Zadnje novičke

[G-spot]

Moja zgodba je takšna: vso sezono sem pridno treniral, začel že z malim maratonom v Sežani in planiral dva vrhunca, najprej 21 km v Ljubljani in nato še v Palmanovi. Bolj kot se je bližala ljubljanska tekma, bolj sem bil z mislimi le pri teku, vadbi, različnih oblikah treningov ... med treningi sem kljub naporom zelo užival, lahko bi rekli, da sem še tako hud napor opravil z nasmehom na ustih in ko sem bil že čisto utrujen, sem z užitkom odtekel še nekaj klancev ali se odpravil domov s kolesom po daljši poti, da sem imel še kak vzpon vmes ... skratka, super, med treningom sem bil osredotočen na trening ... bil sem resnično z glavo pri stvari, dobro sem napredoval, tempiral formo in se tudi super počutil.

Potem je prišel ljubljanski tek. Morda sem se na treningih za malenkost preteral, zadnji test na 14 km odtekel v 60 minutah in pričakoval rezultat okrog 1.30. Tega nisem čisto izpolnil, vendar sem bil vseeno zelo zadovoljen z 1.31.51. Nato sem malo shladil glavo in si naredil plan za Palmanovo, kjer sem želel napasti mejo 1.30. Prvi resnejši trening, ko še nisem bil čisto pravi, noge sem še čutil, sem opravil v četrtek po Ljubljani, in sicer sem tekel na 7 km 30.10. Dober začetek kratkega ciklusa pred Palmanovo.

Potem pa je prišel tisti črni petek 28. 10. 2005. Doživel sem prometno nesrečo, nek neprevidni voznik me je izsilil in zavil predme, tako da sem silovito trčil vanj. K sreči nisem bil huje poškodovan, pa vseeno sem moral zaradi natega vratnih mišic in drugih udarcev nekaj dni popolnoma počivati, manjše bolečine pa še trajajo. Povrh vsega se je nadme zgrnil še kup obveznosti z zavarovalnico, odvozom avta, izsiljevanjem in nesramnim obnašanjem povzročitelja, ostal sem brez svojega dragega avta, ki me je popeljal že širom po Evropi in na katerega sem bil zelo navezan. Bil je ocenjen kot totalka. Skratka življenje se mi je popolnoma obrnilo na glavo, sploh ker živim med Ljubljano in Gorico in avto kar dosti uporabljam. Žicat sem moral kolege za prevoz, mamo za avto, uporabljat avtobuse, pošiljat dopise na vse konce in kraje ... in ob tem sem poskušal še trenirati. Kolesarjenje, ki ga poleg teka tudi redno prakticiram, sem bil prisiljen zaradi vratu začasno opustiti, pri teku pa nisem mogel odmisliti vseh problemov in sem nekaj brez veze trimčkal, misli pa so mi nenehno brzele stran ... sploh nisem mogel doseči stare intenzivnosti, pa ne zato ker ne bi mogel, ampak zaradi nekih čudnih zavor.
Palmanovo sem seveda odpisal in poskušal napeti vse sile, da ponovno zagrabim. Poskušal sem poleg teka z alternativnimi športi, resno zagrabil fitnes, športno plezanje, sobni bicikel ... da vsaj ne izgubim preveč aerobne sposobnosti. Tek pa mi ni in ni stekel, ni bilo tistega žara, tistega veselja, s katerim sem kot za šalo premagoval kilometre. Nisem bil z glavo pri stvari, med treningom se nisem mogel osredotočiti le na to ... pa še to katastrofalno vreme, ki nikakor ne vabi ven in pa seveda študijsko leto v polnem zamahu, ki me je s Primorske pregnalo v megleno Ljubljano, vse več študijskih obveznosti ...

Sedaj se zadeve počasi urejajo, počasi bom dobil denar od zavarovalnice in do praznikov verjetno tudi drug avto, nekje v dveh tednih pa bom tudi spet malo bolj resno sedel tudi na kolo. Danes sem tudi napravil konkretne treninge hitrosti 9x800 metrov, bilo je sicer precej slabše kot pred nesrečo, pa še vedno najbolje v zadnjem času. Tako da imam upanje, da bom uspel počasi priti nazaj ...

vsi tisti, ki že imate izkušnje s takimi padci ... kak nasvet, kako naprej, mi bo zelo prav prišel ... ! pred nesrečo sem imel cilj na doseči na Ljubljanskem maratonu 2006 rezultat 1.27. Želim si napeti vse sile, da ta cilj ostane realnost!

[runner]

Hej, G-spot ti si " iztahujsegaven" bi rekel.
Obcudujem tvojo energijo, pogum in vztrajanje.
Manjse bolecine (ki pravis da se trajajo) bodo ponehale.
Zavarovalnica in ostale materijalne stvari povezane s "plehom" se bodo ze zrihtale. (tukaj res ne gubi zivce ... ni vredno)
Edino kar rabis narediti je dati casu cas...
saj vem ... glupa fraza ... stokrat ponovljenja ... ampak ... jebi ga ... drzi.
Probaj malo "izpreci" ... in mogoce bolj pomembno ... probaj uzivati v tem. Ne, da te grize vest ... "jao pa nic ne tecem"... "kaj bo z mojo pripravljenostjo"...
Saj sam ves da bo se maratonov in tudi osebni cas se bo izboljsal (ce je to spoloh toliko pomembno). Meni se zdi da je v tej nesreci bilo tudi veliko srece. Nisi hujse poskodovan, bos kmalu back on track in bo vse OK.
Sedaj pa pozabi na trenige (no lahko malo za duso) in si do konca veselega decembra ... privosci! ... In to tako z veliko zlico ... kakor si treniral tako zdaj se zajebavaj ... uzivaj in se razvajaj ... verjemi mi ... januar je zelo blizu in takrat ko bos bral svoje vrstice v prejsnjem postu bo marsikaj drugace.
BTW G-spot si ze nasel ta spot? Jaz ga se iscem ... (moving target PRESS)

[pegaz]

Bravo, runner!

G-spot, si že slišal za počitek po tekmovalni sezoni? Vse kaže, da imaš enkratno priliko za to.

Spočij se, uredi druge obveznosti, in pusti, da se ti spet nabere želja po teku. Uporabi zimo za pripravljalno obdobje, bazni trening, ko tečeš daleč in počasi. Spomladi pa boš imel spet dovolj časa, da spiliš tekmovalno formo in skineš tiste minute (če so res tako pomembne).

Predvsem pa - ne premagaj vseh ciljev že v prvem letu, ker
- te bo tek nehal zanimati, ali pa
- se boš poškodoval, in te bo moral nehati zanimati.
Na tvojem mestu bi iz teka naredil dolgoročen, nekajleten projekt, v katerem nekaj mescev počitka ne vpliva na potek.

Lep let, Pegaz
--
The race is long, and in the end, it is only with yourself.

[Barb]

Tale sestavek bi lahko poimenovala tudi "prekleto" leto 2005
ali pa
Misli, zaradi katerih ne obupaj,predvsem pa počivaj.

Opisala pa ti bom moje leto 2005:
Vse se je začelo v bistvu že leta 2004, ko sem staknila poškodbo. V leto 2005 sem torej zakoračila s poškodbo. Nekje februarja sem potem začela s kratkimi teki. Prav dobro se spominjam PST-jev, kjer so vsi tekli polovičke ali pa cel krog, jaz pa tistih borih 6km. Pa sem vztrajala.
Zdravje se je izboljševalo, tekla sem in postopoma prišla tako daleč, da sem konec aprila v Rijeki odtekla PB na 21km. Pegaz je priča, kako sem bila navdušena na cilju

No potem pa se je začelo
Dober teden po Rijeki sem imela prometno nesrečo. Najboljši TF mobil je šel v maloro . Čeprav delam na gov,nisem bogatašica, zato sem ostala brez prevoznega sredstva. Hudo Hkrati pa sem lahko bila srečna, da sem preživela. Ampak tega se očitno v svoji glavi nisem dobro zavedala. Ker je bilo z mano vse OK, sem seveda sproščanje po nesreči preživljala tako, da sem hodila tečt na Rožnik. Ne, nisem se znala umiriti. Nisem znala prisluhniti moji duši, ki je očitno hotela, da počivam. Poslala mi je dober znak. Jaz pa nič

No takrat sem tudi še imela svoje kolo.In ker seveda nisem imela avta, je bil sedaj on moje prevozno sredstvo številka ena. To je seveda pomenilo nekaj več kilometrov,a ne. Spet nisem mirovala. No pa sem dobila naslednje sporočilo Dva dni pred rojstnim dnevom mi v službi ukradejo kolo. Takrat nisem mogla verjeti. Spraševati sem se začela,kaj še bo:?: in pa zakaj vse to. Ampak odgovora nisem iskala na pravi poti. Ja, ja še vedno pa sem pridno tekla. Tekla in tekla in še enkrat tekla .

No že februarja pa se mi je tudi prvič v življenju vnel živec v zobu. Zob je bilo potrebno zdraviti. In potem, ko je bilo zdravljenje že skoraj gotovo, glej ga zlomka. novo opozorilo ni vidiku zob se odlomi.
Tudi to sem preživela in tudi zob smo popravili. Ampak še vedno pa me ni nič ustavilo še vedno je bil tek na prvem mestu.

Potem me je pa imelo moje telo že dovolj in je samo prevzelo stvari v svoje roke Tistega "lepega dne" me je obiskal A kdo Išias Halooooooo
Ves svet se mi je sesul. Zakaj Kaj tek tudi hoditi nisem mogla več En teden tudi iz postelje nisem mogla.
Kaj zdaj? Koliko časa bo trajalo? Kaj naj imam pa sedaj v življenju? , so bila vprašanja, ki so mi blodila po glavi.
Izgubila sem vso pozitivno energijo, s katero sem znala osrečiti marsikoga Trudila sem se z vsemi mogočimi tehnikami. Pa nič
Zakaj Še vedno sem odgovore iskala na napačnih področjih. Vendar pa je bilo tokrat le malo drugače Telo je namreč prevzelo vajeti in me prisililo, da sem počivala in da sem spoznala, da v življenju ni samo tek.

No tako je mineval čas.............vse tam do junija. Ker sem zelo težko hodila, so mi moji starši od doma pripeljali moje prvo pony kolo. Hahahaha, pa imam spet kolo. Kako sem ga bila vesela. Ampak očitno nisem počivala dovolj. Ne, ne nesreče se niso končale a nisem nekje napisala "prekleto" Zgodila se je namreč nova nesreča. Na ponyju me je zbil avto. Roka ni bila zlomljena, kolo pa je bilo poškodovano.
Ampak sedaj že veste, da to ni bila ovira zame Kolo smo usposobili nazaj in Barb je bila zopet mobila. Hahaha....ja prav ugibate ne za dolgo .Pony, moje prvo kolo so mi ukradli. Koliko sem že izgubila materialno Raje ne seštevam. Koliko sem zdajala denarja za vse "vrače" Raje ne seštevam

No, ampak v vsem tem je bilo tudi nekaj dobrega. Puške nisem vrgla v kuruzo. Čez poletje sem počivala. Vsi so tekli in trenirali. Jaz pa na terasi bloka opazovala Rožnik. V tem času sem se spomnila tudi moje sanjske želje enkart videti Vzhod. Sprejela sem odločitev da obiščem Tajsko. Končno sem začela razmišljati še o kakšni stvari poleg teka. In ko se je to zgodilo, so me poškodbe čez čas zapustile. Vendar pa so ravno te poškodbe pustile določene spremembe v moji glavi , ki mi je govorila po pameti. Ponovno sem začela tečt, vendar počasneje in manj. In predvsem, ker sem bila veliko manj neobremenjena z rezultati in ker sem bila najprej hvaležna, da sploh lahko zopet tečem, sem septembra v Varaždinu odtekla svoj PB. Po teku v Varaždinu sem se umirila. Počivala sem Začela sem se tudi pripravljati na potovanje.

Konec oktobra sem odšla izpolnit svoje sanje. Sanje sem tudi doživela Tekla nisem celih štiri tedne. Ko sem se vračala domov, sem bila prepričana, da bom zelo kmalu odšla na Rožnik. Pa nisem. Tekla nisem tudi naslednja dva tedna po prihodu domov. Ampak še vedno sem živa

V tem času sem si tudi kupila nov avto, novo kolo in izpolnila svoje sanje.
Čeprav sem bila "pod podnom" tako sem vsaj mislila takrat, sem se pobrala. Tudi materialne dobrine sem si priborila nazaj.
Spoznala sem, tudi, če imaš išias še ni konec sveta in nisi najbolj bogi na tem svetu.
Spoznala sem tudi, da če si nekaj želiš, se v to prepričaš, to z malo truda tudi dosežeš. Vendar samo, če je zadeva res pametna .

Sedaj se vsem tem dogodkom leta 2005 smejim, takrat pa sem jokala
Nihče ne more vedeti, ali bi bila na Tajskem, ki odtehta vse, če ne bi doživela vseh teh pripetljajev.

V vsaki slabi stvari je vsaj ena dobra.

Tako vidiš G-spot ni vse tako črno kot zgleda. Vse kar se ti dogaja je prav in moralo se je zgoditi, samo pozitivno glej na vse skupaj.
Pa počivaj nekaj časa

[MitjaG]

evo še eno zgodbico o letu 2005
Začelo se je s hudimi bolečinami v podplatu, ki se mjih staknil nekje v Nepalu in seveda s faksom in izpiti, ki jih ni bilo konca.
Trdno odločen, da grem na 21 km v Sežano sem prepričal še Vanjo - končalo pa se je tako da je Vanja pridno tekla in uživaja, jaz pa sem na berglah gledal vse srečne tekače kako uživajo. Ko se je noga zacelila in sem "shodu" je bilo treba končat faks in začet delat. Vmes je bilo treba naredit še zaden izpit za podaljšat status študenta in izpit sem seveda "zaril" . No na drugem roku sem ga naredil in boj za status študenta se je začel- v zadnjih minutah mi je uspelo.
No med tem se mi je poškodba ponovila in obupan sem se spet spravil k zdravniku po novo napotnico za pod nož.
Bližal se je maraton Železna Kapla - Preddvor in vse je kazalo, da bo spet Vanja tekla, jaz pa navijal. No nekej dni pred maratonom se je noga "spravla k pameti" in končno sem stekel, seveda brez posebnih treningov. Brez obremenjevana z rezultatom sem ga pretekel z užitkom (in sploh ni šlo slabo).
Potem je prišla diploma in spet ni bilo časa za nič drugega, in po diplomi je bilo treba začet delat 8 ur na dan, 5 dni na teden- to res ni normalno- kdo in kdaj pa bo tekel, plezal, v hribe hodil, kolesaril,............ pa smo se spravli na SAM in je bilo super. Začel se je bližati LJ.M. inseveda želje po dobrem maratonu in potem spet - za spremembo prehlad, gripa, kašelj- vse samo da ni po planu- res je bil hudič vesel. Pa sem vseeno šel in pretekel in ostal živ !!!
Takle mamo, če bi bilo vse po planu ne bi bilo zanimivo, zato je treba vsako slabo stvar gledat s pozitivne strani
No pa ne se preveč obremenjevat s časi in natančnimi treningi- jaz sem bil tudi tak dokler me ni Vanja postavila na realna in uživaška tla - tečem za veselje ne za zmage (ki se je seveda ne branim:)) =rezultat je večje uživanje in veselje v teku, manj obremenjevanja in zato nič slabši rezultati.
Tako Gsport- vse še bo - če ne letos pa drugo leto

[G-spot]

forumovci,
ful sem vesel in hvaležen, da sem dobil take spodbudne odgovore, ki mi dajo misliti, ki mi dajo vedeti, da je vedno lahko še slabše, ki kažejo, da se je vedno moč pobrati, ki najdejo v vsaki nesreči tudi dobre stvari ...

Seveda je tako, da je vsak človek svoja osebnost in jaz sem pač tak, da sem že od malih nog ljubitelj štoparice. Mnogi se mi čudijo, ko s takim veseljem gledam na uro in slavim izboljšan rekord na razne hribe pa razne druge standardne razdalje. Tako da se tega najbrž nikoli ne bom povsem odvadil.

Pa vendar se mi zdi, da ste v meni uspeli prebuditi neko novo dimenzijo razmišljanja, neko širše dojemanje teka izven strogih okvirov napornih treningov in rezultatov. Zato tudi v svoji notranjosti že sprejemam, da sem bil počitka potreben tako in tako in bom enostavno poskušal poslušati sebe in v tem ritmu tudi nadaljevati. Po enem bolj pasivnem mesecu in tako vzpodbudnih komentarjih že čutim, da vrnitev v formo ne bo kakšna posebna težava. še zlasti ne, če se bom pri tem res ravnal po sebi in ne bom delal na silo.

pozdrave vsem ...

[mojcej77]

forumovci,


Seveda je tako, da je vsak človek svoja osebnost in jaz sem pač tak, da sem že od malih nog ljubitelj štoparice. Mnogi se mi čudijo, ko s takim veseljem gledam na uro in slavim izboljšan rekord na razne hribe pa razne druge standardne razdalje. Tako da se tega najbrž nikoli ne bom povsem odvadil.

G-spot...če sem se česa naučila iz nesreč in podobnih neljubih dogodkov, preizkušenj, ki te želijo nečesa naučiti, je to to, da spremeniš odnos do stvari, ki se jih preveč oklepaš.
Mogoče je to pri tebi prav štoparica. Morda kaj drugega. Boš že videl. Ko se boš dovolj spremenil, se bo obrnil tudi tvoj notranji kompas.

srečno,

m

[Torek]

Lp, G-spot

Tek je res le en izmed segmentov življenja. To se mi je prvič prikazalo v povsem umazani šipi v oknu iz bolnišnične postelje, kjer je sonce vabeče kazalo ven - jaz pa notri. Življenje res ne varčuje s kratkočasenjem naših življenj. Tako sem se moral odpovedati nastopu na 21 km na 9. LM Ampak je bilo vse dobro in se je pozdravilo, spet sem začel tečt ... Čez nekaj mesecev kot da ni bilo nikoli ničesar.

Letos? Tečem, treningi letijo kot po maslu, nobene poškodbe, bazo sem super zastavil in odtekel, intervalni treningi so šli ravno tako dobro. Vrag res ne počiva .. dva dni pred 10. LM sem imel prometno nesrečo ... razen manjšega pretresa možganov in natega vratnih mišic nič hujšega ... Pa je spet šel en LM mimo.

Tekem bo še toliko, toliko srečanj z množicami tekajočih množic... Šport je v porastu, menda ni samo modna muha.

Vem, da bom dočakal in pretekel 11. LM!


Držim pesti za vse, ki imate ali/in ste imeli težave. Glavo pokonci s pogledom uperjenim Naprej!

[TOSALI]

G-spot samo hrabro. Ljudem se dogajajo mnogo hujše stvari, kot pa je kup razbitega pleha. Pomisli na to, da je drugim mogoče še težje, ko so doživeli še hujše nesreče. Sam sem doživel tudi izgubo ljubljene osebe (smrt v družini) in sem se nekako pobral in mislim, da je šport najboljši način za to. Zato, samo hrabro.

[špelca_p]

A jeeej, ugotavljam sedajle ob braju tehle postov, da je bilo leto 2005 za večino izmed nas ena velika žurka. Sj nisem vraževerna smo letos sem slišala že toliko zgodbic, da glava boli.
Ampak,glavo gor tekači saj je samo še 20 dni potem pa bomo spet na normalni poti.

[legionar]

G-spot samo hrabro. Ljudem se dogajajo mnogo hujše stvari, kot pa je kup razbitega pleha. Pomisli na to, da je drugim mogoče še težje, ko so doživeli še hujše nesreče. Sam sem doživel tudi izgubo ljubljene osebe (smrt v družini) in sem se nekako pobral in mislim, da je šport najboljši način za to. Zato, samo hrabro.

ja,je, dokler ne ga ne zlorabljaš v smislu nadzorovanja oz. potlačevanja čustvenih napetosti... ampak tudi enkrat izbruhnejo na površje, tko da moraš športat izključno zato, ker ti je všeč oz. zaradi zdravja, ne pa, da s tem tlačiš svoja čustva...

[mitsch]

Čudovit primer si dal G-spot in meni se je zgodilo enako. Avgusta se mi je neka voznica zaletela od zadaj in vrat sem imel nategnjeni tako kot ti. Tako, da si se še hitro pobral.
Ob takih primerih se človek nauči, da je včasih več truda potrebnega, da pretečeš neke kilometre v stanju kakršnem si, kot pa da jih pretečeš hitro. Zato mi je všeč forum, ker je namenjen spodbudi in ne tekmovalnosti, razen vkolikor je tudi slednja namenjena spodbudi.
Hvalabogu nismo profesionalni športniki in nam ni treba pospeševati rehabilitacije. Oni bodo tudi imeli dovolj denarja, v primeru trajnih poškodb. Rekreativec pa naj se najprej do konca pozdravi in uredi življenje. To je moje mnenje.
Če imaš šport zdravje in šport za prioriteto, boš slejkoprej spet v formi.

[mitsch]

Čudovit primer si dal G-spot in meni se je zgodilo enako. Avgusta se mi je neka voznica zaletela od zadaj in vrat sem imel nategnjeni tako kot ti. Tako, da si se še hitro pobral.
Ob takih primerih se človek nauči, da je včasih več truda potrebnega, da pretečeš neke kilometre v stanju kakršnem si, kot pa da jih pretečeš hitro. Zato mi je všeč forum, ker je namenjen spodbudi in ne tekmovalnosti, razen vkolikor je tudi slednja namenjena spodbudi.
Hvalabogu nismo profesionalni športniki in nam ni treba pospeševati rehabilitacije. Oni bodo tudi imeli dovolj denarja, v primeru trajnih poškodb. Rekreativec pa naj se najprej do konca pozdravi in uredi življenje. To je moje mnenje.
Če imaš šport zdravje in šport za prioriteto, boš slejkoprej spet v formi.

[G-spot]

jz sm že nazaj notr padu ... potem ko sem malo počival, pa delal lažje atletske treninge, malo fitnesa, pa košarka ... me je kar naenkrat zagrablo in včeraj sem se zagnal in se preveril na 7 km ... in čas 28.28 ... potreben je bil samo čas, nič drugega ... ni treba posebej poudarjat, da sem bil navdušen in da se super počutim ... kaj šele bo spomladi! ne morem si kaj ... spet razmišljam o minutah in sekundah ...