo zaznavno zmanjšan, glede na prejšnje mesece.
6. Cilji in realizacija v letu 2004: niso bili veliki. Obdržat težo na 60 kg – uspešno, udeležba na nekaterih prireditvah – uspešno, preteči nad 700 km – več kot uspešno (1200), doseči 100 vzponov na Svibno – uspešno, izboljšati hitrost – neuspešno. No, ja, tudi kakšen poraz sodi zraven. To, da sem se vključila v TF ni bilo načrtovano, je pa nad vsemi pričakovanji in odličen motivator.
7. Cilje za naslednje leto sem že oblikovala, razkrila pa jih bom v ustrezni rubriki, ko za to pride čas.
Morda sem res ekstrem v načrtovanju in analizah.
Ampak, če tega ne bi počela, bi tudi ničesar ne dosegla. V hrib in na tek bi šla le takrat, ko bi bili za to dani optimalni pogoji: nekje med aprilom in oktobrom, ko bi bilo sončno vreme, a ne prevroče, ko bi bila sita in spočita, če bi imela dobro družbo, ko se mi z likalne deske ne bi smejalo zmečkano perilo, ko v koritu ne bi bilo umazane posode,…ko res ne bi vedela kaj početi s seboj… Ko se vsa zaripla in prešvicana zazrem v ogledalo, si moram priznati, da mi ta rdečica pristoji in me navdaja za velikim zadovoljstvom.
Včasih se zamislim, ko komaj čakam, da bom šla iz službe domov, ko se okoli tretje ure kljub utrujenosti v meni prižge veselje in hitim z delom, da bom ja čiprej doma, pa hop v superge in ven… Ob tem pa opazujem precej mlajše kolege, ki se zjutraj ob devetih s težavo in odporom priplazijo v službo in jih do opoldneva ne smeš niti pogledat v oči
, ob štirih pa ležijo ležerno zavaljeni v stolu, samo še noge ne mizi manjkajo, in zdolgočaseno klikajo po računalniku (beri igrajo igrice) . Pri tridesetih nimajo nobenih drugih obveznosti razen službe (pa še to je bolj nujno zlo), pa tudi CILJEV ne – no, verjetno bo to vzrok.
Če si postaviš CILJE, začneš življenje krmariti sam, ne ukvarjaš se z nepomembnimi problemi, ne jeziš se na druge, če ti kaj spodleti, tudi nisi pozoren na malenkosti, ki ti sicer jemljejo energijo in zadovoljstvo, razmišljati začneš pozitivno, nepričakovano se ti odpirajo nove možnosti, vidiš več poti hkrati, četudi si v stiski, najdeš izhod…, depresija – kaj je že to?
CILJI…, no, pa naj še kdo reče, da se ne splača
.
PS
No, a vam nisem rekla, da bi kakšen psihološki kotiček prav prišel!?
Tjaša
).
). Tvoj prispevek sem že skopiral in poslal par prijateljem (ki te ne poznajo) v vzgled in motivacijo. Ne samo za tek, za življenje! Hvala ti!
ni elitna tekaška druščina, le tako bomo strnili svoje vrste in si med seboj pomagali.
