- 26 Jul 2005, 15:56
#46383
Po dolgem premoru se spet javljam. Tole, kar bom delila z vami, mi gre zelo težko izpod »prstov«, vendar če bo komu tale moja izkušnja vsaj za kanček koristila, odprla oči, omogočila razumevanje kakšne tekačice…se je vredno izpostaviti.
Lani sem junija začela redno teči – moj cilj je bil mali Ljubljanski maraton. Tekla sem že prej, vendar ne tako redno, zagnano ali s ciljem. Tudi kar se tiče kondicije sem bila kar dobro podkovana, saj sem poleg občasnega teka tudi redno hodila na fitness, pa aerobiko, v hribe, pa smučat…skratka nisem bila ravno nekakšen nek "domaležečimenseničneljubi" tip. Novega izziva sem se resno lotila, prebrala par tekaških knjig, spremljala tudi nasvete Poleta, naredila plan … in v tek. Šlo je super.
Tako sem nizala tedne, povečevala razdalje, vključevala klance v svoj tek…le nekaj sem delala enako kot prej – prehrane nisem nič spremenila. Naj povem, da od nekdaj pazim kaj in koliko jem. Od otroštva dalje sem bila dovzetna za vse zgrešene »ženske ideale«, ki jih propagirajo revije, mediji in seveda posledično kasirala kar nekaj težav. Tudi čustvene stiske sem občasno krpala s čokolado in bila obupana, ko sem si s tem nakopala samo še dodatne težave… S časom sem si seveda krvavo prislužila modrost izkušenj in se nekako uravnovesila ter le z nasmehom sprejemala komentarje postave, pa naj so bili v katero koli smer že…
Skratka, da se vrnem k teku… Kilometri so tedensko dosegali okoli 40km, jaz pa jedla kot da sploh ne tečem. Seveda sem začela hujšati. Na začetku se mi je bilo seveda všeč (poleg teka sem ohranila še vse prejšnje aktivnosti) in sem namerno preslišala dobronamerna opozorila prijatelja, da bo treba več jesti. Le zakaj? Tko dobro mi gre pri teku …pa še dol bo šlo par kilc – bom še lažje tekla…Po parih mesecih sem izgubila menstruacijo in bila tako suha, da me je sedaj groza pogledati kakšno sliko. Jaz pa še vedno nič. Ujela sem se v začarani krog, ki je poganjal sam sebe. Energija mi je polzela med prsti, ampak še vedno sem tekla. Na žalost ljudje praviloma komentirajo izgubo teže kot nekaj pozitivnega, pohvalnega, tako ni bilo težko dobiti energije iz napačnega vira. Seveda sem tekla naproti katastrofi.
Polmaraton sem odtekla brez kakršnega koli problema, kondicije sem imela toliko, da me je kar vleklo, da bi začela še drugi krog…vendar sem raje odložila to preizkušnjo na kasneje – najprej je treba užiti veselje ob prvem pretečenem polmaratonu. Po prireditvi smo se TF-jevci dobili v Emonski kleti. Bila sem tako polna adrenalina zaradi doseženega cilja, da bi lahko šla še kar enkart teč. Ja, ampak jedla pa nisem.
Naslednji dan sem imela let v Egipt – prisluženi tritedenski dopust, ki sem ga zanalašč planirala po Ljubljanskem maratonu. Dopusta sem se zelo veselila, saj sem čutila, da sem utrujena…tako utrujena, da mi skoraj ni za živeti (vendar nisem mislila, da je temu kriva hrana, ampak izčrpanost zaradi prevelike aktivnosti).
Egipt je bil začetek konca. Tri dni nisem delala nič drugega kot samo ležala in all-inclusive jedla, jedla, jedla. Moje telo je bilo tako sestradano, da ko sem začela jesti, nisem mogla več misliti na nič drugega. V treh tednih sem se zredila za deset kil. Občutki sramu pred prijatelji, samoobtoževanje, kaj sem naredila...po vrnitvi domov sem bila čisto depresivna in naslednjih dveh mesecih totalnega odklopa od vseh aktivnosti in seveda nadaljevanja prijateljevanja z ogljikovimi hidrati sem se zredila še naslednjih deset kil. Nič več ni prišlo do mojega centra za razum. Kaj je že to?
Prišlo je novo leto in radikalna analiza tega, kaj se mi je zgodilo. Priznala sem si, da sem grdo zlorabila tek, pri tem ignorirala tiste, ki jim je bilo dovolj mar zame, da so mi hoteli svetovati in šla z glavo skozi zid … in si jo seveda razbila. Potreben je nov koncept teka, ki ne bo vključeval hujšanja.
Nesrečna zaradi teže, bolečih kolen, sramu…sem začela hoditi na dolge sprehode, trdno odločena, da počasi izgubim del teže - čim bolj počasi. Moj cilj ni bil priti na težo pred dopustom, ker mi je bilo jasno, da to nisem jaz – to ni iskriva Darja, ki ima rada življenje in ji ni nič pretežko. Z 51kg se sploh nisem mogla veseliti življenja, ker nisem imela energije za to. Ne, moj cilj je, da se počutim dobro, da sem zdrava in ko bom to dosegla, lahko počasi začnem spet teči, ampak sedaj iz veselja do teka in ob zadostni količini hrane. S tekom ne želim nikoli več hujšati.
Sedaj je minilo pol leta in spet sem dosegla sem to, kar je v začetku leta izgledalo oddaljeno svetlobna leta. Imam normalno težo, kolena me ne bolijo več in spet tečem. Tečem iz čistega veselja do življenja. Tole mi je bila dobra šola.
V mesecih, ko mi je bilo težko, sem prebirala forum (kot »skrit uporabnik«), ker me je bilo sram se pojaviti celo virtualno, vendar želim, da veste, da ste mi vsi pomagali s svojimi objavami, ker ste mi dali vedeti, da svet teka obstaja, tudi če se vmes »malo zgubiš«. Iz srca se zahvaljujem Fotru. Njegova doživetja ob teku so mi tolikokrat prikradla smeh na usta in hkrati solze v oči, ker me je kar bolelo, tako me vleklo ven (vendar sem vedela, da še nisem pripravljena) in sem lahko vsaj takole posredno doživljala radosti teka. Veš Fotr, men se tudi full dogaja na tekih. Najbolj pa se zahvaljujem Pegazu, ki mi je ves čas stal ob strani (čeprav sem večino tega, kar se je dogajalo v meni skrivala) in je najboljši prijatelj, kar sem jih kdaj koli imela. Pegaz, moj poklon.
Srečna sem, da lahko spet tečem in sem med vami.
Lani sem junija začela redno teči – moj cilj je bil mali Ljubljanski maraton. Tekla sem že prej, vendar ne tako redno, zagnano ali s ciljem. Tudi kar se tiče kondicije sem bila kar dobro podkovana, saj sem poleg občasnega teka tudi redno hodila na fitness, pa aerobiko, v hribe, pa smučat…skratka nisem bila ravno nekakšen nek "domaležečimenseničneljubi" tip. Novega izziva sem se resno lotila, prebrala par tekaških knjig, spremljala tudi nasvete Poleta, naredila plan … in v tek. Šlo je super.
Tako sem nizala tedne, povečevala razdalje, vključevala klance v svoj tek…le nekaj sem delala enako kot prej – prehrane nisem nič spremenila. Naj povem, da od nekdaj pazim kaj in koliko jem. Od otroštva dalje sem bila dovzetna za vse zgrešene »ženske ideale«, ki jih propagirajo revije, mediji in seveda posledično kasirala kar nekaj težav. Tudi čustvene stiske sem občasno krpala s čokolado in bila obupana, ko sem si s tem nakopala samo še dodatne težave… S časom sem si seveda krvavo prislužila modrost izkušenj in se nekako uravnovesila ter le z nasmehom sprejemala komentarje postave, pa naj so bili v katero koli smer že…
Skratka, da se vrnem k teku… Kilometri so tedensko dosegali okoli 40km, jaz pa jedla kot da sploh ne tečem. Seveda sem začela hujšati. Na začetku se mi je bilo seveda všeč (poleg teka sem ohranila še vse prejšnje aktivnosti) in sem namerno preslišala dobronamerna opozorila prijatelja, da bo treba več jesti. Le zakaj? Tko dobro mi gre pri teku …pa še dol bo šlo par kilc – bom še lažje tekla…Po parih mesecih sem izgubila menstruacijo in bila tako suha, da me je sedaj groza pogledati kakšno sliko. Jaz pa še vedno nič. Ujela sem se v začarani krog, ki je poganjal sam sebe. Energija mi je polzela med prsti, ampak še vedno sem tekla. Na žalost ljudje praviloma komentirajo izgubo teže kot nekaj pozitivnega, pohvalnega, tako ni bilo težko dobiti energije iz napačnega vira. Seveda sem tekla naproti katastrofi.
Polmaraton sem odtekla brez kakršnega koli problema, kondicije sem imela toliko, da me je kar vleklo, da bi začela še drugi krog…vendar sem raje odložila to preizkušnjo na kasneje – najprej je treba užiti veselje ob prvem pretečenem polmaratonu. Po prireditvi smo se TF-jevci dobili v Emonski kleti. Bila sem tako polna adrenalina zaradi doseženega cilja, da bi lahko šla še kar enkart teč. Ja, ampak jedla pa nisem.
Naslednji dan sem imela let v Egipt – prisluženi tritedenski dopust, ki sem ga zanalašč planirala po Ljubljanskem maratonu. Dopusta sem se zelo veselila, saj sem čutila, da sem utrujena…tako utrujena, da mi skoraj ni za živeti (vendar nisem mislila, da je temu kriva hrana, ampak izčrpanost zaradi prevelike aktivnosti).
Egipt je bil začetek konca. Tri dni nisem delala nič drugega kot samo ležala in all-inclusive jedla, jedla, jedla. Moje telo je bilo tako sestradano, da ko sem začela jesti, nisem mogla več misliti na nič drugega. V treh tednih sem se zredila za deset kil. Občutki sramu pred prijatelji, samoobtoževanje, kaj sem naredila...po vrnitvi domov sem bila čisto depresivna in naslednjih dveh mesecih totalnega odklopa od vseh aktivnosti in seveda nadaljevanja prijateljevanja z ogljikovimi hidrati sem se zredila še naslednjih deset kil. Nič več ni prišlo do mojega centra za razum. Kaj je že to?
Prišlo je novo leto in radikalna analiza tega, kaj se mi je zgodilo. Priznala sem si, da sem grdo zlorabila tek, pri tem ignorirala tiste, ki jim je bilo dovolj mar zame, da so mi hoteli svetovati in šla z glavo skozi zid … in si jo seveda razbila. Potreben je nov koncept teka, ki ne bo vključeval hujšanja.
Nesrečna zaradi teže, bolečih kolen, sramu…sem začela hoditi na dolge sprehode, trdno odločena, da počasi izgubim del teže - čim bolj počasi. Moj cilj ni bil priti na težo pred dopustom, ker mi je bilo jasno, da to nisem jaz – to ni iskriva Darja, ki ima rada življenje in ji ni nič pretežko. Z 51kg se sploh nisem mogla veseliti življenja, ker nisem imela energije za to. Ne, moj cilj je, da se počutim dobro, da sem zdrava in ko bom to dosegla, lahko počasi začnem spet teči, ampak sedaj iz veselja do teka in ob zadostni količini hrane. S tekom ne želim nikoli več hujšati.
Sedaj je minilo pol leta in spet sem dosegla sem to, kar je v začetku leta izgledalo oddaljeno svetlobna leta. Imam normalno težo, kolena me ne bolijo več in spet tečem. Tečem iz čistega veselja do življenja. Tole mi je bila dobra šola.
V mesecih, ko mi je bilo težko, sem prebirala forum (kot »skrit uporabnik«), ker me je bilo sram se pojaviti celo virtualno, vendar želim, da veste, da ste mi vsi pomagali s svojimi objavami, ker ste mi dali vedeti, da svet teka obstaja, tudi če se vmes »malo zgubiš«. Iz srca se zahvaljujem Fotru. Njegova doživetja ob teku so mi tolikokrat prikradla smeh na usta in hkrati solze v oči, ker me je kar bolelo, tako me vleklo ven (vendar sem vedela, da še nisem pripravljena) in sem lahko vsaj takole posredno doživljala radosti teka. Veš Fotr, men se tudi full dogaja na tekih. Najbolj pa se zahvaljujem Pegazu, ki mi je ves čas stal ob strani (čeprav sem večino tega, kar se je dogajalo v meni skrivala) in je najboljši prijatelj, kar sem jih kdaj koli imela. Pegaz, moj poklon.
Srečna sem, da lahko spet tečem in sem med vami.
Za ponovno vzpostavitev ravnovesja v življenju in pridobitev izgubljenga stika s samim sabo je potrebna ultra, ultra, ultramaratonska energija in vztrajnost. Zame si zmagovalka "teka" na 500 km! 
sem vedel, da sem se nekaj pozabil. Ja, ne sodi se prestrogo, saj ima vsak od nas kaksno 'plavalno' obdobje za katerega tezko rece, da je ponosen nanj, ampak predstavlja pa koscek njeovega mozaika, brez katerega bi ne bil to, kar je. Srecno!
