- 26 Maj 2006, 09:01
#66724
Tukaj imam še nekaj zapiskov iz predavanj dr. Branka Škofa.
Glavno pravilo vadbe začetnikov naj bo: teci dlje, ne hitreje! Povečuj razdalje teka, ne hitrosti. Ne delaj napake in ne poskušaj biti hitrejša – ne poskušaj preteči 10-minutno progo v 9 minutah. Povečanje vzdržljivosti je tvoja prva prioriteta.
Uvajanje je zakon!
Tak preprost program uvajanja v tek traja približno 8 do 12 tednov. Stopnja in hitrost napredovanja bo od posameznika do posameznika zelo različna. Za nekoga bo primernejši počasnejši tempo povečevanja zahtevnosti vadbe. Ni hiti! Predvsem je pomembno, da ne podležeš pritiskom pričakovanj, ki temeljijo na pripovedovanju, kaj počnejo drugi.
V knjigah ali od trenerjev in prijateljev lahko dobiš številne namige in predloge, toda najpomembneje je, da poslušaš svoje telo in mu slediš.
Ne sili zaradi lastne neučakanosti in zunanjih spodbud svojega organizma v prehude in neprimerne obremenitve. Tvoj srčno-žilni in dihalni sistem se bosta hitro prilagajala tekaškim zahtevam, toda tvoj lokomotorni sistem (mišice, sklepi in vezi) temu tempu ne bo sledil. Posledica bodo bolečine ali poškodbe. Prenehati boš morala, ko boš najbolj motivirana.
Ko poslušaš svoje telo, je pomembno razumeti, da ne boš mogla ločiti svojega teka od drugih dejavnosti življenja. Če boš utrujena od drugih dejavnosti, bo to vplivalo tudi na tvoj tek. Stres v službi, domače težave, slabo spanje in drugo vplivajo na razpoloženje. Tudi tekaška vadba bo različna v različnih okoliščinah. Tek naj ne bo dodatno obremenjevanje, temveč sprostitev in zabava. Če boš čutila veliko obremenitev, hodi in si privošči počitek naslednji dan ali dva.
V nasprotnem primeru, ko predvidena dolžina teka zate ne pomeni izziva oziroma nobenega posebnega napora, povečaj dolžino teka.
Toda bodi pazljiva. Aerobna sposobnost se povečuje veliko hitreje, kot se na tekaške obremenitve prilagajajo mišice in vezi. Po teku se boš počutila zelo dobro, naslednji dan pa boš čutila noge – muskelfiber, kar pomeni, da je bilo morda preveč vadbe. Ob primernem stopnjevanju vadbe tega muskelfibra ne bo oziroma se bo pokazal kot prijetna mišična utrujenost. Še enkrat: hitrost teka ni pomembna!
Kako veš, da tečeš s pravo hitrostjo?
Za začetnika tek ni nikoli prepočasen! Teci le tako hitro, da se lahko pogovarjaš s prijateljem. John Hanc v Runner's Worldu predlaga preprost preskus – »test govora med tekom«. Ko tečeš, si recitiraj neko pesem. Če to zmoreš oziroma če se lahko brez dodatnega zadihanja pogovarjaš, potem je hitrost teka primerna zate.
Pogovor te varuje, da bi preveč obremenila srčno-žilni sistem, kajti tek nad ravnjo pogovora ne spada več v čisto aerobno raven fiziološkega napora in postaja s trajanjem zahteven in neprijeten.
Za začetnika je primerna samo pogovorna hitrost teka. Dihanje je poglobljeno, vendar umirjeno. Vsi fiziološki sistemi so pri takem naporu umirjeni. Zato tak tek ne utruja. Nasprotno, poživlja in radosti.
Kaj pomeni to v številkah?
Merilnik srčnega utripa za začetnika ni obvezen tekaški pripomoček. Zelo koristen postane v poznejših obdobjih tekaške vadbe. V začetku je dobro, da tekač novinec predvsem spoznava svoja občutja pri različnih ravneh napora, da loči ta občutja in da se zna ravnati po znamenjih, ki jih telo pošilja ob različnih obremenitvah.
Če bi se odločila za vadbo z njim, pa tako: napor pogovornega teka pomeni čisti aerobni napor in se uvršča med 60 in 80 odstotki največjega srčnega utripa.
Dokler tečem upam!