- 25 Nov 2005, 15:59
#57044
Eto mene, pa sem spet na TF-ju (beri doma)! 
Letošnji dopust je na moji rang lestvici naj-dopustov definitivno prevzel vodstvo.
Ker sem lanski dopust izredno slabo prenesla, me je bilo letos kar malo strah tega mojega zasluženega počitka
…ampak strah se je izkazal kot povsem neutemeljeno blodenje utrujenega človečka. 
Kakorkoli že…naj gor ali dol…takole se mi je godilo:
V nedeljo sem odtekla svojo polovičko na Ljubljanskem maratonu. S časom nisem bila kaj preveč zadovoljna, ker nisem dosegla magične meje dveh ur
, ampak kaj hočeš, če sem pa zadnjo minuto pred startom preživela na wc-ju in nato čakala v gruči ljudi, ki je tekla na 10km 
…se spraševala, zakaj se nič ne premikajo naprej, če pa slišim po zvočniku, da se že teče… Ko mi je kapnilo, da sem zabluzila, sem se pognala v dir, 
ampak mojih »tempo« goladarskih prijateljev mi ni več uspelo ujeti 
. To se je bogato poznalo na končnem času 
, pa še s sama svojo družbo sem se morala sprijazniti 
. Bo drugo leto bolje…
Analiza je potekala v ozračju adrenalinske vznesenosti
, preizkušanju mojega novega fotoaparata , vsesplošnemu veselju ob osebnih zmagah …
Skratka, prišel je ponedeljek in še zadnji dan moje službe, potem pa dolgo pričakovan dopust. Plan je bil 14 dni New Yorka in 10 dni Kube. Načrt s Kubo je sicer padel v vodo (sem v NY brala po forumih komentarje tistih, ki so se vračali in zaradi odpravljanja posledic »vremenskih nevšečnosti« ni bilo za tvegati) , zaradi česar sem bila kar malo slabe volje, saj sem mislila, da se bo v času, ko bom v NY zadeve že toliko uredile, da bom lahko šla tja. No, potem pa se mi je zgodila Dominikanska republika, kar je bilo pa tudi noro dobro .
New York me je totalno očaral . Tako norega mesta pa še ne! Skoz se nekaj dogaja in po štirih dneh sem bila čisto obupana, ko mi je postalo jasno, da tudi če ostanem cel mesec, ne bom uspela videti »vsega«. Ko sem enkrat prišla do te ugotovitve, se mi je kar malo oddahnilo in sem lažje uživala. Vsak večer sem bila na kakšni predstavi na Broadway-u, off Broadway-u ali pa kakšnem jazz biserčku…čez dan pa sem »šponala« po Manhattnu. Pred tretjo zjutraj skoraj nikoli nisem ugasnila baterij, tako da o kakšnem »oddihu« na dopustu ni bilo govora . Po enih petih dnevih sem uspela prilesti do Central Parka in videla sem, da so že začeli postavljati tribune na cilju NY Maratona 
. Uf, kaj me je prijelo, da bi tekla! In sem že naslednji dan obula superge in v čisto novem TF dresu (bilo je 20stopinj!) krstila mojo novo tekaško garderobo. Tako sem otvorila novo tekaško sezono kar v NY. Sem že hotela napisati na TF novo temo na "dogovori o treningih", pa sem ugotovila, da se ne morem logirati (Snežžžžžžinka), ker imam strešico. Sicer pa Goladi tako ne morem konkurirati…
Ko se je začel teden s 6.11. na koncu, je postalo še bolj zanimivo
. Povsod je bilo polno tekačev iz vseh koncev sveta in ko sem šla v Javis center, kjer je bilo središče za vse povezano z maratonom, se mi je odprl nov svet…svet superg in ostale opreme. Naj skromno povem, da sem domov prišla s petimi novimi pari, pa tudi ostalega sem nakupila toliko, da mi nekaj časa ne bo treba biti navdušena nad kupončki Hervisa/Intersporta 
. Vam rečem, tam pa res znajo! In zavzetost in profesionalnost prodajalcev me je tudi čisto očarala . Atmosfera v mestu je bila nabita s tekaško energijo in v restavracijah so bile kar mini tekaške zabave. Noro!
Po dvanajstih dneh v NY-u sem bila od samih užitkov, neprespanih noči že tako utrujena, da sem nujno rabila premik na plažo. Ker Kuba ni prišla v poštev, sem iskala »second best« in Dominikanska republika se je izkazala kot idealna .
Ampak spet sem se zmotila glede počivanja… V hotelu so imeli super Entertainment skupino in že prvi večer sem norela v disku do jutranjih ur. Še vedno sem mislila, ok, jutri se bom pa naspala…ampak to je šlo kar naprej in naprej. Spala sem večinoma med dvanajsto in tretjo na plaži . Sicer pa se je toliko dogajalo, da sem bila skoz v pogonu….aerobika na plaži, pa v vodi, tečaji salse, marenga, španščine…pa vsak večer sem tekla pred večerjo…pa predstave zvečer, pa disko ponoči… Vam povem, počutila sem se, kot da sem spet stara 20 let 
.
Po plaži me je čakalo še 2 dni v NY, še zadnji nakupi, predstava…taksi in letališče. Na letališču me je za konec presenetil še carinik, ki mi je rekel: Are you a runner?" Sem skoraj dol padla...ampak ok, polar in superge so me res izdale. Kovčkov pa mi ni bilo treba odpirati...le njegovo navdušenje sem morala prenašati naslednih 15 minut . Na letalu sem spala kot dojenček ! Hvala bogu, da sem domov prišla v petek, ker sem soboto in nedeljo spet spala do dvanajstih. Ampak v nedeljo sem že šla teč ! Ne vem kako je mogoče, ampak kljub temu, da sem živela 150 na uro, imam tako polne baterije, da me bo razneslo.
Je pa kar razlika, če si na 30 stopinj ali pa na minusu . Drugače, ampak vseeno lepo .
V torek sem šla teči po službi in prav zabavalo me je, da je tema in da ne vidim nič…tudi blata ne, po katerem sem veselo plužila v mojih novih gora tex supergah 
.
No, toliko "nakratko" iz dolgega dopusta .
Upam, da se kmalu vidimo na kakšnem teku!
Goladarji pozor – I am back! Čist ste se mi nekam razpustili !
A bo treba kakšno pecivo speči, da vas spet spravim v vrsto ?
Pozdravček,
Snežinka
Letošnji dopust je na moji rang lestvici naj-dopustov definitivno prevzel vodstvo.
Ker sem lanski dopust izredno slabo prenesla, me je bilo letos kar malo strah tega mojega zasluženega počitka
…ampak strah se je izkazal kot povsem neutemeljeno blodenje utrujenega človečka.
Kakorkoli že…naj gor ali dol…takole se mi je godilo:
V nedeljo sem odtekla svojo polovičko na Ljubljanskem maratonu. S časom nisem bila kaj preveč zadovoljna, ker nisem dosegla magične meje dveh ur
, ampak kaj hočeš, če sem pa zadnjo minuto pred startom preživela na wc-ju in nato čakala v gruči ljudi, ki je tekla na 10km …se spraševala, zakaj se nič ne premikajo naprej, če pa slišim po zvočniku, da se že teče… Ko mi je kapnilo, da sem zabluzila, sem se pognala v dir, ampak mojih »tempo« goladarskih prijateljev mi ni več uspelo ujeti . To se je bogato poznalo na končnem času , pa še s sama svojo družbo sem se morala sprijazniti . Bo drugo leto bolje…
Analiza je potekala v ozračju adrenalinske vznesenosti
, preizkušanju mojega novega fotoaparata , vsesplošnemu veselju ob osebnih zmagah …
Skratka, prišel je ponedeljek in še zadnji dan moje službe, potem pa dolgo pričakovan dopust. Plan je bil 14 dni New Yorka in 10 dni Kube.
Načrt s Kubo je sicer padel v vodo (sem v NY brala po forumih komentarje tistih, ki so se vračali in zaradi odpravljanja posledic »vremenskih nevšečnosti« ni bilo za tvegati) , zaradi česar sem bila kar malo slabe volje, saj sem mislila, da se bo v času, ko bom v NY zadeve že toliko uredile, da bom lahko šla tja. No, potem pa se mi je zgodila Dominikanska republika, kar je bilo pa tudi noro dobro .
New York me je totalno očaral
. Tako norega mesta pa še ne! Skoz se nekaj dogaja in po štirih dneh sem bila čisto obupana, ko mi je postalo jasno, da tudi če ostanem cel mesec, ne bom uspela videti »vsega«. Ko sem enkrat prišla do te ugotovitve, se mi je kar malo oddahnilo in sem lažje uživala. Vsak večer sem bila na kakšni predstavi na Broadway-u, off Broadway-u ali pa kakšnem jazz biserčku…čez dan pa sem »šponala« po Manhattnu. Pred tretjo zjutraj skoraj nikoli nisem ugasnila baterij, tako da o kakšnem »oddihu« na dopustu ni bilo govora . Po enih petih dnevih sem uspela prilesti do Central Parka in videla sem, da so že začeli postavljati tribune na cilju NY Maratona . Uf, kaj me je prijelo, da bi tekla! In sem že naslednji dan obula superge in v čisto novem TF dresu (bilo je 20stopinj!) krstila mojo novo tekaško garderobo. Tako sem otvorila novo tekaško sezono kar v NY. Sem že hotela napisati na TF novo temo na "dogovori o treningih", pa sem ugotovila, da se ne morem logirati (Snežžžžžžinka), ker imam strešico. Sicer pa Goladi tako ne morem konkurirati…
Ko se je začel teden s 6.11. na koncu, je postalo še bolj zanimivo
. Povsod je bilo polno tekačev iz vseh koncev sveta in ko sem šla v Javis center, kjer je bilo središče za vse povezano z maratonom, se mi je odprl nov svet…svet superg in ostale opreme. Naj skromno povem, da sem domov prišla s petimi novimi pari, pa tudi ostalega sem nakupila toliko, da mi nekaj časa ne bo treba biti navdušena nad kupončki Hervisa/Intersporta . Vam rečem, tam pa res znajo! In zavzetost in profesionalnost prodajalcev me je tudi čisto očarala . Atmosfera v mestu je bila nabita s tekaško energijo in v restavracijah so bile kar mini tekaške zabave. Noro!
Po dvanajstih dneh v NY-u sem bila od samih užitkov, neprespanih noči že tako utrujena, da sem nujno rabila premik na plažo. Ker Kuba ni prišla v poštev, sem iskala »second best« in Dominikanska republika se je izkazala kot idealna
.
Ampak spet sem se zmotila glede počivanja…
V hotelu so imeli super Entertainment skupino in že prvi večer sem norela v disku do jutranjih ur. Še vedno sem mislila, ok, jutri se bom pa naspala…ampak to je šlo kar naprej in naprej. Spala sem večinoma med dvanajsto in tretjo na plaži . Sicer pa se je toliko dogajalo, da sem bila skoz v pogonu….aerobika na plaži, pa v vodi, tečaji salse, marenga, španščine…pa vsak večer sem tekla pred večerjo…pa predstave zvečer, pa disko ponoči… Vam povem, počutila sem se, kot da sem spet stara 20 let .
Po plaži me je čakalo še 2 dni v NY, še zadnji nakupi, predstava…taksi in letališče. Na letališču me je za konec presenetil še carinik, ki mi je rekel: Are you a runner?" Sem skoraj dol padla...ampak ok, polar in superge so me res izdale. Kovčkov pa mi ni bilo treba odpirati...le njegovo navdušenje sem morala prenašati naslednih 15 minut
. Na letalu sem spala kot dojenček ! Hvala bogu, da sem domov prišla v petek, ker sem soboto in nedeljo spet spala do dvanajstih. Ampak v nedeljo sem že šla teč ! Ne vem kako je mogoče, ampak kljub temu, da sem živela 150 na uro, imam tako polne baterije, da me bo razneslo.
Je pa kar razlika, če si na 30 stopinj
ali pa na minusu . Drugače, ampak vseeno lepo .
V torek sem šla teči po službi in prav zabavalo me je, da je tema
in da ne vidim nič…tudi blata ne, po katerem sem veselo plužila v mojih novih gora tex supergah .
No, toliko "nakratko" iz dolgega dopusta
.
Upam, da se kmalu vidimo na kakšnem teku!
Goladarji pozor – I am back! Čist ste se mi nekam razpustili
!
A bo treba kakšno pecivo speči, da vas spet spravim v vrsto
?
Pozdravček,
Snežinka
Sem vedno za 10tko:)))
najame avijon in gremo na maraton v Big apple,pa še nagrado dobimo za najštevilčnejšo ekipo. 
