Ravnokar sem se vrnila s tega THE Maratona, pa spisala nekaj besed in imela namen odpreti novo temo, evo, pa ste me prehiteli.. mogoče vam bodo le prišle prav za drugo leto.....
Prijavila sem se in organizirala potovanje sama, družbo mi je delala prijateljica, ki živi na Nizozemskem, in ki je tekla na posebni tekaški preizkušnji v mestu, na 10km. Hotel (Arethusa) sva izbrale pa v centru, da bi bile čim bližje cilju.
Na straneh ACM najdete rezultate vseh nastopajočih. Slovencev je letos bilo 11. Mogoče najdete še koga, ki vam je znan....
MOJA VELIKA GRŠKA TEKAŠKA AVANTURA - THE Maraton 2013
Razmišljam o tem, kaj napisati o tem 'mojem' THE maratonu... nekaterim sem obljubila da bom napisala nekaj o tem, in zdej že en cajt sedim za računalnikom pa pišem, brišem, spet začenjam, pa pišem, popravljam, sestavljam, pa spet brišem... ma vraga, no!!??
Kako dati na papir to vse, kar se je dogajalo od aprila, ko sem se kar odločila da grem na ta, kot mu jaz rečem, edini in pravi THE Maraton??
Kje so tiste prave besede za vsa čustva? Strah, negotovost, skrb, pričakovanja, vznemirjenost vse to se mi je rolalo v glavi mesece in mesece....počasi sem si sestavljala neko sliko iz vseh informacij, ki sem jih dobila v tem času, in sicer največkrat to, da je to eden najtežjih večjih maratonov, da se tam ne gre kar tako neki probat tečt in da je treba biti pripravljen na hribčke in klance, ki jih je skupno za polovico poti. Zato sem od Teka trojk dalje tekla vsaj dva cela PSTja mesečno, poleti pa vsak vikend vsaj enega. Pred THE dnevom, sem pa še imela ta glavni 'trening' na LM kjer sem (zame) solidno tekla polovičko.
Že na letu v Atene, sem spoznala vsaj ene 10 tekačev z vseh vetrov, ki so bili tam namenjeni in adrenalin je iz ure v uro bil na višji točki.....Na letališču me je čakala moja draga prijateljica (hvala ti Ingrid), ki se je odločila, da bo šla z mano in zato tudi trenirala celo poletje in se tudi sama prijavila na 10km tek. Po opravljenih formalnostih, dvigu številke, ogledu EXPA, sva se posvetile mal tut zgodovini Aten, Akropoli, cerkvicam, trgom v bližini, po naključju našle pristno, pravo grško gostilno in doživljale Ateno.
Dan D je začel fajn, v hotelu smo izjemoma dobili zajtrk že ob 5, saj je štart resda napovedan za 9 uro a organizatorji želijo, da so vsi tekači na štartu že vsaj 2 uri prej, čemu in zakaj, pa pojma nimam, ampak tko to je, treba je blo it na bus, ki nas je odpeljal v Maraton in pač tam počakat še dve urci.
Postavitev v pravi boks, (moj je bil roza, ta prav, za punčke ), ognjemet, premikanje, odklop.... štart…prvi vtisi in strahovi so bili povezani več al manj samo z vročino, že zjutraj je bilo ob 6 uri 15 stopinj, ob 9 ko smo štartali pa je že kar fajn grelo, v enem momentu sem na nekem displayu v mestu zagledala celo cifro 28, pa se mi je zdelo, da tok pa spet ne more bit vroče, najbrž je bil pokvarjen al kaj…
Začela sem teči čisto umirjeno, prištimala sem si glasbo, in jo že od začetka navila na glas, in se poskušala kot se je le dalo odklopit od drugih in teči svoj ritem, saj sem več al manj vedla kaj me čaka že čez nekaj kilometrov. V mislih sem se večkrat spomnila nekje prebranega nasveta, da se naj ne obremenjujem s tem koliko je še km pred mano, kdo me prehiteva in kdo ne, in da se enostavno prepustim teku. Tokrat mi je to še kar šlo, poslušala sem glasbo, v rokah sem stiskala eno plastenko, ki so jih talal na štartu, in šele potem sem ugotovila, da na celi trasi nudijo vodo v plastenkah, in ne v lončkih, kot v LJ, s katerimi res ne moreš teči ker vse poliješ. Na prvi možni postojanki sem si vzela tudi eno gobico, s katero sem si ves čas hladila obraz, ker je res postajalo ful vroče in sonce je nažigalo ravno v obraz. Za spremembo, sem tut začela piti od začetka, v čisto malih požirkih in ker je res vode bilo na vsakih 2-3km sem nonstop pila in hkrati se tudi cel čas polivala po telesu z vodo, kar mi je res pomagal, da sem se vsaj malo sproti hladila.
Pa je kar šlo, tko kot so že drugi pisali o tem maratonu, po 10. km so se začeli, klanci in klančki, klančiči, doooolgi klanci, krajši klanci, pa malo gori, pa doli, pa bolj gori kot doli in tko ene 20km vsega skupaj. Vmes pa sem tuhtala vse sorta, gledala malo naravo, pa hiše ob cesti, pa malo navijače, pa poslušala glasbo, pa celo pela sama sebi v brado, pa je kar šlo, brez težav. Do 30. km vse bp., potem sem pa uzrla nekaj takih, ki jim je postalo slabo in so omagali ob strani, bruhali, imeli krče, pa sem se še jaz 'pametno' odločila, da bi malo gela scuzala, in sem ga, pa sem potem ene 5km mela opravka sama s sabo, ker mi je bilo slabo, sililo me je na bruhanje in ker sem že itak cel čas pila, sem probavala tisti presneti gel razredčit z vodo in to slabost zmanjšat pa ni šlo, na koncu še pit nisem mogla več, in sem zaradi vsega tega začela hodit, ene 3x sem kar po nekaj minut hodila in klela v sebi vse svece, zaradi teh gelov.
Zadnja 2km me je pričakala Ingrid in kričala in skakala, k pr norcih, tko da sem kar poletela v cilj. Ko sem pa zagledala stadion, me je pa kar zvil, vsa čustva, vse je kar privrelo ven iz mene, da sem začela kar jokat od navdušenja……dalje pa vam ne znam opisat, ker so čustva bila enostavno premočna… fuuuuul dobro je bilo……..
Ponosna sama nase, rezultat pa tudi ni bil švoh, 4 ure in 35.
